Končal sem sliko bl. Lojzeta Grozdeta za Stiško baziliko, kjer bodo v nedeljo prejeli tudi njegove relikvije. Gre za svetniški portret, ki ga bodo namestili v kapelo levo od glavnega oltarja. Grozde je bil zadnji dan svojega življenja zjutraj v Stični pri obhajilu in spovedi. Zato se župnija pa tudi cistercijani čutijo z njim povezani.

Za Lojzetov portret je kot osnova služila njegova črnobela fotografija iz Marijanišča. Lojze zre v nas resno in nekoliko zamišljeno. Okoli glave ima svetlo moder svetniški sij, ki je na svetniških slikah prej izjema kot pravilo. Za sinjino sem se odločil zato, ker je to barva neba, barva modrosti, pa tudi barva stanovitnosti, saj je Grozde ostal zvest svojim idealom do konca.

Levo zgoraj je kot luč nakazana hostija, znamenje evharistije, ki ji je Lojze rekel: »Sonce mojega življenja.« Leva stran slike je tople rdeče barve, ki je tudi barva krvi in mučeništva.

Na desni strani, ki je temna se Lojzetu v hrbet zariva petokraka zvezda, kot simbol ideje, zaradi katere je moral umreti pri 19. letih. Zvezda je oblikovana reliefno, tako da kraki delujejo kot rezila in zato tudi krvavijo. Kaplje krvi kapljajo na bele zvončke in jih močijo.

Simbol zvončkov je prav tako močan in večpomenski. Najprej nakazuje, da so njegovo truplo našli šele po dveh mesecih od umora, 23. februarja 1943. Truplo je našel otrok, ki je nabiral zvončke in ravno tam kjer je bilo plitvo zakopano truplo, jih je bilo največ. Zvončki so znanilci pomladi, na sliki jih je upodobljenih 19, za 19 Lojzetovih pomladi. Na desni strani so omočeni s krvjo na levi pa so vse bolj beli, kar je znamenje njegove nedolžnosti.

Lojze Grozde na sliki piše v knjigo. Vemo, da je bil tudi pesnik, zato je upodobitev knjige na sliki simbol njegovega kulturniškega udejstvovanja. Grozdetova figura se pred nas dviga iz zemlje, na kateri rastejo zvončki. Kot bi hotel vstati iz nje. Njegov vzgled res vstaja pred nas iz zemlje zamolčanosti, o katerem se ni smelo govoriti in stopa pred nas kot znamenje, da tudi najbolj skrite resnice pridejo na dan.

V hrvaškem Jutarnjem listu, ki ga običajno pregledam, sem zasledil, da je naš premier priznal, kako lahko Slovenija bankrotira že do oktobra. Novico je sicer prvi prinesel avstrijski Die Presse. Vem, da sosedska skrb ni vedno povsem iskrena, včasih je privoščljiva, ampak vseeno se sprašujem, če je pametno tuje časopise in s tem tujo javnost na tak način pitati z našimi (slabimi) novicami.

Ekonomist Jože P. Damjan je bil do Janše zelo oster in ga sprašuje, če je neprišteven. Mislim, da Janša ni neprišteven, saj je tako izjavo zdaj ponovil že drugič in prvič je v tujih medijih prav tako zelo odmevala, saj smo se nemudoma znašli med državami uvrščenimi na lestvico tistih, ki bodo potrebovale tuj kapital za ureditev javnih financ. Poleg tega so nam takrat padle tudi bonitetne ocene. Kaj je premier torej takrat želel doseči s svojo izjavo in kaj hoče doseči zdaj?

Zdi se, da Janša na tak način pritiska na opozicijo, ki trmasto odklanja vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo.

Še enkrat moram zapisati, da se mi tako poniglavo igranje politike v teh časih zdi neodgovorno. Tako s strani pozicije, kot opozicije. Ali spoštovani gospodje, ki sedijo v hramu demokracije, ne vidijo, kam pluje naš brodič? Zakaj se ne morejo enkrat za spremembo poenotiti in sprejeti ukrepov, ki bodo državi v korist, ne pa v škodo? V tem primeru ne gre več za to, da imajo politični nasprotniki pač različna mnenja, zadaj gre zato, da je treba voz potegniti iz blata. Za ljudi. Za tiste, ki živijo tukaj, ki prispevajo v skupno blagajno in imajo pravico od tega nekaj imeti in ne le dajati.

Država je tu, da državljanom omogoči bogat meni, ne pa da bi zaradi nespametnih izjav in političnega preigravanja, morali jesti travo.

 

Do 16. septembra je na Gospodarskem razstavišču še na ogled razstava Razkrita telesa Bodies revealed. Vsekakor je to razstava, ki nikogar ne pusti hladnega. Najprej me je presenetilo, da je sredi nedeljskega popoldneva mogoče v Ljubljani čakati za vstop na razstavo. Posledično je ob ogledu gneča in vse skupaj zaradi tega bolj kot na Ljubljano spominja na kakšno dunajsko Albertino ali beneško Palačo Grassi, kjer se na razstavi vedno drenjaš. Potem je tu še sorazmerno visoka vstopnina 15€ . Nič kaj ljubljansko torej.

