Juretov blog

Dragi vsi, ki ste spremljali našo pot po misijonski Ugandi. Oprostite, ker kar ni in ni bilo pravega sklepa mojega popotniškega dnevnika. Zadnje dni poti smo se veliko vozili, malo spali, precej snemali in pripravljali gradiva za pustno soboto in tedne pred njo. Pa je zmanjkalo moči za pisanje in sprotno beleženje spominov. Oprostite!

Zamudnik popravljam napako in objavljam še neobjavljeno. Najprej tisto, kar je v prvem odstavku nastalo sredi noči na stolu v čakalnici letališča v Kampali, sklenilo pa doma.

Ponedeljek, 21. januar

Danes, v ponedeljek, nas je čakalo zgodnje slovo od misijona Atede, zahvale vsem, ki so v teh dneh obiska pri Danilu Lisjaku skrbeli za nas. Z Izidorjem sva se še zadnjič s kamero sprehodila po misijonu, posnela in pokomentirala vse, kar je Danilu uspelo zgraditi, slovenskim prijateljem misijonov pa darovati. Zato smo na poti, da »dobroti damo glas«. Ponos misijonarja je gotovo cerkev, ki je tako zelo naša, pa čeprav tako zelo daleč. Načrti so skriti v stavbah stare šole, ki jih bo nadomestil zdravstveni center za otroke in matere, današnji dan, mladost slovenskih dobrotnikov, pa se zrcali v lepih stavbah nove osnovne šole. Trikraljevska akcija kolednikov je res konkretno dobro delo, vzgoja slovenske mladine, ki bo imela težko delo, če bo želela slediti odprtemu srcu, denimo, dveh generacij pred njo. Neverjetna je povezanost slovenskega človeka z misijonarji in misijoni širom po svetu.

Tak bi bil lahko hiter povzetek videnega, v resnici pa sva se kar dolgo sprehajala in navdušeno komentirala koliko dela je bilo potrebnega za vse, kar je zgrajeno v stepah vroče Ugande. Že v domačih razmerah in s kreditom bi bilo neverjetno težko, tule, na koncu sveta, ko v mestu, ki je oddaljen nekaj težkih kilometrov slabe rdeče ceste, pa je zadeva gotovo toliko težja. Začeti med ljudmi, čigar jezika ne poznaš, delati z mojstri, ki niso vajeni tvoje logike … Danilo, bravo!

Sinoči je na dvorišče misijona pripeljal terenski avto iz katerega je izstopila utrujena posadka naših sosedov. Jože Marketz, direktor Karitas avstrijske Koroške, s sodelavko in fotografom, ki medijsko spremlja njuno pot. Povedal nam je, da ima njihova Karitas kar nekaj projektov v afriških državah. Trenutno so v Ugandi zato, da preverijo kako gre akcijam, ki so v teku, odprli pa so tudi pekarno v enem izmed mest na zahodu.

Z našim misijonarjem sta bila nekaj časa sošolca v ljubljanskem bogoslovju, vse do danes sta ohranila prijateljske vezi. Obujala sta lepe spomine in misijonarske izkušnje, Jože je namreč nekaj časa deloval v Ekvadorju. Pred tem je kot mlad bogoslovec potoval po Indiji in se nekajkrat srečal tudi s sveto Materjo Terezijo. Njen zgled, besede in konkretna navodila, ki jih je iz dneva v dan dajala svojim sestram, so v njem za vedno pustile pomemben pečat. Ko so vstale z jutranjega klečanja pred Najsvetejšim, jim je dejala: »Če danes ne boste pokleknile pred vsakim ubogim na ulicah Kalkute, in ne boste začutile nekaj enakega temu, kar ste čutile zdajle, v kapeli, potem je vse zaman.« V kratkem intervjuju za naš radio je gospod Marketz izrazil tudi navdušenje nad odprtostjo slovenskega človeka, ko gre za pomoč misijonarjem in ljudem za katere skrbijo.

