Blažev blog

Mednje me je potegnilo v zadnjem času. Najprej v osnovnošolska leta, ko smo obiskovali latinščino na TF. Konec letošnjega februarja smo se srečali z večino tistih, ki smo ob šoli še prostovljno gulili klopi in latinsko slovnico.
Spomine na študentska leta pa sta pravzprav odprli dve lepi srečanji, povezani z radijskim misijonom. V torek zvečer je namreč v pogovornem večeru sodeloval Toni, danes brat oz. pater Toni. Skupaj smo preživeli marsikak lep vikend na gostovanju dramske skupine, ki je leto za letom uspešno predstavljala igre na odrih širom po Sloveniji. Županova Micka, Namišljeni bolnik, Lumpacij Vagabund... Lepi spomini. Toni je bil v Molierovi igri moj zdravnik. Še danes zna povedati bolezni, ki me tarejo (bradipepsija, dispepsija,...).
Še nekdo iz te skupine je vstopil v red manjših bratov. Z Andražem, danes patrom Andražem, sva se slišala pred mesecem dni, ko mi je zaupal, da razmišlja o srečanju nekdanjih igralcev.

Danes pa je spomin ušel (in prepustil sem se mu z veseljem, čeprav so bila leta, ki so sledila, preizkušana) še na eno dejavnost, h kateri nas je povabil p. Christian Gostečnik, gost današnje oddaje Za življenje... Koliko večerov smo prebili skupaj v dvoranah od Maribora do Svete gore, od Nazarij do Vipavskega križa, na večerih šol za starše, kjer je Chris prvič stopil pred slovenske starše, jih nagovoril, izzval, demonstriral z igro vlog prepletenost odnosov. Srečevali smo se s svojimi družinami, iskali pot iz začaranega kroga, igrali pubertetniške scene... Lepi spomini! In lepo jih je bilo ob takem gostu spet obuditi. Christian, hvala!