In potem smo pri razstavnih eksponatih. Ljudeh. Nas. Na ogled namreč niso lutke ali modeli, ampak resnična, s posebno tehnologijo obdelana telesa, skrbno razrezana in secirana. V znanstveno namen seveda.

Človeka osupne, koliko celic ima človeško telo, koliko živcev, kakšen je sistem žil od največjih do kapilar, kakšne mišice vse ima človeško telo, da se lahko premika tako kot se… Osupljivo, veličastno. Človek obmolkne in razmišlja o tem, kaj se skriva v njem. Razmišlja o arhitektu, dizajnerju, ki se je spopadel z najmanjšimi detajli in telo dodelal, do te mere.

Kljub temu razstava vzbuja tudi nelagodje. Na salamo narezan človek pač ni več to kar je bil, pa čeprav se ob tem lahko marsikaj koristnega naučimo. Ko so razstava prvič predstavili je že na odprtju izbruhnil škandal. Moram reči, da razumem zakaj. Na šnite razrezani ljudje so bili nekoč sinovi in hčere nekomu. Verjetno imajo svoje potomce, zdaj pa so njihova telesa zbanalizirana na raven razstavnega eksponata. Bi se jaz dobro počutil, če bi bil tam na razstavi zrezan nekdo, ki ga poznam? Gotovo da ne! Kljub vsej znanosti in koristnosti. Kljub temu, da gre za mrtva telesa, kjer ni več duha, ki telo oživlja. A tudi vojaki po bitki pokopljejo umrle in jih ne razstavijo.

Ob videnem se kljub edukativnosti, nisem počutil dobro. Na misel mi je prišlo, da gre na nek način za pornografijo. Da, pornografijo. Tudi tam pokažejo vse, tudi tisto kar se javno ne kaže. Človek je še veliko več od tega, kar je tam na ogled. Kje so vsa čustva, razum, volja, misli…? Morda zaradi prikazanega bolj razumemo delovanje človeškega telesa, vendar ali zaradi tega bolj razumemo človeka?

 

Zgodba o kardinalu in Petru S. se zapleta. Prejšnji teden je bila to »najpomembnejša« dnevnopolitična tema. Delo je z njo za marsikoga izgubilo še zadnje drobce kredibilnosti in nesrečno potonilo v rumeno močvirje. Rode je z protinapadom vzel precej vetra v jadra odkritemu napadu in prevzel pobudo. Takoj je sprejel test očetovstva in jih s tem presenetil. Tega niso pričakovali. In ko smo že vsi čakali, kdaj se bo zgodil znameniti odvzem krvi za DNK analizo, se je začelo mencanje. Petra S. sploh ni pri nas. Ne bo se več pojavljal v javnosti.

Namesto njega je z Dela pricurljala novička, da je sicer vesel, da je Rode pristal na test očetovstva, ker je bilo to pravzaprav vse, kar je hotel, v isti sapi pa dvomi, da bi lahko test delali v Ljubljani. Inštitut za sodno medicino namreč vodi Jože Balažic, ki se je jasno opredelil proti novemu družinskemu zakoniku (pa kaj ima družinski zakonik pri vsem skupaj?). Zato mu, po navedbah Dela, ni za zaupati. Še manj bi Balažicu zaupali, če bi izbrskali, da je med drugim predsednik Slovenskih katoliških izobražencev in tajnik ŽPS-ja v Kosezah. Skratka reakcionar, ki ni verodostojen. Test bi radi delali v Nemčiji. Da bi bil bolj objektiven…

Ta reakcija pa je presenetila mene. Nekdo se pojavi po 40 letih in znano osebnost obtoži očetovstva. In kot bi to še ne bilo dovolj, potem še pogojuje kje in kako se bo to zgodilo in kdo lahko opravi preiskave. In Bog ne daj, da te ne bi bile pozitivne, saj bodo v nasprotnem primeru nedvomno ponarejene!

Nobene iskrenosti več ne čutim v zgodbi o več desetletnem iskanju očeta. Kot bi šlo za načrt nekoga, ki hoče imeti od tega le neko materialno korist. »Konec koncev gre vendarle za denar!« Občutek imam, da Petru S. in Delu ni toliko za Resnico, kot za njuno resnico. Če se bo izkazalo, da je vse skupaj zlagano, pomota, napaka, laž… potem bodo rekli: »No, poskusili smo pa le…«

 

Poletja je skoraj konec. Ker smo bili na dopustu že pred mesecem, se ga že skoraj ne spominjam več… Zato pa imajo otroci še nekaj dni počitnic. Naša najstnika sta bila z babico in dedijem na Madžarskem. Kar niso mogli prehvaliti videnega. Budimpešta je podobna Pragi, so skupno ugotavljali. Pridno so fotografirali in vesel sem bil, kaj je nastalo. Pravzaprav nekaj odličnih slik.

Budimpešta ponoči in pogled na parlament.