Utrinek iz "Jenkove pvanine" nad Jezerskim Zadnja stran hiške na planini skriva "kapelico" sv. Bernarda in v njem zgornjo podobo. Sicer pa super tura (Velika, Mala Baba,...), ki se mi je posrečila v avgustu 2011. Da bi bil še kak tak dan...
Pa smo spet na kolesu. Vem, prejšnjič nisem dokončal zgodbe o kolesarjenje po dravski kolesarski poti. Vmes se je zgodilo veliko. Tudi to, da smo se sodelavci spet spravili na kolo. Ob koncu prvega dne in prevoženih približno 78 km lahko strnem: čudoviti kraji (ki jih premalo poznamo), zelo gostoljubni ljudje, super kolesarska ekipa. Utrujeni smo, zaspani in veliko več lahko preberete na Jožetovem blogu in radijski straneh. Dodajam 2 fotografiji in se odklapljam in utapljan - v spanec. Lahko noč!
Ideja o družinskem kolesarjenju je zorela dalj časa. Sprva je bil cilj jasen: gremo na znano in kolesarjenju z otroki prijazno pot ob Donavi. Pa se je po sprotnih prilagoditvah (predvsem ozirajoč se na vreme) obrnilo drugače. Po vrnitvi z morja sta bila dva dneva doma za vse nujno potrebna in dobro izkoriščena. Od pranja perila, ki se je nabralo na kampiranju v Istri, do obiskov sorodnikov. Potem pa se vedno bolj obetajočega vremena ni dalo več spregledati.
In smo šli. Po naše. V enem stavku to pomeni, da sta se cilj in načrt prikazovala sproti.
Prvi dan so se vrtela samo kolesa na avtomobilu. 240 kilometrov se je nabralo in zdaj smo na Tirolskem. V mestecu Tassenbach, ki je od italijanske meje oddaljeno slabih 20 km. In naša goreča želja (sploh po prvem, v avtomobilu preživetem popoldnevu)? Dravska kolesarska pot.
Internet je lahko čudovita stvar, a (še vedno) se ne gre zanašati popolnoma. Pri iskanju informacij o kampih v tem delu (okolica Silliana) si namreč nisem obetal veliko: tu jih pač ni, naslednji je približno 35 km naprej. No, "na terenu" se je izkazalo drugače in utrujeni od vožnje smo se takoj lotili postavljanja šotora.
Brez avta bi bilo kampiranje s kolesi in vso prtljago ob 2 letnici in 3 in pol letnem otroku veliko bolj naporno. Temperatura v teh dneh proti jutru pade na 8 stopinj C.
Večerjo smo prinesli s seboj in jo na plinskem gorilniku samo pogreli.
Brez risanke pa (čeprav na počitnicah) tudi ne gre. No, da se razumemo, če ne bi bilo internetne povezave, bi pač moralo iti. Tako pa sva jima s Tino z veseljem privoščila Mojstra Miha po tudi zanju precej napornem dnevu.
Lahko noč! Zaspala sta v rekordnih petih minutah. Brez pretiravanja. Če bi vsako noč šlo tako hitro, bi bila to pesmica.
Zdaj bom pa še jaz pospravil. Razpisal sem se, kakopak: otroka spita, žena je tudi šla spat, internet (wi-fi) pa "vleče" do naše mizice ob šotoru. Lahko noč.
Po nekajdnevnem namakanju v morju je čas za vrtenje pedal. Torbe so bolj ali manj pripravljene, otroka brenčita naokrog kot čebeli (včasih bolj osi), v glavi pa hitro skeniranje, kaj je še treba vzeti in ali bo prostor...