VELIKA NOČ
VELIKA SOBOTA
VELIKI PETEK
Topli aprilski dnevi vabijo na prosto - od mladih, ki bolj ali manj ležerno uživajo na obrežjih Ljubljanice (danes sem prekolesaril mesto, zato vem), pa do upokojencev, ki v dopoldanskem času v popolni bojni opremi (čelada, dres, kolesarski čevlji) veselo pedalirajo naokrog.
Misel mi je ušla na včerajšnjo predstavitev dveh novih pohodniških vodnikov, ki so ju predstavljali v Konzorciju. Tudi Čudovita obzorja Slovenije in Kekčeva potepanja vabita v naravo (nekaj več o njiju v tokratni - 8.4.2011 - oddaji Doživetja narave).
A kakšno zvezo ima zdaj vzhičenost nad pomladjo in naravo s slabostmi digitalne dobe (naslov tokratnega posta)? Bom razložil. Bil sem torej na tiskovki (predstavitev vodnikov) in seveda ni bilo nič drugače kot drugje. Fotograf(i) v prvi vrsti, pod njim(i) foto oprema, vse naokrog pa škljocanje do onemoglosti. En in isti statični prizor: avtorji in moderatorki, vsi sedijo in vse, kar se spreminja, je njihova obrazna mimika. A kanonada fotografiranja se ne ustavi. Ko že mislim, da bo konec (navsezadnje se vse to škljocanje sliši tudi na mojem zvočnem posnetku), navdušeni fotograf samo zamenja objektiv in zadeva se spet začne... Oh, kje so časi fotografskih filmov, kjer je bilo treba vsaj malo pomisliti, preden si pritisnil na sprožilec?!! In kam gre pridobljeni čas za razvijanje filmov in slik? V izbiranje prave slike izmed stotine skoraj enakih posnetkov. Je to res pridobitev?
Moj edini posnetek s tiskovke.
Pa da ne bo bom samo tarnal. Splača se odpraviti na katerega od izletov, ki so predstavljeni bodisi v pohodniškem vodniku bodisi v družinskih potepanjih!
Danes je bilo vse v znamenju mam in materinstva (če zanemarimo nogometni spektakel v Stožicah, kjer so v večini do "svojega" prišli moški). Prav je tako. Kaže, da si 25. marec vse bolj utira pot in se uveljavlja kot praznik, ki smo ga nekoč že imeli, pa je bil v času komunizma odstranjen. Zdaj si torej konkurirata 8. marec in 25. marec, vmes je Gregorjevo, slab mesec pred njim pa Valentinovo.
Ob 00:21 se je začela v naših krajih, po našem času. Preproge pomladnega cvetja se seveda ne zmenijo za datum in ure. Žarki pa so pomembni in teh bo vedno več, saj bo tudi njihov vpadni kot vedno večji. Do 21. junija bo dan po dolžini vse bolj v prednosti pred nočjo.
Takšnih pogledov si deležen, če se vzpneš le malo na Škofjo Loko (nad Poljansko dolino).
Bilo je leto 1995, ko sva oba prikolesarila na izhodišče prvih terenskih vaj na Šmarno goro. Sledila so študijska leta, ko so se poti tako in drugače bežno križale, predvsem v povezavi z gorami. Andrej je zavil v resni alpinizem, srečevali smo se tu in tam na planinskem društvu. Vedno resen in predan in takšnega imam v spominu tudi, ko sva se srečala v Tamarju, tri dni pred njegovo odpravo v Kirgizistan. Omenil je, da se je zaplezal, zdi se mi, da nekje pod Jalovcem... Zaželel sem mu srečno na odpravi in da se po njej seveda slišiva, da bo prišel povedat, kako je bilo. Čutil sem, da je imel predpotovalno tremo, negotovost pred odhodom.
Po uspešni odpravi se je res oglasil in o svojem plezanju s Tinetom Marenčetom spregovoril tudi v oddaji Doživetja narave.
Kasneje sva se slišala v zvezi z osvajanjem osemtisočakov Nives Meroi in Romana Beneta, s katerima je bil Andrej povezan. Obvestil je tudi o tragični nesreči Luca Vuericha.
Le dobro leto po tej nesreči trbiškega alpinista in prijatelja, se je prav tako v belih prostranstvih poslovil Andrej. Nepričakovano, prehitro in boleče je zarezala vest.