Blažev blog

Leonard Cohen. Prvič mi je na ušesa prišel na kolesu. Kakih petnajst let bo od tega, ko smo svet okrog nas med počitnicami spoznavali na dveh kolesih. Ne vem več, ali je bila to pot pod Grossglockner, po Avstrijskem Koroškem ali kje ob morju - spomnim se le nizkega, otožnega glasu na kaseti, ki mi jo je posodil prijatelj. Bird on the Wire, Suzanne, So Long, Marianne... Uspešnice, ki so oživele včeraj v polni dvorani Stožice.
Neverjeten koncert: minimalistično, popolno in nepozabno. Zakaj? Čeprav ga seveda še nikoli prej nisem videl v živo, se zdi, da Leonard Cohen zdaj oddaja mir, do katerega je prišel skozi preizkušnje težke depresije. Ne le to, da se mu 76 let na glasu prav nič ne pozna in da po odru skaklja kot mladenič, predvsem njegova komunikacija z občinstvom, predanost (na začetku koncerta je rekel: dali vam bomo vse, kar imamo) in nenarejena skromnost, ponižnost v pravem pomenu besede.

Scena dokazuje, da veliki ne potrebujejo nepotrebnih dodatkov, ki le odvračajo pozornost od bistvenega: na tleh tepih, za ozadje pa zavese, ki so ob različnih barvah osvetlitve reflektorjev dale vtis kabareja, nas prestavile v 60-ta leta. Prav Cohenove verjetno najbolj poznane uspešnice so iz leta 1967, ko je izdal svoj prvi album Songs of Leonard Cohen.
Pred več kot štirimi desetletji, torej. Kolikokrat je od takrat že odpel te pesmi... In tudi včeraj jih je, kot da bi jih pel prvič. Lahkotno, na videz povsem brez truda (ne pa kot današnji mladci, ki so že po pol ure čisto mokri, je bilo slišati komentar po koncertu) je začel točno ob osmih in pel tri ure in pol. Ob osmih vrhunskih glasbenikih, ki so tudi imeli svoje priložnosti ob izvrstnih solažah.
Po koncertu je bilo slišati/brati kritike na račun izbire stožiške dvorane (ki ima več kot 12.000 sedežev), češ da je Leonardova glasba in on sam bolj primeren za manjše, bolj intimne dvorane. Druga kritika pa je letela prav na račun spremljevalnik vokalistk (sester Webb) in dolgih solaž drugih glasbenikov, ki da so vzele Cohenu tisto, kar je on sam - le s svojim glasom in spremljevalnim inštrumentom.

Glede na to, da Leonard Cohen že dve leti polni podobne ali še večje dvorane na svoji poslovilni turneji, izbira zdaj največje dvorane pri nas, ni nič posebnega. Aranžmaji in vsi dodatki s koreografijo vred pa so po mojem skromnem mnenju logična izbira za tako veliko občinstvo, med katerimi gotovo ni le t.i. Cohenovih klasikov oziroma puristov, ki jim je dovolj le Leonardov glas. Vsakomur nekaj. In vsekakor vokala sester Webb (vsaj zame) nista le "nekaj". Morda sta bili ženskemu občinstvu res odveč, ko Leonard prepeva "I'm your man" ali "Take this Waltz"... A moški smo kvečjemu pogrešali še tretjo vokalistko Sharon Robinson, ki je Leonarda spremljala na drugih koncertih (Anglija) na tej turneji in je tudi soavtorica nekaterih pesmi.
Skratka. Koncert, na katerem doživiš tisto, česar ne moreš ob poslušanju zgoščenke doma (na še tako audiofilsko dognanih zvočnih sistemih): vzdušje, komunikacijo, "pravi jaz" glasbenikov... In včerajšnji glasbeniki so bili vsi po vrsti izvrstni. Z Leonardom na čelu, seveda.