Blažev blog

Če pomislim, kako sem kot otrok preživljal zimske popoldneve in dolge večere, se mi ne zdi prav nič čudnega, da so mi vse te mehanizirane naprave za "gorvleko" smučarjev nekaj tujega. Tri, štiri ali pet minut sedenja na sedežnici, kratek spust, nekaj zavojev - in že si v vrsti za naslednjo "rundo". In to ponavljaš ves dan. 

Morda zveni staromodno, a smučati sem se učil tako, da sem najprej "prištamfal" na vrh vzpetine (travnik na Ljubljanskem Gradu), večkrat pa smo morali prej smučišče po sneženju še pripraviti, utrditi, narediti kakšno skakalnico. Skratka: mondenega smučanja, ki je danes nekaj samoumevnega, nisem vajen. Čeprav je smučanje veljalo za nacionalni slovenski šport (in sodeč po gneči sredi tedna na Krvavcu to v določeni meri še drži), pa sem prepričan, da postaja to vse bolj prestižna oblika rekreacije, dosegljiva premožnejšim.

Vsekakor pa je v dobri družbi in ob kičastem razgledu doživetje smuke nekaj lepega. (Foto: Tanja D. in Jože B.)