Mi na terenu
Na radiu sem klepetal s p. Nikom Žvokljem frančiškanom, ki upravlja romarsko cerkev v Strunjanu. V nedeljo so prav tam pripravili odprtje razstave s kulturnim dogodkom ob likovnem srečanju, ki je tam potekalo konec aprila. P. Niko je gostil širok izbor umetnikov, ki so ustvarili nekatera izjemna likovna dela. Ta bodo sčasoma postala osnova nastajajoči likovni zbirki strunjanskega samostana.
Beseda je dala besedo in se ustavila tudi pri politiki, pa pri razkoraku med tem, kar o Cerkvi preberemo v medijih in tistim, kar lahko ljudje vidijo na „terenu“. Ko se osamljeni frančiškan spopada s pridobivanjem različnih dovoljenj za obnovo Božje hiše, je to čisto nekaj drugega, kot pa tisto, kar lahko ljudje preberejo o „bogati“ Cerkvi. Frančiškan v habitu na vrtu, kjer sam obrezuje živo mejo in kosi in še tisoč drugih opravil, ki ne pritičejo predstavniku „najbogateješe multinacionalke“, kot so nekateri poimenovali Cerkev.
Ljudje, ki so se zbrali na odprtju razstave in na kulturnem dogodku ob tem, so družno ugotavljali, da pa Cerkev morda vendar ni tak bav bav. „Saj s p. Nikom se da pa čisto človeško pogovarjati...“ In takih duhovnikov je pri nas mnogo. Le njihov glas ne pride v medije, ker je po njihovo - dolgočasen. Ker govorijo o ljubezni in bratstvu. Danes pa nas dvignejo le še afere in finance.
Vedno je bilo tako, da je sok prenove in nove ljubezni do Cerkve, ki je človeška in Božja ustanova, ki je hkrati grešna in sveta, prišel od spodaj, od ljudi, ki so imeli Cerkev za mater. Kljub temu, da so jo mnogi pljuvali in zmerjali, so oni v njej prepoznali pribežališče in milostni pogled odpuščanja. In potem so materi po svojih močeh pomagali, da je zopet vstala in nesla svoj križ naprej.
To je tudi klic meni in tebi.
No feedback yet
Form is loading...