Blažev blog

Danes naj bi bil najmanj produktiven dan v letu. Premik ure, krajšanje dneva, meglena jutra...vse to vpliva na razpoloženje, zato tudi napoved za ves teden pravi: produktivnost bo padla za 50 odstotkov.

Če je človek dojemljiv za takšna sporočila, je izgovor kaj kmalu pri roki. Bolje pa je, da vso zadevo ignoriramo in šele ko bo "statistična nevarnost" mimo, pogledamo nazaj in ocenimo svojo produktivnost. Sam bom zato nalašč v tem tednu objavil obljubljene spomine.

Najprej spomin na septembrsko kolesarjenje, o katerem se še vedno govori: Kilometri zaupanja. Na začetku poglejmo, kaj je osamljenim trem jezdecem skoraj prekrižalo načrte.

Helena, Matjaž in jaz smo se na kolesarjenje po poti Slomškovega življenja podali v torek zjutraj (ostali sodelavci so bili že v ponedeljek zvečer na Ponikvi). Po načrtu naj bi se tam srečali pred sedmo zjutraj, in tako smo se že malo čez peto vozili z vlakom proti Celju. Kolesa? V Ljubljani zjutraj ni bilo težav, nasprostno: vlak Lj - Zidani most je imel poseben vagon za kolesa. Takole smo jih obesili:

Na vlaku smo dremali in preučevali zanimivo akcijo Slovenskih železnic. Torek, 22. september je bil, Dan mobilnosti, ko je bil prevoz z vlakom 75% cenejši. Lepo! Ampak glej ga zlomka: cena vozovnice za kolo je ostala nespremenjena. Tako smo za prevoz naših konjičkov odšteli več kot za vožnjo nas samih. Na dan mobilnosti, ko naj bi spodbujali uporabo okolju prijaznih prevoznih sredstev, SŽ sporočajo, da kolesa ne sodijo v akcijo mobilnosti in si ne zaslužijo popusta. Zanimivo. Ali bolje: žalostno.

Žalostno zato, ker je tu šele začetek zgodbe. Ko smo prispeli v Zidani most, smo morali prestopiti na vlak za Celje. Vedeli smo, da imamo le nekaj minut, a sprevodnik je stopil dol in tudi nekaj govoril tja čez tire, tako da nas ni skrbelo. Seveda lahko o kakšnih dvigalih na naših postajah samo sanjamo, tako da smo se spustili po stopnicah podhoda dol in se povzpeli nazaj gor (s kolesi in prtljago v rokah). Ko sem kot zadnji prisopihal do vrha, zagledam prizor odhajajočega vlaka in Matjaža, ki nemočno stoji ob premikajočih vagonih. Za hip me obide zla slutnja, pa jo prepodim z naglas izrečenim stavkom: "saj to ni bil naš vlak, kajne?!" Pa je bil. In občutek, ko ti vlak uide dobesedno pred nosom, bi lahko opisal z mešanico besa, nemoči, velikim vprašajem in spet besom. Kaj se je zgodilo? Sprevodnika ni bilo nikjer na spregled. Pa nas je moral videti, prav tako tudi strojevodja na vlaku. Potrkam na vrata Prometnega urada na postaji. Sprevodnik pravi, da mu je žal, a da nas ni videl. Ni ravno prepričljiv, a obljubi, da nas bo skušal spraviti na vlak, ki pripelje čez pol ure - Inter City. Seveda mu ne uspe: "Ni mogoče! To je poslovni vlak. Strogo prepovedano za živali, pse in kolesa". Tako je bilo slišati z vlaka...
In ni preostalo drugega kot čakati nadaljnje pol ure.

In tako smo po uri čakanja na postaji Zidani most pristali na polnem Siemensovem vlaku, kjer smo se morali seveda s kolesi umikati ostalim potnikom (učencem in dijakom na poti v šolo), saj ti krasni moderni vlaki ne premorejo prostora za kolesa. Oz. bolje rečeno: naši krasni direktorji na to niso mislili, ko so vlake kupovali. In takrat naprej se kolesarji in sprevodniki ne gledamo najlepše. Vsak dan se odvija dobro znana zgodba: odločitev, ali te vzame na vlak ali ne, je v rokah sprevodnika. No, k sreči je bil naš kljub gneči na vlaku razumevajoč in povedal mi je celo, da se je nekaj časa razmišljalo o prilagoditvi vagonov za kolesa. Omarice ob vratih naj bi demontirali in naredili tam kljuke za kolesa. A ostalo je samo pri ideji. No, mi smo prvotno idejo, da se odpeljemo do Ponikve, opustili, izstopili v Celju, poiskali naš kombi in Natašo na njenem prvem javljanju in se po nekaj km kolesarjenja pridružili ostalim v Novi Cerkvi. Lepa štorija na Dan mobilnosti, kaj?