Kramljali smo zvečer, družili smo se zgodaj zjutraj. Pri sveti maši, med katero se je tukajšnji domači župnik oče Thomas zahvalil za našo prisotnost, vso pomoč iz Slovenije in naglas upal, da bo tudi letošnja pustna sobota obrodila sadove.

Čakala nas je pot proti Kampali, ki je vodila po cestah, ki jih še nismo poznali. Predvsem zato, ker Danilo, če le more, ljudem, ki pridejo na pomoč njegovemu misijonu, v zahvalo rad pokaže enega izmed ugandskih naravnih parkov. Čakal nas je kratek in hiter safari. Nismo se presedli v terensko vozilo, ki na dvignjenih sedežih vozi turiste. Ne! V avtu, s katerim smo naredili že toliko kilometrov, nas je vodil misijonar, ki se je, pravi, v Afriki rodil pred triintridesetimi leti. In v resnici ima ravno toliko energije, volje in moči, kot kak tridesetletnik.

Ponedeljek so torej zaznamovale tudi podobe slonov, žiraf, nilskih konjev, bivolov, divjih svinj in različne divjadi, živali, ki smo jih lovili v foto objektive in spomin. Tam bodo ostali tudi mogočni slapovi Murchison, ki so gotovo ena najpogosteje fotografiranih podob dežele. Mogočni Nil, ki nekaj kilometrov pred bučečimi slapovi meri kilometer v širino, se tamkaj skrči na vsega šest metrov široko reko, ki se z vso silo požene sedeminštirideset metrov globoko. Mavrico, sončni zahod in hrumenje vode smo lahko doživljali kot edini obiskovalci slapov v tistem večeru. Lepo! Res lepo.

Vozili smo se mimo tipične pokrajine, mimo polj manjoka, ki so zasajena tudi zaradi pobude Unicefa, ki je vsakemu, ki je preoral določeno velikost zemlje in zasadil manjok, izplačal nekaj denarja. Pobuda, ki je pripomogla k temu, da so se domačini lažje odločili za kmetovanje, delo z zemljo in predvsem spoznali kako pomembne so zaloge, ki v času suše lahko rešijo družino.

Danilo je pred časom slovenskim strokovnjakom oddal vzorec ugandske zemlje. V primerjavi s slovensko je, pravi, dvakrat bolj bogata s potrebnim za vzgojo kulturnih rastlin, kot pri nas. Kaže pa, da Afričan potrebuje konkretno vzpodbudo. V Burundiju je, denimo, predsednik leta 2005 ukazal, da mora vsaka družina zasaditi vsaj 10 sadnih dreves. Danes je po deželi na milijone avokadov, ki bogato rojevajo sadove, ki jim pravijo tudi »afriška oliva«. Gotovo ste že slišali kako zdrav je avokado, da ima v sebi vse potrebne hranljive snovi, da je vsestransko uporaben, da je nešteto receptov kako in kaj pripraviti iz njega. Od sladoleda do mila. Čeprav vem, da v Ugandi ne prehodi poti do teh raznolikih uporab.

Razmišljam koliko različnih zgodb nam je v teh dneh natresel misijonar, kako bogat izvir afriških štorij je, koliko in kaj vse je že doživel ta trdoživi delavec na Gospodovi njivi. Neverjeten je. Pripovedoval nam je o nesrečah, ki jih je doživel na cestah, o dobrih ljudeh, ki mu jih je Gospod pokazal prav zaradi nezgod, o moških in ženskih vlogah v družbi, ki še danes živi poligamno, nas podučil o logiki zdrave kmečke pameti v gradbeništvu, sklepanju kompromisov pri pomembnih odločitvah … Slišala sva tudi za skrb salezijancev, povezano z novinci v redu in njihovo prihodnostjo. Če sem si zapomnil prav: celotna Španija je brez novinca, v Franciji sta eden ali dva, v tradicionalno salezijanski Italiji trije, sosedje Hrvati jih imajo celo pet. V Rimu so menda za Slovenijo že naglas povedali, da je „umirajoča provinca“. Pogled v prihodnost je z misijonskega zornega kota še pomembnejši, kot, denimo, iz razvite Evrope.

