Blažev blog

Leta 1990 je bil 20. maj (kot letos) tudi nedelja. Na Trgu svetega Petra se je tega dne zbralo več kot 50.000 ljudi, da skupaj praznovali beatifikacijo Pier Giorgia Frassatija.

Tega velikega „moža osmih blagrov“ (kot ga je imenoval papež Janez Pavel II.) nam je približala lansko leto v slovenščino prevedena knjiga italijanske novinarke Marie Di Lorenzo. Pred mesecem in pol sem jo prvič preletel, ko sem pripravljal oddajo Doživetja narave za veliki petek, prav na njegovo obletnico rojstva Pier Giorgio Frassati se je rodil 6. aprila 1901. Ko sem knjigo prebral, kot se spodobi, torej od začetka do konca in brez časovnih pritiskov zaradi bližajoče se oddaje, je pustila v meni še močnejši vtis.
Življenje tega mladeniča (ki je umrl zelo mlad, star komaj 24 let) na zelo naraven način pričuje o tem, kaj je krščanstvo, kaj pomeni živeti evangelij, kako sta dobrodelnost in solidarnost naravni izpeljanki evharističnega življenja in obratno. Pier Giorgio, sicer sin premožnega ustanovitelja italijanske La Stampe, je namreč precej na skrivaj pomagal najbolj odrinjenim in zapuščenim na torinskih ulicah. Prinašal jim je pakete in jih oskrboval z zdravili... Bil je športnik, študent strojništva, zelo so mu bile pri srcu gore. Dejaven je bil v političnem življenju, vendar hkrati kontemplativen, idealističen, toda konkreten, utopičen, a pragmatičen, beremo v knjigi Blaženi Pier Girgo Frassati. Verjel je v Boga. Resnična skrivnost njegovega duhovnega življenja je bila molitev, po kateri je uresničeval mistično zvezo z Bogom.

Ker se bližamo binkoštim, še nekaj besed o Pier Giorgievi odprtosti moči Svetega Duha. Njegova odločna in vesela drža, mladostno prekipevanje, iskren in neposreden odnos – brez pobožnjakarstva – vse to je očitno razkrivalo, kaj pomeni, če nekdo dopusti Bogu, da neposredno deluje na njegovo osebnost. Kot pravi krščanski psiholog Dan Montgomery, lahko verniki vidijo skrivnostno tretjo osebo Svete Trojice kot „arteški vodnjak, ki izvira iz globine v nas.“ Je kot studenec, ki je neviden očem, lahko pa ga vidimo s srcem, in se pretaka iz naše duše v to, kar lahko opredelimo kot duhovno jedro. Kar psihologi imenujejo duhovno „jedro“ osebe ali „jaz“, Sveto pismo imenuje „srce“. Kot nadaljuje Montgomery: „Naše duhovno jedro odseva dejstvo, da smo ustvarjeni po božji podobi in da Boga intimno poznamo.“ Živa voda, o kateri govori Jezus v Janezovem evangeliju, ni nič drugega kot Sveti Duh.

Vsem, ki jih navdušujejo zgodbe svetnikov „našega časa“ priporočam branje te knjige (izdala Celjska Mohorjeva) ali pa poslušanje radijskega romana ob nedeljah zvečer (ob 21.30h)!