Sonja je Slovenka leta! Carica! »

Škofjeloški pasijon ozdravlja in združuje

07.04.2015

Pojdi 14:27:00, od Mateja Email , 681 words   Slovenski (SI)
Kategorije: Nerazvrščeno

Škofjeloški pasijon ozdravlja in združuje

Slavo Kristusu skažimo in Gospoda zdaj molimo,“ je pesem, ki zazveni na koncu Škofjeloškega pasijona in nam naznanja vstajenje, odrešenje, ozdravljenje: „ker od grehov nas ozdravlja“. Škofjeloški pasijon nagovarja in spodbuja tudi po 294 letih – z istimi besedami, ki so delo p. Romualda, z istim sporočilom, v isti obliki in malce drugačni obleki. Tako kot je mesto v skoraj tristo letih zraslo, raste z njim Škofjeloški pasijon in upam si reči, da z njim tudi vsi mi.

Mesto je praznično odeto že navzven: vse cerkvice in cerkve ter grad nad njimi se bleščijo v soju rdeče barve: nihče ne more spregledati tega trenutka. V dnevih uprizoritev so ulice vse do prizorišča polne ljudi, ki z zanimanjem, veseljem in občudovanjem spremljajo nastopajoče. Prizorišča so vedno polna, med gledalci je slišati vsa slovenska narečja in jezike sosednjih držav. Govorica pasijona je nadčloveška. Zven arhaične slovenščine nam je na trenutke tuj, a hkrati govori o tem, da je jezik živ organizem in da človek v svojem bistvu, v bivanjskih vprašanjih na vekov veke ostaja isti: postavljen pred večni boj med hudim in dobrim – kot Adam in Eva; ujet v strah pred smrtjo, ki nazorno pokaže, da se ji ne izogne nihče; soočen s peklom, ki je posledica človeškega greha, torej tudi mojega.

Veličino pasijona vidim v njegovi vsebini, a tudi v ljudeh, ki ga ustvarjajo. Vsak s svojo vlogo daje pomemben pečat. Več kot 800 igralcev, pevcev se zvrsti v procesijah, ki ima štiri prizorišča, več kot 800 različnih pogledov pripoveduje eno zgodbo, zgodbo o Kristusovem trpljenju, ki nas mora pretresti in more opogumiti.

So vloge, ki jih igralci igrajo in podoživljajo že od prve uprizoritve leta 1999, in so tiste, ki jih doživiš samo enkrat, potem pa ostane lep spomin. Mednje sodijo Adamovi otroci, ki narišejo košček raja. V prihodnosti si želim videti pasijon, ki bi ga ustvarjali otroci in mladi. Zakaj? Ker to počnejo z največjim možnim spoštovanjem in dostojanstvom, do prizorišča se sprehodijo v tišini, njihova obleka je preprosta, drža pokončna.

A oder ni vse. Pomembne glavne vloge ostajajo v zaodrju, režiser Milan Golob, ki je predvidel vsako besedo in vsak korak; br. Jožko Smukavec, ki je duhovna opora, saj pasijon brez nje ni več zgodba o Kristusovem trpljenju, ampak teater. Kitka Koprivnikar, Matej Mohorič Peternelj ter drugi v pasijonski pisarni, ki so v dogajanje vpeti že mesece. Potem so tu še Damjan, ki vsako skupino ob pravem času napoti iz vojašnice proti mestu; odlične maskerke, ki liku dodajo milino ali grozo, garderoberke. mnoge šivilje; Silvo, Eva, Marjanca,Tone in še mnogi, katerih imen ne poznam, ki skrbijo za promet, red, policistke in policisti, zdravnice in zdravniki ter reševalci, gasilke in gasilci; gospe, ki v vojašnici in na Spodnjem trgu prinesejo topel čaj. Dejansko je v Škofjeloški pasijon vpeto celo mesto, obe dolini in še širše.

Bogastvo pasijona je podarjen čas vseh sodelujočih in lepo je, da se ljubi Slovenci znamo združiti tudi tedaj, ko nismo žrtve naravnih nesreč ali vojn. Za Škofjo Loko ima pasijon v mojih očeh še en pomen. Po drugi svetovni vojni so jo zaznamovale procesije nedolžnih, ki so jih vodili v smrt; sedanji čas zaznamuje procesija, ki prikazuje smrt nedolžnega Jezusa in prinese oznanilo odrešenja za vse ljudi. Prva „procesija“ je ljudi obremenila in ločila, druga jih ozdravlja in združuje. V tem je bistvo Škofjeloškega pasijona in praznikov, ki so tu.

Tudi če smo bili v 40 dneh krepostni in se držali odpovedi, nismo storili ničesar, če nismo vsaj enemu človeku odpustil, vsaj dvema naredili nekaj dobrega in vsaj na tri klicali blagoslov. Ko bomo v teh dneh v cerkvah srečevali ljudi, ki jih sicer ne, bodimo do njih odprti in prijazni, ko bomo zapuščali svetišča, navzven pokažimo, da je vera naše upanje in moč in da cerkve ni: „carinarica, ampak je očetova hiša, v kateri je mesto za vsakega, ki se trudi skozi življenje,“ kot je dejal papež Frančišek.

Ne tarnajmo, da so nam praznike vzeli enkrat komunisti, drugič trgovci, tretjič pač že nekdo. Praznik si naredimo v srcu in če smo ga v postu očistili tistega, kar je sicer bremenilo pravšnji utrip, bodo blagi in blagoslovljeni. Prav takšnih Vam želim.

 

Zaenkrat ni komentarjev

September 2017
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 << <   > >>
        1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30  

Iskanje

free blog