Blažev blog

Pravijo, da se pri majhnih otrocih zgodi "sezona" bolezni. Upam, da smo to etapo pustili za seboj. Ko zboli celotna družina (otroka sta morala v zadnji rundi iz vrtca prinesti nekaj res zoprnega, ker se kar nismo mogli pobrati), spoznaš, da imeti otroke ni samo idilična podoba nasmejane družine s psom v fotoalbumu. Pa daleč od tega, da bi mi bilo žal ali da ne čutim hvaležnosti. A po pravici povedano - težko je. Ko si sam na pol "mrtev" in bi potreboval vsaj dan ali dva mirovanja, pa ne gre, saj imaš poleg sebe še veliko bolj pomoči potrebne...ja, tudi to je življenje. Ne samo pravica, ampak tudi presneto naporna odgovornost.
Prejšnji teden sem naletel na agencijsko novico, da je v Švici rodila dvojčka tamkajšnja upokojena duhovnica pri 66-ih letih. Seveda je vse potrebno pred nosečnostjo opravila v tujini (Ukrajini), kjer je dovoljeno darovanje jajčec in semenske tekočine. Po porodu je bil njen komentar samo čudenje medicini, ki zmore takšne stvari. Ne predstavljam si, kako bo gospa čez nekaj let, pri svojih 70-ih denimo, kot mama poskrbela za otroka, ki bosta prestajala etape otroških obolenj. Superbabica? Verjetno ne, otroka, ki sta tako ali tako brez bioloških staršev, bosta verjetno pristala v reji... Pravica / dolžnost ... odgovornost?

Hvaležen sem, da sem se minuli konec tedna lahko iz ponorelega sveta umaknil v samoto. Skupaj z več kot 25 moškimi sem se "odklopil" v cistercijanskem samostanu na duhovnih vajah v tišini, ki jih je vodil Otto Neubauer, član Skupnosti Emanuel, mož in oče ter direktor Akademije za evangelizacijo na Dunaju.

Nekaj stavkov, ki so se me dotaknili:

Srce, ki ljubi, išče bližino drugega. / Moč moža je odvisna od odnosa, ki ga ima z Bogom. / Vsak človek ima domotožje po Bogu. / In še tole: Veselje in upanje, žalost in strah današnjih ljudi, posebej revnih in zapostavljenih vseh vrst, so tudi veselje in upanje, žalost in strah Kristusovih otrok. In ne obstaja nič resnično človeškega, kar ne bi tudi v njihovih srcih našlo ustreznega odgovora.