Blažev blog

Pravijo, da ko dobiš svoje otroke, šele veš, kako hitro teče čas. Zdrzneš se ob posebnih priložnostih, ki jih skrbno hraniš v svojih spominih iz otroštva ali pozneje, in ko te mejnike dosežejo tvoji otroci, si človek ponavadi reče, da se stara.

Meni se od vsega začetka prikazuje podoba tobogana. Dolgega tobogana. Ko pride na svet prvi otrok, je kot da bi se spustil njem. In iz te včasih divje, drugič nadvse lepe vožnje seveda ni moč izstopiti. Z drugim, tretjim... otrokom se spustu le dodajajo pospešek, obogatitev in tudi različne ovire. Kje in kako se bo pot končala, kakšen bo pristanek, o tem ne razmišljam, saj bo trajala ves preostanek mojega življenja.

Zanimivo, da je ta moja podoba povezana s spustom in ne vzponom. A tako je pač prišlo - nekje iz podzavesti. Najbrž je vse skupaj povezano prav z nezmožnostjo izstopa. Vsakdo, ki postane starš, bo (hočeš, nočeš) v tej vlogi ostal do konca svojega življenja. Tudi pri žalostnih zgodbah, ko se nekdo odreče svojemu otroku in "izgine", ga/jo dejstvo, da je oče/mati spremlja vse življenje. Enako velja za starše, katerih otroci so se že poslovili s tega sveta. Vez ostaja. Neizmerno lepo in odgovorno. Na koncu tega "spusta" bomo lahko pogledali nazaj na vse nevarne ovinke, luknje, ki smo se jim bolj ali manj uspešno izognili in tudi na vse prepreke, kjer smo si natrgali mišice ali celo morda kaj zlomili. Upam, da bo zraven kljukica - kvalifikacija: poslanstvo starša (bolj ali manj) dobro opravljeno.