Blažev blog

Ko se z Andrejem po končanem petkovem programu končno spraviva v avtomobila in jo ubereva proti Škofji Loki, je možnosti vse manj, da bi nama tudi tokrat karkoli prekrižalo načrte. Pa se skoraj zgodi: ko že lezeva iz avta na mrzel zrak, se spomnim, da se pozabil palici v svojem avtu, ki je k sreči parkiran pred občino v Škofji Loki. In sva naredila še en krog. A tokrat nama Lubnik ni ušel.

Že najmanj trikrat sva se pripravljala nanj. Enkrat zbolijo otroci, drugič pride slabo počutje in utrujenost, spet tretjič sva se že skoraj odpeljala izpred radia, ko se spomnim, da sem pozabil gojzarje... Tokrat gre zares.

Mrzel zrak napolni pljuča, sneg škripa pod čevlji, nekje v temi neke krošnje se oglaša sova. Strm vzpon za začetek, hiter korak in nič besed. Zimska noč je sama dovolj zgovorna. Kmalu ugotoviva, da kljub oblačnemu vremenu svetilk ne potrebujeva. Koprenasta luna je še vedno dovolj močna, da nama sveti tudi skozi gozd. Globok minus je, a telo je ogreto, tako da bi lahko eno plast obleke slekel. A na trenutke zabrije mrzel veter in takrat vetrovka dobro opravi svoje poslanstvo.

Približno ura gor in ura dol. S časom se nisva obremenjevala. Uspelo je in čeprav bo noč kratka, je bil pobeg iz vsakdanje rutine vreden napornega prebujanja ob otroškem vpitju in polnih baterijah že čez nekaj ur. Pravzaprav tudi tak vzpon napolni baterije.

Dva tedna nazaj stojim v vrsti edine dežurne lekarne v mestu. Dve neprespani noči sta bili že za nami. Nočemo še tretje, zato povprašam po hladilni peni Poxlin, ki naj bi pomagala pri tej pikčasti nadlogi majhnih otrok. Pikice so s starejšega končno skočile na mlajšo. Res ni izgledalo lepo in verjamem, da je zoprno srbelo. A mi bi radi tudi kaj spali, kajne? Sredi druge noči namreč ni preostalo drugega, kot da je Sara v dnevni sobi pri luči listala po knjigah in se tako zamotila, nazadnje pa od utrujenosti zaspala.

Asistentka v lekarni stopi do polic in poišče čudežno peno. Na blagajni je znesek 19,99€. Prepričan, da je še od prejšnjega kupca, čakam. A ko me lekarnarka vprašujoče pogleda, mi je jasno. Tole pa ni ravno poceni, si mislim in vprašam, kakšen je rok trajanja... Še meni ni čisto jasno, kam merim, gospodična pa me še bolj začudeno gleda, saj je bil z menoj starejši otrok, ki jih je že prebolel. Za koga torej bo pena?!

Ko zadevo prinesem domov in jo začnemo inteznivno uporabljati, mi je dokončno jasno: veliko denarja za malo "muzike". Kar zares pomaga pri noricah, je čas - nekaj dni je pač bolezen v najhujšem zagonu in takrat je treba potrpet. Vse ostalo je khmm, saj veste, kako se reče v "ljudski govorici", pa ne bom zapisal, ker spoštujem svojega zavetnika in imam tudi zaupanje vanj, čeprav sem ravno "na slabem glasu". Ja - in rdeče pikice so že zgodovina. Zdaj imamo bele - v grlu. Angina na kvadrat. Oziroma na kub(p)!

Ko sem nekje sredi decembra dobil elektronsko pošto gospe Mojce Luštrek, sem ga v naglici preletel in nastavil v glavi - odgovori pozneje. Prišli so prazniki in nabrala se je nova neodgovorjena pošta. Slab mesec kasneje sem brskal po "slabi vesti" in naletel na prijazen odziv na oddajo Doživetja narave, v kateri sem prebral pesem Mojce Luštrek. Temu odzivu je bilo dodano vprašanje: "Poznate Margaret Davis? Če je še niste imeli za sogovornico, vam jo vsekakor toplo priporočam." Ko sem prebral njen intervju z Angležinjo, ki je prišla iz radovednosti in ostala (tudi) zaradi naših gora, sem vedel, da je skrajni čas za odgovor.

Gospa, ki že 40 let živi v Sloveniji (sicer brez državljanstva, čeprav je leta 1991, ko si je kdo poiskal tudi varnejše zavetje med vojno, ostala pri nas in ponudila prevajalsko pomoč Slovenski tiskovni agenciji) je takoj pristala in z veseljem prišla na pogovor. Izbrano izražanje, tekoča slovenščina in veselje nad življenjem- tako bi na kratko strnil svoj prvi vtis. Seveda je mojo pozornost pritegnilo tudi  njeno navdušenje nad gorami (celo alpinizmom)...

Nekaj dni po snemanju oddaje sva se srečala na dobrodelnem dogodku, ki ga je pripravila Svetopisemska družba. Vrnil sem jih plošče (2 vinilki in nekaj CDjev), ki jih je posodila za oddajo. Prinesla pa je tudi paketek Typhoo čaja, ki ji njen najljubši, pri nas pa se ga (menda) ne dobi. Prvič se mi je zgodilo, da mi je čaj podarila Angležinja - in čeprav črni čaji niso na prvem mestu mojega okusa, potrjujem, da je izvrsten. Kako bi sploh moglo biti drugače?! Hvala za zelo prijeten pogovor, Mojci L. pa za posredovanje. Upam, da se naše poti še kdaj srečajo.

Robert, hvala!! Na tole sem (smo) že nekaj časa čakali:

Nadgradnja platforme radijskih blogov se je zgodila hitro in zdaj smo na zadnji (najnovejši) verziji b2evoloution-a. Enostavneje, z več možnostmi in pregledneje. Na glodanje, pardon - bloganje :)

... če imate doma majhne otroke in vam pogled na rdeče pikice še ni znan, dobrodošli ;) Na Švedskem na primer se starši med seboj obvestijo in organizirajo zabave z noricami. Otroci si rdeče pikice med seboj izmenjajo, starši pa lahko vnaprej računajo na obdobje bolniške, tako da jim norice ne priletijo v urnik nepredvideno...