Blažev blog

Ko sem dve leti nazaj sestopal iz Velike Babe proti Jenkovi planini, sem na izpostavljenem mestu presenečen zagledal rožni venec, obešen okrog skalnega roglja. Nekdo ga je zataknil tja, bodisi iz hvaležnosti ali pa v priprošnjo za vse, ki bodo lezli tam mimo. Kaj takega se mi še ni zgodilo, ne v gorah, ne kje drugje. Opogumljen sem nadaljeval precej zoprn spust po krušljivem terenu...

V življenju se človek mnogokrat znajde na križišču svoje poti. Odločitve, kako ali kam naprej, imajo lahko posledice za vse življenje. O manj pomembnih stvareh se odločamo vsak dan. Včasih celo (preveč) rutinsko...

Kaj bi dali v trenutkih pomembnejših odločitev za to, da bi nam nekdo povedal: Poglej, tole je prava pot zate, izberi to smer. Duha iz steklenice seveda ni od nikogar, imamo pa nekaj drugega - imamo molitev.

Molitev pa... Ja, ko v zraku ne gre vse, kot bi moralo, v letalu ni človeka, ki ne bi molil. Po srečnem pristanku pa se na težke trenutke spomnimo samo še takrat, ko o tem pripovedujemo drugim - kot zanimivost pod rubriko: "a veš, kaj se mi je zgodilo..." Zveni znano? Seveda, tudi iz drugačnih (nezračnih) okoliščin...

Pa vendar! Moč molitve je velika. Bl. papež Janez Pavel II. je zapisal: Družina, ki skupaj moli, ostane eno. Ponovna oživitev molitve rožnega venca v družini pomeni spustiti v svoje vsakdanje življenje čisto druge podobe, in sicer podobe skrivnosti odrešenja: podobo Odrešenika, podobo njegove presvete Matere. Družina, ki skupaj moli rožni venec, izraža nekaj od vzdušja nazareškega doma: v središče postavlja Jezusa, z njim deli veselje in trpljenje, v njegove roke polaga potrebe in namere, od njega črpa upanje in moč za življenjsko pot.