Evropski parlament je pred leti sprejel resolucijo v kateri obsoja vse evropske totalitarizme 20. stoletja in v ta namen uvaja dan spomina. Nič čudnega ni, da smo se Slovenci (ki smo mimogrede edini evropski narod, ki je preživel vse tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem), pod Pahorjevo vlado, z resolucijo samo seznanili.

Glede na znano razdeljenost je jasno, da komunizma nekateri ne morejo (nočejo) izenačiti s fašizmom in nacizmom. Partizanov, pač po njihovo, ne gre enačiti z Nemci in Italijani. »Res da ni bilo vse v redu, ampak v socializmu ja ni bilo vse slabo, vsi smo imeli službe in vsak si je lahko zgradil hišo…« To je res kronski argument, ki je zelo podoben tistemu, da je »Hitler pač delal dobre ceste«, pove pa več o tistemu, ki ga zagovarja od tistega, kar bi rad povedal.

V oddaji Moja zgodba bo 15. avgusta nastopil Marko Štrovs, zadnji vodja vladne službe za vojna grobišča. Zanimivost pogovora bo nedvomno ta, da bo med drugim povedal, kako bi lahko naše mrtve, ki ležijo v množičnih grobiščih po vsej Sloveniji, pokopali za sorazmerno nizke stroške in v razmeroma kratkem času. Izkopati bi jih morala pogrebna služba in jih potem pokopati v zato pripravljenih kostnicah. Nekaj jih že imamo (v Slovenski Bistrici, Škofji Loki). Dokler pa bomo k temu problemu pristopali tako, da bomo pokope na vseh področjih administrativno zavirali, se ne bo zgodilo nič.

Štrovs opozarja, da se je policija v zadnjih letih tarnsformirala iz nekdanje represivke, ki je nadzorovala, kdo prižiga sveče na neurejenih množičnih grobiščih, v varuhinjo, ki preprečuje, da bi se zamolčana množična grobišča odkrila in uredila. Zdajšnji notranji minister ima obilico masla na glavi, kar se množičnih grobišč na celjskem tiče. Pri oviranju in ustavljanju postopkov seveda…

In kaj ima pri temu 23. avgust, dan spomina? Nihče me ne bo prepričal, da je bil komunizem bolj ljudski od fašizma in nacizma, glede na strah pred človeškim pokopom žrtev iz npr Hude Jame. Nekdanji minister Svetlik se je namreč bolj kot odkopa, bal javnega pokopa. Javne manifestacije, ki bi žrtvam vrnila pravico do groba. Zato in samo zato, se z odkopavanjem množičnih grobišč tako odlaša! Ker na tam umrle, po mnenju naslednikov revolucije, ne smemo imeti spomina.

Na radiu sem klepetal s p. Nikom Žvokljem frančiškanom, ki upravlja romarsko cerkev v Strunjanu. V nedeljo so prav tam pripravili odprtje razstave s kulturnim dogodkom ob likovnem srečanju, ki je tam potekalo konec aprila. P. Niko je gostil širok izbor umetnikov, ki so ustvarili nekatera izjemna likovna dela. Ta bodo sčasoma postala osnova nastajajoči likovni zbirki strunjanskega samostana.

Beseda je dala besedo in se ustavila tudi pri politiki, pa pri razkoraku med tem, kar o Cerkvi preberemo v medijih in tistim, kar lahko ljudje vidijo na „terenu“. Ko se osamljeni frančiškan spopada s pridobivanjem različnih dovoljenj za obnovo Božje hiše, je to čisto nekaj drugega, kot pa tisto, kar lahko ljudje preberejo o „bogati“ Cerkvi. Frančiškan v habitu na vrtu, kjer sam obrezuje živo mejo in kosi in še tisoč drugih opravil, ki ne pritičejo predstavniku „najbogateješe multinacionalke“, kot so nekateri poimenovali Cerkev.

Ljudje, ki so se zbrali na odprtju razstave in na kulturnem dogodku ob tem, so družno ugotavljali, da pa Cerkev morda vendar ni tak bav bav. „Saj s p. Nikom se da pa čisto človeško pogovarjati...“ In takih duhovnikov je pri nas mnogo. Le njihov glas ne pride v medije, ker je po njihovo - dolgočasen. Ker govorijo o ljubezni in bratstvu. Danes pa nas dvignejo le še afere in finance.

Vedno je bilo tako, da je sok prenove in nove ljubezni do Cerkve, ki je človeška in Božja ustanova, ki je hkrati grešna in sveta, prišel od spodaj, od ljudi, ki so imeli Cerkev za mater. Kljub temu, da so jo mnogi pljuvali in zmerjali, so oni v njej prepoznali pribežališče in milostni pogled odpuščanja. In potem so materi po svojih močeh pomagali, da je zopet vstala in nesla svoj križ naprej.

To je tudi klic meni in tebi.

Če imate pokvarjeno točo, jo lahko popravite na Podmilščakovi v Ljubljani, v tamkajšnjem avtomobilskem servisu. Usposobljeno osebje poleg avtomobilov popravlja tudi točo. Tisto nepravilnih oblik zbrusijo, drugo spolirajo, vse skupaj pa varno konzervirajo, zato ne pozabite na primerno embalažo v kateri boste ranjeno točo prinesli na servis. Popravljajo vseh vrst točo, najraje avtohtono, domačo. Če pa boste prinesli uvoženo iz kakšne druge države, vas tudi ne bodo pustili na cedilu.

Toče je izjemno občutljiva in zato so na servisu razvili posebna orodja za popravilo. Gre za vrsto elektronsko kalibriranih orodij, ki skrbijo, da lahko popravijo tudi najtežje okvare. V ta namen so pridobili tudi poseben certifikat ISO 2097.

Vse osebje je bilo na posebnem izobraževanju, ki so ga organizirali skupaj z Agencijo RS za okolje, Uradom za meteorologijo. Razvili so tudi mojstrski tečaj popravila toče, čez katerega se prebijejo le najboljši. Ti dobijo tudi nacionalno delovno kvalifikacijo in strokovni naziv popravljavec toče. Nekateri so celo tako izurjeni, da točo samo grdo pogledajo in se popravi kar sama…

Skratka, priporoča se servis Citroen, kjer imajo odgovore na vsa vaša vprašanja glede toče!

Žena je dobila za rojstnodnevno darilo bon za let s padalom v tandemu. Pravzaprav je bila to ena od njenih neuresničenih želja, ki se je kar odlagala in odmikala, dokler se ni kolega začel ukvarjati z jadralnim padalstvom. Potem so se pokazale prave možnosti, pravi ljudje in lokacije.

Po dolgem odlašanju, ko sem že mislil, da iz vsega skupaj ne bo nič, se je pokazala sobota. Že dopoldan so se padalci odpravili na Kriško goro, ki je ena »najboljših« gora za ta šport. Ostali smo imeli doma generalko… Okoli ene popoldne so vzleteli, bili v zraku 47 minut, najvišje na 1700 metrih tik ob Storžiču in potem varno, polni navdušenja, pristali v Križah.

Tam smo jih pričakali gledalci in fotografi, ki smo z zavidanjem opazovali mamino zračno avanturo. Bila je hrabra in po pristanku polna vtisov. Pravi, da se ji bo ta dan za vedno vtisnil v spomin.

Bi šel tudi jaz? Bi, če bi moral…

V ateljeju sem danes zaključil dve sliki. Sv. Jakoba in sv. Petra. Malce s pogledom v preteklost in malce naprej.