Čas premestitev duhovnikov je in ob tem popotnica...
Seveda po tihem vsak po svoje želi, kakšne lastnosti bi moral imeti novi župnik. Nekdo si želi dobrega gospodarja, drug ponižnega in skromnega meniha, tretji, da bi znal z mladino, četrti...
Nobena želja ni napačna, napačno bi bilo pričakovati preveč, menim, da bo dovolj, če boste z nami jokali, ko bomo jokali mi, se smejali, ko se bomo smejali mi in nas ne nehali tolažiti in nam obvezovati ran, ki jih povzroča današnji čas.
„Po svojem ustroju je človek berač ljubezni. Sami si ljubezni ne moremo dati.“ (M. Rupnik, Ljubezen pa ostane)
Človek je danes ranjen in kot sestradana žival išče pozornost in ljubezen, išče potrditev, da je vreden, da njegovo življenje ni zaman.
Srce Karitas je trenutek, ko se srečata tisti, ki da in tisti, ki prejme. Če je to dejanje izvedeno v zavesti gornjega zapisa patra Rupnika, da smo namreč vsi zgolj berači ljubezni, je lahko ta trenutek popolna lepota ljubezni, zaradi česar je Karitas tudi tako privlačen.
Bližajočo krizo, katere bližino vsi bolj ali manj slutimo, lahko prav Karitas obrne človeku v korist. Ljudje bomo v stiski bolj odvisni od skupnosti in če bo pomoč temeljila na zdravih odnosih, ki pa so mogoči le v zdravih skupnostih, bo ljubezen spet dobila možnost, ki je zdaj nima, saj se, zaenkrat še v obilju, lahko vedno znova umikamo v svoj lastni, samozadostni jaz. Tisti na tej in na oni strani „pulta“.
Ker zgodbo njegove vere, oziroma bolje, nevere, gotovo poznamo, bi ob tem rad opozoril na nekaj drugega, da namreč ni nič narobe, če dvomimo.
Jezus je sam izbiral učence in ko je izbral Tomaža, je s tem hotel nekaj sporočiti.
Ne imejmo slabe vesti, če v kaj dvomimo, toda ostanimo, tako kot Tomaž, njegovi zvesti učenci.
Tako kot ni prav, da ob napakah cerkve molčimo, morda to celo pričakujejo od nas, tudi ni prav, da je naša reakcija odhod, pa čeprav gre za protest. Tako se pokaže kdo biva v Duhu. Govorim o učiteljih in poslušalcih. Meso vedno išče bližnjico, lažjo pot. Vedno išče zadovoljstvo zase, pa čeprav na račun drugega. Duh pa nekje v globini sluti in čuti, da mora biti kaj več kot sladka slast zadovoljevanja različnih potreb, ki vse rezultirajo v imeti.
Vse kar zgrabimo in tiščimo k sebi je obsojeno na smrt. Še tako plemeniti namen propade, materina ljubezen, na primer, ki stiska k sebi otroka in mu ob svojem času ne da oditi, se lahko na koncu obrne v veliko trpljenje in zlo.
"Bratska ljubezen v Cerkvi najučinkoviteje seže tudi do družbenih struktur in jih uspe spreminjati." (M. Filipič, Skripta Uvod v SP Nove Zaveze)
Če bi lahko stopnjeval glagol "strinjati se", bi ob napisanem izbral najvišjo obliko.
Če bi zapisal čisto iskreno, sem s tem besednim parom (vera - domovina) vedno imel težave. Vera namreč presega vse meje, kar potrjuje tudi zgodovina in nenazadnje odlomek iz Apostolskih del, ko so ljudje različnih narodnosti slišali učence govoriti v svojih jezikih.
O tem besednem paru, vera in domovinskost sem veliko razmišljal, ko smo Slovenci dobili prvega blaženega, Antona Martina Slomška in se je veliko govorilo o njegovih zaslugah za ohranitev našega naroda zaradi prenosa škofijskega sedeža v Maribor. Še vedno menim, da je bilo to predvsem državotvorno in ne toliko religiozno dejanje. Toda kaj naj vendar počnem z domovino, o kateri je Mila Kačičeva tako lepo zapisala, da je Domovina dom, zavetje in počitek za še takega zgubljenca. Je ena sama, kakor mati.
Domovina je zame, kot vernemu simbol za nebeško domovino. Nekakšen zakrament, znamenje, do katerega kot človek moraš vzpostaviti odnos v katerem lahko v odraščanju zoriš. Ni naključje, da stari ljudje, ki so izkusili tujino, vedno bolj hrepenijo po domovini. Zakaj, kljub dejstvu, da se bližajo neizogibni selitvi v novo domovino, velika večina želi vsaj še enkrat vdihniti zrak in duha svoje zemlje, na kateri so bili rojeni.
Naj mi liturgiki ne zamerijo, če domovino primerjam z zakramentom, ampak v mojem iskanju je to najbližja primerjava, skrivnost, ki jo bomo v polnosti verjetno doumeli šele v nebeški domovini.