Naj povem, da bo gradnja zdravstvenega centra na misijonu Atede izključno misijonski projekt, brez deleža države. Uganda uradno zahteva, da imajo misijonarji za tisto, kar nameravajo zgraditi, pripravljene načrte, posebnih dovoljenj pa ne potrebujejo. Danilo pravi, da je še dobro, da je tako. „Država brez korupcije ne zna zgraditi niti ene same hiše!“ Zanimivo se mi je zdelo, da prebivalci ne plačujejo davkov. „Plačujejo jih trgovine.“

Med vtisi, ki sem jih prinesel domov je tudi srečanje z venezuelskim misijonarjem, salezijancem očetom Ubaldinom, ki se je pred dnevi vrnil na misijon v begunskem centru Palabek. Pred sedmimi meseci je odšel v rodno domovino, da bi podaljšal veljavnost potnega lista, pa se je v deželi, ki je trenutno na robu prepada, zataknilo! Vrnil se je za štirinajst dni, imel povratno vozovnico za Ugando in čakal … sedem mesecev. Ja, dva tedna sta se raztegnila v sedem mesecev. Vsakodnevno je trkal na vrata uradnikov, spraševal, moledoval, se jezil, prosil, jokal … Nič! Kolesa birokratskih mlinov se niso vrtela. Nekaj časa je celo spal pred okencem, pa nič! Po sedmih mesecih pa je, po posredovanju prijateljev na položajih, zazvonilo pri odgovornih uradnikih in potni list je bil podaljšan v petnajstih minutah. Korupcija na kubik, neurejenost države, kot si jo res težko predstavljamo. „Nikoli si nisem mislil, da se bom veselil poti v misijone tudi zato, ker bo tam lepše in lažje živeti kot doma. Pa se mi je zgodilo prav to. V moji Venuzueli je trenutno vse grozno narobe. Življenje ni vredno človeka, bližnji sorodniki za mesečno delo zaslužijo štiri dolarje na mesec. V enem mesecu zaslužijo za štruci kruha. Najhuje pa se mi zdi to, da ljudje podpirajo uradno politiko, da se strinjajo z odločitvami predsednika in njegovo nerazsodnostjo.“

Ob vseh zgodbah človeka nagovori tudi afriška narava, rdeč pesek, ki se zažira v pore, vroče sonce, vročina, podobe neskončne pokrajine, posejane s tipičnimi afriškimi drevesi, zavetja ljudi v senci mogočnega manga, vodnjaki, otroci z rumenimi posodami in vodo v njih, gneča in neurejena vihravost milijonskega mesta, bivališča, zbita iz pločevine ali ostankov obdelanega lesa, visoki nebotičniki in prestižna ulica z ambasadami bogatih držav. Paleta je pisana, razpon „od – do“ pa neskončen.

Tako, skoraj sem opravil z dolgovi. Še torkova doživetja popišem, nato pa me čaka urejanje posnetkov, priprava oddaj in upanje, da bo pustna dobrota uspešna. Afrika, še enkrat hvala za vse priložnosti.

Nedelja, 20. januar

Noč na nedeljo ni bila praznična, pa čeprav nas je čakalo veselje. Oh, ta ohcet! Kaže, da so se v bližnji vasici izpogajali za izredno visoko doto. Imam občutek, da so vso noč prepevali eno in isto pesem veselja. No, če sem natančen, so do konca naglas vrteli vižo, ki mi je parala živce že po prvi kitici, ko sem jo slišal stotriinštiridesetič, sem vstal in do konca zaprl dvojna okna! Ja, pajade …

Saj sem že pisal, da okna v Atedah pomenijo odprtino z lamelnim steklom in dvojno mrežo. Ničesar ne moreš zapreti, kje pa. Še oči mi je uspelo zapreti le sem in tja. Kako dolga je lahko noč pod ekvatorjem … Ko se je družba končno umirila, so petelini pokazali kdo je šef zgodnjega jutra. Sicer pa: prav je tako, gostje smo, gostje, ki srkajo vse, kar nam ponujajo ti kraji, srčni ljudje in navdihujoč misijonar. Tudi glasne noči.

