Blažev blog

Z mojim pisanjem na blog je bilo v zadnjih dneh podobno kot s smetmi, ki jih zbiramo pred vhodom v stanovanje. Gre za embalažo, ki jo nekaj časa zbiramo, potem pa napoči dan, ko vso bero odnesem do zabojnikov za embalažo. In ta dan se je, verjeli ali ne, zgodil danes. S seboj sem vzel tudi vrečko z organskimi odpadki in jih odvrgel v rjavo kanto, ki jo imamo pred hišo. Bil sem zamišljen... In kar naenkrat, še preden se dobro zavem, opazim vsebino reciklaže v navadnem zabojniku. Namesto da bi smeti odnesel do kakih 70 metrov oddaljenih rumenih zabojnikov, sem jih mirno stresel v črnega. Kot kak raztreseni profesor. No, predstave ni bilo konec: kar tako se seveda nisem mogel sprijazniti. Gre vendar za okolje, sem si rekel, in začel počasi zlagati smeti iz zabojnika nazaj v škatlo. S tem, kaj so si mislili sosedje in mimoidoči (niti ne vem, če je bil kakšen), se nisem ukvarjal. Potem sem vse skupaj odnesel tja, kamor spada.
Zdaj (in vedno ko ločene odpadke zbiram in odlagam na pravo mesto) samo naivno upam, da se tudi Snaga in podjetja za reciklažo tako resno ukvarjajo z vsem, kar jim prinesemo v rumene, modre, zelene in rjave kante.
In moj blog? Hja, dobil je novo, reciklirano objavo :)