Na Rudniku ob Dolenjski cesti gradijo nov diskont. Pridružuje se sklopu hipermarketov (od Leclerca, ki je bil prvi, do Supernove, ki pod svojo streho skriva množico trgovin). Kako je mogoče, da smo pred petnajstimi, dvajsetimi leti preživeli s takrat socialističnimi Emonami in Mercatorji, ki jih je bilo neprimerno manj, danes pa rastejo trgovine, diskonti, hipermarketi kot gobe po dežju? Ne samo to, tudi vedno so polni, še posebej ob nedeljah. In tako bo, dokler ne bo kriza pokazala rdeče luči potrošništvu. Ljudje sami je ne bomo.

Pa se sploh ne zgražam: samo ugibam in ugotavljam... Moraliziranje ima spolzka tla. Dodajam le sliko sobe knjižnice, ki jo redno obiskujemo. Izposojajo namreč igrače, takšne za dojenčke in tudi takšne za odrasle. Skupaj jih imajo menda že več kot 2200. Vid tuli od navdušenja. Doma so izposojeni kosi plastike, lesa... (sicer zelo dobrih, didaktičnih igrač) hitro pozabljeni. Takšno pač je razvojno obdobje med prvim in drugim letom. Prihranek pa je tu: denarja, prostora in okolja. Sprašujem se, kako veliki so kupi odrabljenih igrač, ki romajo na smetišča...

This entry was posted by and is filed under Razmišljanje. Tags: diskont, hipermarket, igroteka, knji_nica, knji_nica be_igrad, potro_ni_tvo

No feedback yet


Form is loading...