Blažev blog

Postni čas in hrana. Eden od vidikov posta je odmik od hrane. Pravzaprav najbolj osnoven, čeprav vemo, da je post sestavljen tudi iz dobrih del (usmiljenja) in molitve. Skoraj v vseh kulturah je delna ali popolna omejitev uživanja hrane del duhovne prakse. Kot pravi frančiškan Robert Barron je glavno načelo te prakse to, da se odtegnemo od želja, da bi lahko prebudili globljo lakoto.

Večino časa nam gospodujejo čutne potrebe do hrane, pijače, spolnosti in ugodja. S postom od teh, sicer povsem dobrih stvari, si naredimo prostor za globljo lakoto. In ta vključuje, morda celo najbolj, željo po Bogu, potrebo po tem, da smo v intimnem odnosu in v občestvu z njim.

Zato, predlaga p. Robert Barron, si danes izberite neko tako čutno strast, od katere bi se želeli ločiti - ne tako, da bi jo zatrli, ampak tako, da se od nje oddaljite. Na ta način boste v sebi prebudili globljo lakoto po Bogu.

Na spletu je objavljenih veliko dobrih postnih spodbud in razmišljanj (večinoma v angleškem jeziku). Na vsakodnevno pismo omenjenega (v ZDA zelo priljubljenega frančiškana) se lahko naročite, tule pa je njegovo razmišljanje o postu in hrani tudi v video obliki: http://www.lentreflections.com/why-fast-during-lent/

Na tem naslovu pa je nekaj dobrih povezav do postnih spodbud, razmišljanj - Zastavi svoj post (online): http://jimmcdermott.blogspot.com/2014/03/get-your-lent-online-resources.html

O hrani in postu pa še napišem kakšno besedo. Različne diete in zdravilni posti so zelo priljubljeni in s stališča telesa je to vsekakor nekaj dobrega. A duhovni post je več.

Ko sem dve leti nazaj sestopal iz Velike Babe proti Jenkovi planini, sem na izpostavljenem mestu presenečen zagledal rožni venec, obešen okrog skalnega roglja. Nekdo ga je zataknil tja, bodisi iz hvaležnosti ali pa v priprošnjo za vse, ki bodo lezli tam mimo. Kaj takega se mi še ni zgodilo, ne v gorah, ne kje drugje. Opogumljen sem nadaljeval precej zoprn spust po krušljivem terenu...

V življenju se človek mnogokrat znajde na križišču svoje poti. Odločitve, kako ali kam naprej, imajo lahko posledice za vse življenje. O manj pomembnih stvareh se odločamo vsak dan. Včasih celo (preveč) rutinsko...

Kaj bi dali v trenutkih pomembnejših odločitev za to, da bi nam nekdo povedal: Poglej, tole je prava pot zate, izberi to smer. Duha iz steklenice seveda ni od nikogar, imamo pa nekaj drugega - imamo molitev.

Molitev pa... Ja, ko v zraku ne gre vse, kot bi moralo, v letalu ni človeka, ki ne bi molil. Po srečnem pristanku pa se na težke trenutke spomnimo samo še takrat, ko o tem pripovedujemo drugim - kot zanimivost pod rubriko: "a veš, kaj se mi je zgodilo..." Zveni znano? Seveda, tudi iz drugačnih (nezračnih) okoliščin...

Pa vendar! Moč molitve je velika. Bl. papež Janez Pavel II. je zapisal: Družina, ki skupaj moli, ostane eno. Ponovna oživitev molitve rožnega venca v družini pomeni spustiti v svoje vsakdanje življenje čisto druge podobe, in sicer podobe skrivnosti odrešenja: podobo Odrešenika, podobo njegove presvete Matere. Družina, ki skupaj moli rožni venec, izraža nekaj od vzdušja nazareškega doma: v središče postavlja Jezusa, z njim deli veselje in trpljenje, v njegove roke polaga potrebe in namere, od njega črpa upanje in moč za življenjsko pot.

Poletno topli dnevi so mimo in čeprav poročila meteorologov govorijo o segrevanju ozračja tudi pri nas, skoraj gotovo temperatur, kot so bile konec prejšnjega tedna, letos ne bo več. Lepa napoved in prijazno povabilo sta nas prejšnjo soboto zjutraj pripravila do tega, da smo se končo pobrali na malce resnejši izlet v Kamniške.

