Blažev blog

Naša Sara je že drugi večer zaspala v svoji postelji. Seveda po predhodni pripravi in ustreznem tretmaju. A večer je bil spet podoben tistim pred osmimi meseci. Čisto normalno je, da so ušesa stalno na preži, hoja po prstih mimo spalnice samoumevna in tudi šepetanje prav nič težko ob dejstvu, da imava končno oba s Tino proste roke in kakšno urico pred spanjem tudi.
Nočne budnice seveda ostajajo, tudi proti jutru se ne da več vleči tako kot nekoč, a kaj bi to. Velike stvari v življenju se ne zgodijo hitro. Prehitro se seveda ne bomo veselili. Pravkar se je že drugič nocoj zbudil Vid, ki pravi: "ati, dost nočke!".
Ah ja... Spanje je velika dobrina. Tega se starši majhnih otrok dobro zavedamo. Še posebej tisti, ki, kot pravi žena, nismo zadeli na loteriji (to pomeni, da naši otroci ne sodijo v kategorijo "mirno-9-ur-spečih" dojenčkov). A glavno je, da se imamo kljub vsemu lepo. Tudi na nedeljskem sankanju v cevcu pod Golim brdom.

Šempetrčani so na hrib potegnili bencinsko vlečnico in kmalu je bilo tam polno otrok na smučkah. Tak dogodek se je v zimah pred leti zgodil veliko pogosteje kot danes. Zdaj pa se kar čudimo, kako dolgo že stoji sneg v dolinah, temperature pa vztrajno pod lediščem. Prava zima!