Blažev blog

Preden se zgodi, da moji blogerski zapisi zaradi neaktivnosti izginejo v virtualno pozabo, sem se danes končno spet usedel za tipkovnico z željo napisati nekaj stavkov. Radijski misijon, peti po vrsti, ki se je v soboto popoldne zaključil v ljubljanski stolnici, si to zagotovo zasluži.

Teden dni nagovorov, sejanja, odrivanja na globoko, iskanja in vabila k iskanju... Ob vseh pesmističnih pogledih in tudi zares zaskrbljujočih dejstvih o stanju duha v naši Sloveniji, ne gre drugače, kot s primerjavo o grehu in milosti. Tam namreč, kjer je greha več, je več tudi milosti. Iz nje je v tednu, ki je za nami, lahko črpal in si delal zaloge prav vsak. Slovenski škofje so stopili iz prižnic, se usedli pred radijski mikrofon in prišli naravnost v domove, kuhinje, spalnice, pisarne in gospodarska poslopja (kamor sodijo seveda tudi štale). Brez dvoma velik dogodek (tudi v svetovnem merilu nekaj posebnega) in eden izmed boljših načinov, s katerim se škofje neke države približajo ne samo vernikom, ampak vsem, ki jim želijo prisluhniti.

Sam sem imel priložnost voditi vse tri petkove misijonske pogovore z nadškofom dr. Antonom Stresom. Zanimiva izkušnja, ki je pustila svoj pečat in bo ostala v spominu kot nekaj prijetnega - kljub temu, da nadškof ni pripravil nobenega besedila ali izhodišč. Pravzaprav me je on izzval: "Kaj me boste vprašali?" Pa sva zgradila pogovor o poklicanosti in poslanstvu (prvi pogovor), duhovniškem poklicu (drugi pogovor) in o aktualnih vprašanjih, povezanih s temo evharistija in duhovni poklici (dotaknila sva se tudi upada duhovnih poklicev, pedofilije in prihodnosti Cerkve). Več na novičarski ali zvočno-arhivski strani.

Dvakrat po dvajset minut in potem še ena cela ura - vse iz glave - ni predstavljalo za nadškofa Stresa nobene težave. Tak občutek sem vsaj sam imel. Kot da se pri vsakem vprašanju spušča v globel, polno vode in iz nje spretno zajema najtehtnejše. Na koncu ni več suhe zemlje, ampak namočena prst za novo rast in klitje. Vsekakor genialen predavatelj in govornik!