Blažev blog

Človeštvo vse bolj ugotavlja, da je potrebno spremeniti način našega življenja na planetu Zemlja. Papež Frančišek s svoji okrožnici piše o celostni ekologiji, ki vključuje tudi medčloveške odnose v dialogu z okoljem. Okoljevarstveniki svarijo, da smo na prelomnici pet minut pred dvanajsto. V prvem delu prispevka pred svetovnim dnevom molitve za skrb stvarstva (1. september), ki je nastal na pobudo Socialnega tedna, preberite dialog sina z očetom. Odgovarja Anton Lesnik, gozdar in skavt, o dialogu z naravo sem ga spraševal njegov sin.

Kot gozdar si preživel veliko časa na terenu, po slovenskih gozdovih. Stik z naravo si gojil tudi pri skavtih in sicer v življenju... Kaj je zate dialog z naravo?

Beseda oziroma pojem dialog je bila doslej bolj povezana z medčloveškimi odnosi, torej s komuniciranjem med ljudmi. Zdaj opažam, da besedo dialog vse bolj uporabljamo tudi v smislu komuniciranja z naravo oziroma z okoljem. Pojem smo torej razširili. Jezikoslovno to najbrž ni najbolj prav, saj dialog pomeni komuniciranje z besedo (logos) med ljudmi. V bistvu pa gre pri dialogu za odnos in v tem smislu ga lahko prenesemo tudi na naravo. Najbolj pomembni sestavini odnosa pri dialogu sta spoštovanje in poslušanje. Ti dve dejavnosti sta nujni tudi v odnosu do narave.

Tu naj na kratko pojasnim besedi okolje in narava. Zanimivo je, da tega pojasnila ne najdem celo v Zakonu o ohranjanju narave (Ur. list RS št. 96/2004 in dopolnitve). Sta pa pojma okolje in narava pojasnjena v Zakonu o varstvu okolja (Ur. list RS štev. 39/2006) in sicer takole: »Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja. Narava je celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave".

Kot sestavni del narave se je človek že zelo obrnil proti naravi. O tem pričajo na primer podatki o onesnaževanju zraka in vode na svetovni in lokalni ter krčenje gozdov na svetovni ravni – predvsem na račun tropskih gozdov. Vse kaže, da je človeško poseganje v naravo močan dejavnik tudi pri klimatskih spremembah, ki grozijo, da bodo v prihodnosti močno spremenile podobo sveta. Pokojni psiholog in psihoterapevt Bogdan Žorž je o tem zapisal naslednje: »Narava je v minulem, dvajsetem stoletju doživela tako hude pretrese, ki jih je povzročil človek, da je zares potrebno obnoviti, morda celo na novo opredeliti odnos do narave kot vrednote«.

Danes se prepričanju, da je treba prevzeti odgovornost tudi do prihodnjih generacij, pridružuje vedno več ljudi. Koliko se je v tvojem času govorilo o okoljskih vprašanjih in odgovornosti vsakega posameznika?

V času otroštva sem najprej živel res sredi narave, visoko v hribih, sredi gozdov. Doma nismo imeli elektrike, do našega kraja ni vodila cesta. Za današnje pojme smo bili odrezani od sveta. O okoljskih vprašanjih se ni govorilo, smo pa živeli zelo ekološko. Pozneje, v času osnovne šole pa sem živel v kraju, ki je bil blizu okoljsko zelo obremenjenemu rudniku in topilnici svinca. Proizvodnja svinca je močno zastrupljala zrak. Vsako leto so bila bolj gola pobočja okrog Doline smrti, kot smo pravili skalnati strmi soteski, v kateri so stali dimniki, ki so bruhali žveplov dioksid v zrak. To je bil kraj Žerjav, rudnik pa je bil bolj znan po kraju Mežica. Mi smo živeli v Črni na Koroškem, ki je lep kraj sredi gora, vendar se na žalost ni izognil vplivu rudnika in topilnice v Žerjavu približno tri kilometre vstran. Kmetje v okolici so utrpeli veliko škode, vendar niso bili deležni ustreznega razumevanja in učinkovite odškodnine. Zanimivo je, da je v stari Jugoslaviji kmet Matvoz, katerega kmetija je bila močno pod vplivom strupenih izpustov topilnice svinca v Žerjavu, uspel s tožbo na sodišču. Ne spomnim se, da bi do kakšne take sodbe prišlo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Rudnik je zaposloval številne delavce, vendar jih je tudi zastrupljal in z njimi tudi vse druge prebivalce zgornje Mežiške doline. Takrat je bil čas socializma in industrijskega razvoja, ideološko je bil to čas "diktature proletariata in avantgarde komunistične partije", ki ni poznala dialoga, oziroma si ga je zamišljala po svoje. O okoljskih problemih se uradno ni govorilo. To se je začelo šele veliko pozneje.