Na Planini Rzenik (1654 m) stoji Mlakarjeva bajta (imenovana po planinskem pisatelju in duhovniku Janku Mlakarju) in tam je po zaslugi bratov Urbanija pogosto živo, čeprav se seveda na planini že dolgo ne pase več. Se pa prideluje zelenjava, ki kar lepo uspeva, upoštevajoč to višino. Planina Rzenik leži severno od Velike planine, nad njo se dvigujeta z rušjem porasla Rzenik in Konj. Izhodišče je bila planina Dol, do katere se je mogoče pripeljati.

Žal se je, ko smo vsi prisopihali do bajte, oblačnost zgostila, in tako je bilo v dolini sonce, v gorah pa megla oz. oblaki. A to ni zmotilo lepega vzdušja in postanka v koči ob dobri družbi. Več o kapeli in knjižnici, ki sta našli svoj prostor nad 1600 metri pa v Doživetjih narave.

Še časovnica: iz Planine Dol je hoje za slabo uro, z otroki smo hodili dobri dve uri. Od Kranjskega Raka do Planine Dol pa je dobrih 8 km makadamske ceste.

Jesen je tu!

Kolesarjenje, še prej pa hribovstvo, alpinizem,... imajo pri sv. Petru v Ljubljani dolgo tradicijo in zgodovino. Kljub mnogim spremembam in generacijam ter menjavi duhovnega vodstva župnije, se tradicija ohranja. Vanjo sodi tudi kolesarski dan za družine iz Kranjske gore do Mojstrane (z možnimi podaljški za starejše). Kolesarska pot, speljana po trasi nekdanje železnice, ki je vodila v Planico, je danes splošno znana in upamo lahko, da bo kmalu odprt tudi njen podaljšek iz Mojstrane do Jesenic. Tudi letos, na zadnjo počitniško nedeljo, smo jo (kot pretekla leta) želeli prekolesariti, a se je po robu postavilo vreme. Škoda bi bilo riniti v kolone proti Gorenjski, tam pa bi se ulilo. Tako je padla odločitev, da gremo preprosto izpred cerkve sv. Petra skozi mesto do Koseškega bajerja. Dovolj dolga in varna pot (z alternativo vzpona mimo Rožnika), da je bilo za malčke (pa tudi starejše otroke) čisto dovolj. Hvala Joži in Tomažu Hallerju tudi za letošnjo organizacijo!!

Full story »

Pravijo, da ko dobiš svoje otroke, šele veš, kako hitro teče čas. Zdrzneš se ob posebnih priložnostih, ki jih skrbno hraniš v svojih spominih iz otroštva ali pozneje, in ko te mejnike dosežejo tvoji otroci, si človek ponavadi reče, da se stara.

Meni se od vsega začetka prikazuje podoba tobogana. Dolgega tobogana. Ko pride na svet prvi otrok, je kot da bi se spustil njem. In iz te včasih divje, drugič nadvse lepe vožnje seveda ni moč izstopiti. Z drugim, tretjim... otrokom se spustu le dodajajo pospešek, obogatitev in tudi različne ovire. Kje in kako se bo pot končala, kakšen bo pristanek, o tem ne razmišljam, saj bo trajala ves preostanek mojega življenja.

Zanimivo, da je ta moja podoba povezana s spustom in ne vzponom. A tako je pač prišlo - nekje iz podzavesti. Najbrž je vse skupaj povezano prav z nezmožnostjo izstopa. Vsakdo, ki postane starš, bo (hočeš, nočeš) v tej vlogi ostal do konca svojega življenja. Tudi pri žalostnih zgodbah, ko se nekdo odreče svojemu otroku in "izgine", ga/jo dejstvo, da je oče/mati spremlja vse življenje. Enako velja za starše, katerih otroci so se že poslovili s tega sveta. Vez ostaja. Neizmerno lepo in odgovorno. Na koncu tega "spusta" bomo lahko pogledali nazaj na vse nevarne ovinke, luknje, ki smo se jim bolj ali manj uspešno izognili in tudi na vse prepreke, kjer smo si natrgali mišice ali celo morda kaj zlomili. Upam, da bo zraven kljukica - kvalifikacija: poslanstvo starša (bolj ali manj) dobro opravljeno.