Blažev blog

Pred vami je drugi del javnega pogovora med očetom in sinom, ki je nastal v Socialnem tednu na temo V iskanju dialoga. Tokrat vprašanja postavlja oče Anton sinu Blažu.

Si radijski voditelj in pri delu komuniciraš s poslušalci preko radijskih valov. Kaj pomeni dialog za radijskega voditelja?

Temeljno orodje radia še bolj pa radijskega voditelja je beseda. Z besedo vstopamo v prostor, ki mu pravimo v žargonu eter in beseda je osnova za pogovor in dialog. Ta pa je v radijskem vsakdanu lahko zelo raznolik in se zaradi narave medija in našega dela precej razlikuje od splošnega pojmovanja pogovora, ki teče navadno med dvema osebama, ko gre za izmenjavo mnenj, stališč, občutkov in podobno. Večkrat mi kdo reče: „ Jaz pa že ne bi mogel kar takole sam v studiu govoriti v mikrofon“. In če malce bolje pomislim je res: veliko našega dela je prej monolog kot dialog. Ure, ki jih prebijemo pred mikrofonom, številne besede, drobne misli ali daljši premisleki so poslani v svet brez enega samega neposrednega odziva. Le v veri (še dobro, da smo verni ;), da je tam na drugi strani vsaj par ušes, ki bo prestregel to ali ono misel, namig. Zveni privlačno? Z vse, ki radi veliko govorijo in ki ne prenesejo, da bi jih kdo prekinjal z zoprnimi podrobnostmi na prvi pogled sanjska služba. Pravzaprav se vsak znajde kdaj v skušnjavi imeti svoj prav in ga razširiti skozi enosmeren kanal.
A stvar (k sreči) ni tako enostavna. Opisano hipotetično skušnjavo iz osebnega življenja sam ob vstopu v studio zamenjam z odgovornostjo. Vsaka izrečena beseda ima namreč svoj cilj – sočloveka, poslušalca. Z besedo pred mikrofonom radijski voditelj informira, nagovarja, izobražuje, zabava... Temeljni vzgib vsakega dialoga je obrnitev k drugemu, pravijo filozofi. S pomočjo besede vedno iščemo most, povezavo z drugimi prek nevidnih valov, frekvenc. Posebnost našega radia pa je še v tem, da sodobnega človeka nagovarja tudi v njegovi odprtosti do presežnega, do Boga, ki se je človeku razodel prav prek besede.

Kako komuniciraš v dialogu s poslušalci pri dnevnem vodenju programa na radiu?

Delo radijskega voditelja je raznoliko. Vanj je seveda vpet tudi pravi dialog z gosti v studiu ali s poslušalci po telefonu. Pred (ali po) tem, kar je slišati kot „končni izdelek“, je potrebnih včasih več, drugič manj pogovorov priprav. In potem je tu neposredni stik s poslušalci – kontaktne oddaje: bodisi mali oglasi, klepetalnice, nagradne igre, pogovorne oddaje... Čar radia je, da sogovornika-poslušalca ne vidiš in tudi on ne tebe. Neverbalna komunikacija odpade in njegove misli, mimiko in kretnje „začutiš“ samo preko tona glasu. Prav tako si poslušalci ustvarijo svojo podobo nas voditeljev zgolj po tem, kar slišijo. A človek je ustvarjen za dialog in ga išče, sploh kadar je osamljen. Zgodi se, da v kontaktno oddajo pade vprašanje, ki je čisto mimo teme. Dogaja se, da poslušalci kličejo v režijo in izven etra razlagajo svoje zgodbe. Na dolgo in široko. Pokličejo tudi z vprašanjem, kje smo dobili podatek o količini padavin, če pa pri njih sije sonce in kako vemo, kdaj to vzide in zaide. Skoraj vsakodnevno je na nas naslovljeno vprašanje o kakšni telefonski številki ali naslovu pa tudi „močnejša“ čustva so lahko v igri pri razboritejših, če jih kaj zmoti. Vse to je dialog. Z njim pa lahko vedno odpiram (ali zapiram) vrata novemu spoznanju, gradim (ali rušim) kulturo spoštovanja in vključevanja. Če gre za zasebni pogovor, je to stvar mene in sogovornika. Ko gre za pogovor v etru, naju sliši na tisoče ljudi. Kar seveda pomeni tudi, da je včasih na mestu potrebno prijazno, a odločno opozorilo. Tudi tu velja, da kar seješ, to žanješ.

V katerih oddajah se lahko poslušalcem najbolj približaš?

Po mojem občutku v tistih, ki jih pripravljam sam in skozi katere bi rad nekaj sporočil, prenesel, spodbudil. Ker sva v prejšnjem pogovoru govorila o tvojem dialogu z naravo, omenjam na tem mestu moj dialog s poslušalci o okoljskih temah. Vse ankete in študije kažejo, da imajo mediji danes nenadomestljivo vlogo pri ozaveščanju o okolju prijaznejšem življenju. Čeprav je spreminjanje miselnosti najtežje in se pojavi tudi neodobravanje, je misel na to, da pomagaš soustvarjati boljšo družbo, lepa. Enako velja tudi za druge, nič manj zahtevne teme, kot so naša polpretekla zgodovina in sprava, iskanje sožitja, medosebni odnosi... Vsak ima možnost sodelovati pri tej gradnji mozaika jutrišnjega dne. In pri vsakem mozaiku morajo biti posamezni kamenčki med seboj v nekakšnem dialogu, da na koncu zasije lepa podoba.

Po desetletju radijskega dela vem, da so poslušalci hvaležni za iskrenost in odprtost, čeprav jo nagradijo šele čez čas, po mnogih „samotnih“ urah dela pred mikrofonom, ko morda najmanj pričakuješ. Takšna presenečenja so vedno sladka. Hvaležen pa sem prav za vsak konstruktiven odziv, saj je lepo biti v dialogu.