Sestavina vsakega dialoga je poslušanje. Kako ste naravo »poslušali« v tvojem otroštvu in času odraščanja in kako jo posluša sodobni človek?

Poslušati naravo v naravnem okolju sredi gozdov je bilo nekaj samoumevnega. Moja teta je na primer tenkočutno poslušala zvoke vetra in opazovala njegovo smer in po tem sklepala o vremenu. Tudi sam sem zelo rad poslušal veter. To je bila zame zelo lepa glasba. Še posebno kadar se je veter ujel v krošnje dreves, ali je zavil okrog vogalov hiše ali hleva. Posebno očarljivi so bili zvoki noči. Tudi dežne kaplje na strehi so imele svoj zvokovni čar, še posebno pa snežinke. Glasovi domačih živali so bili za nas naravni. Po glasovih smo poznali posamezne krave, vole, bike, konje, ovce. Vseh teh zvokov ni motil hrup iz urbanega okolja, ker ga tam pač ni bilo. To so spomini na zgodnja otroška leta. Nikoli ni bilo več tako. Imel pa sem srečo, da sem lep del službenega časa preživel sredi gozdov na samotnih poteh in brezpotjih. Brez tega bi težko prenesel življenje v mestu, kamor me je zaneslo. Poslušati, videti, čutiti, razumeti – to so glavni pristopi v odnosu do narave za vsakega človeka. Pa je že utihniti in v tišini hoditi skozi gozd danes za večino sodobnih ljudi zelo težko. Tega se je treba učiti, in to že od mladih nog.

Človeku kot kroni stvarstva je bila podeljena moč gospodovanja. V Svetem pismu beremo: Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!«. Kje vidiš ključ v iskanju pravega dialoga z okoljem, takega torej, ki bi zaustavil človekovo plenjenje in vzpostavil odgovorno ravnovesje tudi za prihodnje generacije?

V Svetem pismu Bog zapoveduje človeku, naj si naravo podredi in ji gospoduje (1 Mz, 1, 28). Že pred več desetletji so se pojavile trditve nekaterih avtorjev (na primer Lynn White, nekdanji profesor zgodovine na univerzah v ZDA), da je ta zapoved v Sv.pismu in s tem krščanstvo krivo za izkoriščevalski odnos predvsem zahodnega sveta do narave.

Poznavalci Sv. pisma, ki so se poglobili v to vprašanje (na primer pri nas dr. Snežna Večko, dr. Bernard Goršak), zavračajo te trditve. Človek ima res od Boga dan poseben položaj kot krona stvarstva, vendar mu Bog s tem ni dal neomejenega pooblastila za ravnanje z Božjim stvarstvom. Tudi človeka je ustvaril Bog in mu dal odgovornost za ravnanje z naravo. Odgovorno ravnanje naj bi naravo negovalo v cvetoč vrt, ne pa v uničenje. Za današnji čas je zelo umestna trditev Anselma Grüna v njegovi knjigi Bog, vest in denar, da je za menedžment nujno potrebna ponižnost.« Edino v ponižnosti pa lahko človek odkrije tudi pravi odnos ali dialog z naravo.

Kako si želiš / predstavljaš, da bodo živeli tvoji vnuki v odnosu (dialogu) do okolja in kaj jim želiš predati / posredovati v tem pogledu (skrbi in odgovornosti do okolja)?

Vzgoja za odnos do narave se začne že v predšolskem obdobju in nadaljuje v pozejših odobjih. Tu je pomembna gozdna pedagogika, s katero se ukvarjam že dalj časa in se zanjo tudi izobražujem. Delujem tudi pri skavtskem okoljskem centru v Kočevskem Rogu, kjer izvajamo razne aktivnosti v naravi za vrtce, šole in za odrasle. Zelo dobro se razvijajo družinski tabori, na katerih sodelujem in si prizadevam, da bi družine osvojile veselje in načine za pohode v naravo. To je vzgoja za doživljanje in spoznavanje narave ter odgovoren odnos do nje. In vse to seveda najprej želim svojim vnukom. Ob tem, kaj se dogaja z naravo na globalni in marsikje tudi na lokalni ravni, pa me seveda tudi skrbi za prihodnost mojih vnukov in vseh prihodnjih generacij. Veseli me, da je papež Frančišek napisal okrožnico o odnosu do narave, oziroma okolja in nestrpno čakam na slovenski prevod.