Povsem nenačrtno zadnje čase obiskujem kočo, kjer so konec tedna praznovali 115 let od njene postavitve. Lansko leto smo se po deževnem tednu taborjenja na Jezerskem v soncu povzpeli do nje družinsko, v letošnjem juliju pa sem bil gor že dvakrat. Res je, da sem oskrbnici obljubil, da prenesem njeno vabilo jubilantu s štirimi križi, a nisem si mislil, da se bo zgodilo tako kmalu.
Dvig zastave ob obeh himnah (skavtski in Zdravljici), pisk piščalke, skavtske igre... Skavtski duh tudi v tem poletju veje med mladimi družinami, ki konec tedna preživijo sredi kočevskih gozdov. Z geslom programa Bodimo ZDRAVI v NARAVI (sofinanciran s strani norveškega sklada) je bil pretekli konec tedna barvit, intenziven, vroč,... skavtski.
Prvi dan v Strasbourgu. Pojma nimam, koliko bi pokazal pedometer, če bi ga imel nameščenega v ponedeljek, ko sem začel svoj "napad" na Evropski parlament, kjer poteka aprilsko plenarno zasedanje. (Spremljam sprejem direktive o zmanjšanju porabe plastičnih vrečk). Nazaj k nabiranju kilometrov. Seveda se o vsem ne moreš poučiti vnaprej, stvari ostajajo v domeni predstave, ki je, kakršna pač je. Moja je bila, da je najpomembneje, da najdem parlament. Potem me bodo prijazni ljudje že usmerili naprej.
No, saj je kar držalo, s to razliko, da je parlament velik. Zelo velik. Ogromen. Razteza se na obeh bregovih Rena oziroma pritoka III, povezuje ga velik steklen most. Poleg njega so še druge administrativne stavbe. In malo naprej je stavba Sveta Evrope. In vse to sem spoznal "by foot". Če tako tavaš od stavbe do stavbe (ker te tudi narobe usmerijo, z moje strani polomljena francoščina, z njihove še bolj polomljena angleščina), se nahodiš. A zanimivo je, da tudi ko je misija: najti pravi vhod in urediti akreditacijo opravljena, se vse šele začne. O neverjetni stavbi s še bolj neverjetno dolgimi hodniki pa jutri.
Danes, ko bo noč enako dolga, kot je bil dan, se začenja pomlad. In lepo je bilo sredi prestolnice opazovat vedno več ljudi, ki so se ustavljali ob teleskopih na Kongresnem in Plečnikovem trgu. Mladi, starejši, mimoidoči - za trenutek se je pogled ustavil tam zgoraj, nad nami, kjer se je odvijala predstava. Sončevi mrki sicer niso po pogostosti nič posebnega, če gledamo zemljo kot celoto. Če pa izberemo točno določen kraj, npr. Ljubljano, pa se ta pogostost spremeni v milo rečeno občasnost, ravno toliko, da vmes pozabimo: čakaj, kako je že: Sonce, Luna, Zemlja... aha, Luna zakrije Sonce! Točno, saj to vemo, kajne? Kako pa je že pri Luninem mrku, ki pa so res pogostejši? ;) (Septembra letos bomo lahko občudovali popolnega.)
Če pomislim, kako sem kot otrok preživljal zimske popoldneve in dolge večere, se mi ne zdi prav nič čudnega, da so mi vse te mehanizirane naprave za "gorvleko" smučarjev nekaj tujega. Tri, štiri ali pet minut sedenja na sedežnici, kratek spust, nekaj zavojev - in že si v vrsti za naslednjo "rundo". In to ponavljaš ves dan.