Blažev blog

Nekoliko daljši zapis, ki sledi, je obljubljeno nadaljevanje meni zanimivega razmišljanja o prvem bratovskem paru. Citati so iz knjige Bratje in sestre, avtorja dr. Karla Königa. (Saj ne, da se pri nas ne bi dogajalo nič omemebe vrednega, a obljuba dela dolg in konec koncev je tole zanimivo za vse, ne le za starše).

Sveto pismo opisuje prvi bratovski par vsega človestva na zelo nazoren način. Kajn je bil poljedelec, Abel pa ovčar. Če skušamo razumeti globlji pomen teh dejstev, se ne smemo zadovoljiti le z razlago, da je Kajn bil pač kmet, Abel pa pastir drobnice. Biblija hoče v bralcu vzbuditi prvinske predstave, ki se lahko prikažejo ob takih ugotovitvah. Če je bil Kajn opisan kot "poljedelec", ga je zadelo prekletstvo, ki je bilo izrečeno Adamu ob izgonu iz raja: "Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje." (1 Mz 3, 17-18)

Ta trda sodba prekletstva, ki je spremljala Adamovo slovo od raja, je bila prenesena na Kajna. On je tisti, ki mora prevzeti krivdo svojega očeta na svoje rame in se od tedaj krivi pod njeno težo. Prvorojence teži prekletstvo, ki je zadelo očeta. Kajn mora obdelovati zemljo, da opraviči očeta z delom svojih rok.

Abel, ovčar, pa je drugačen. Je prijatelj in spremljevalec svoje črede. Živi z živalmi in je deležen njihovega brezskrbnega življenja. Lahko si ga predstavljamo: sedi na deblu, rezlja si piščalko in potem razlije melodijo veselja in pobožnosti v tišino sveta. Njegovo srce in čuti so napolnjeni s čudezi te zemlje. Ljubi drevesa in njegov pogled sledi bežečim oblakom na nebu.

Kajn, ki stopa za plugom, zarezuje v zemljo brazde. Njegov hrbet je ukrivljen in njegova ramena so upognjena pod težo usode, ki jo prenaša. Naloženo mu je, da se mora prikleniti na zemljo, spoznati težave te povezave in občutiti stisko materialnega sveta. Plužiti mora, orati, kopati in sejati. Pridobivati rudo, vihteti kladivo in kovati, da bi zemeljski snovi dal drugo obliko in jo pridelal v vsakdanji kruh in v predmete vsakdanje rabe.

Abel pa je sanjač. Posluša glas svojih občutij in čustev. Sledi poletu svojih misli in si želi nazaj v domovino, iz katere je nekoč prišel. Njegovo bivanje ni navezano na zemljo in njene stiske in ne na njeno preoblikovanje. Hrepenenje ga vodi ven in navzgor v višje in čistejše prvotne svetove.

Vsak prvorojenec nosi na čelu to Kajnovo znamenje. Obtežen je s Kajnovo usodo in spomin nanjo je skrit globoko v njegovi podzavesti. Včasih pa stopijo te sile na površje; potem je ubit neki drug Abel. Kajti najzgodnejša dejanja človestva so se v obliki skritih lastnosti globoko vtisnila v naše duše.

Nenehno se pojavljajo situacije, ki vodijo v sovraštvo med ljudmi, ker se prepirata Kajn in Abel. In vedno je Kajn tisti, ki ubije Abela, in vedno so posledice njegovega dejanja usodne zanj. Abel trpi, Kajn pa mora prenesti muko tega trpljenja. Abel sprejema udarce, vendar je udarce lažje prenašati kot jih deliti. Če Kajn rani Abela, ubije samega sebe, dejanja pa kljub temu ne more opustiti.