Blažev blog

Med tisto peščico sem, ki je navdušenje ob golu in zmagi slovenske reprezentance prespala. Še pokanja nisem slišal, le razlago, da je zunaj nogometna evforija. Pa ne, da bi bil tako popolnoma nezainteresiran, le streptokoki so me za nekaj dni (tudi tisto sredo) položili v posteljo. Veliko bolj se me je dotaknilo neuspešno reševanje Tomaža Humarja in žalostna novica iz stene Langtang Lirunga. Kakšno dogajanje in kako vihrav teden! Najprej reševanje in množičen odpor javnosti v odzivu na novo Humarjevo plezanje in težave. Potem tragična novica: Tomaž bo ostal v Himalaji. In naenkrat je bil celo prvi (nedeljski) nogometni obračun skoraj nepomemben. Tisti, ki so prej udrihali po "norih alpinistih", so se poskrili in kmalu se je vse obrnilo v drugo skrajnost. Kovanje Tomaža v zvezde, med nesmrtne legende in v skupino tistih, zaradi katerih se svet razvija in vrti naprej. Tomaža sem osebno srečal samo enkrat, letos spomladi ob predstavitvi njegove druge knjige v Konzorciju. Tudi meni je, kot prej brhkim novinarkam, na svoj način stisnil roko in povedal nekaj stavkov o nastajanju knjige. Pred tem sem spremljal njegovo plezanje, ga leta 2005 poklical na satelitski telefon preden je vstopil v steno Nanga Parbata, prebral Ni nemogočih poti... A vseeno bi težko komentiral, kaj šele sodil početje vrhunskega alpinista. Tomaž je bil poseben človek in čeprav name lastno reklamiranje, šopirjenje in želja po pozornosti delujejo negativno, verjamem, da je bil to le vrtinec tega sveta. Zdaj je zanj (in bo nekoč za nas vse) to spet popolnoma nepomembno. Vprašanje je le, kaj je tisto, kar zares šteje. Včasih se mi zdi, da smo ljudje kot plavajoča vejica v hudourniku... ... ali kot imunski sistem, ki se ob nihanju zunanjih ekstremov in pod pritiskom horde mikrobov sesuje. Pride nogometna pravljica in katarza, nov dan prinese paniko in strah pred novo gripo, tu so grozeče podnebne spremembe... Res, vprašanje, ali je bil kdaj prej v zgodovini človek pred toliko vprašaji glede lastnega obstoja in prihodnosti kot je danes. Morda, pa tega ni vedel. Zato: človek, umiri se in išči ravnotežje!