„Slavnostna maša na dan prvega svetega obhajila bo ob devetih. Začeli bomo verjetno malo čez deseto.“ Čas v Afriki teče drugače, točnost je tule drugačna čednost kot doma. Vem pa nekaj: če bi misijonarja vprašal o točnosti Ačolov, bi prikimal z glavo in dejal: „O, ja, točni pa so, to je narod, ki je rad točen.“ Tako rad jih ima, da komaj slišiš kakšno kritiko o tukajšnjih ljudeh. Spoštuje njihov način življenja, razume njihove potrebe, vedenje, njihovo srce. Pa vendar se čez čas pokaže, da včasih želi biti le prijazen.

Pisal sem že, da so Ačoli pošteni, da je Danilo prepričan, da na misijonu nikdar ne bo potreboval stražarjev, ki so marsikje drugje v Afriki nujni in celo oboroženi. Ko pa smo včeraj pritrjevali tablo z napisom imena nove šole, ki je bila danes blagoslovljena, je Danilo ukazal: „Višje, višje jo pritrdite, Ačoli so visoki. Jo bodo en dva tri ukradli.“ Čakajte, saj ste rekli, da ne kradejo. „Oh, tule v bližini šole so nedavno premožnemu kmetu ukradli tristo kokoši. Katastrofa.“ Ja, kako … „Ačoli ne kradejo iz hudobije, kar ni njihovo vzamejo zaradi preživetja. Krade lakota, ne kradejo oni. Sicer pa: ne bodite v skrbeh. Tudi Slovenci pravimo, da smo pošten in delaven narod, zapori pa so polni. V Ljubljani in v Guluju!“

Ko nam je pripovedoval o nekem nepridipravu, ki je kradel krave, je začel zelo zgovorno: „Ropar je bil, naredil se je kateheta, sicer pa je bil župan … “ Zgodba s krajo krav se lahko tudi klavrno konča. Večina goveda je namreč označena, če ne s strani uradne veterine, pa z „rinkami“ posameznih kmetov. Če vidijo, da tvoja živina ni označena, pomeni, da si jo okradel. No, če je bil tat župan, potem je verjetno nekako šlo, z vestjo je imel pa težavo, saj je bil tudi katehet.

V bližini misijona Atede je zrasla srednja šola, za katero bodo skrbele italijanske redovnice. Zidati so pomagali zaporniki, ki so jih dnevno pripeljali iz mesta. Tudi mi smo na poti skozi Gulu videli skupine rumeno oblečenih mož, ki so pod nadzorom oboroženih stražnikov urejali mestno igrišče. Menda je predsednik prihajal na obisk. Po ulicah mesta pogosto srečaš zapornike v verigah, ko se težko pomikajo od ječe proti sodišču. A tudi tukaj je tako, kot drugod po svetu: zaprti so tisti, ki so ukradli kokoš, falotje, ki so si s krajo nagrabili milijone, pa ostajajo na svobodi. Največ je zaprtih zaradi kraje generalom, vojakom ali policistom. Omenjene službe niso ravno na vrhu priljubljenosti. „Govorijo v svahiliju in tistega, kar je svahili govoreče, ljudje ne spoštujejo. Ne marajo služb, v katerih ne govorijo ačolsko.“

Ko smo ravno pri nepoštenih stvareh in korupciji: ko so na severu pred kratkim odkrili nahajališča zlata, je gospod predsednik svojo ženo nemudoma imenoval za ministrico za rudarjenje in žlahtne kovine. Bog je najprej sebi brado ustvaril, mar ne?

Šola na misijonu je vodena s strani države, salezijanci poskrbijo za prostore in duhovno oskrbo, ki je v bližini, na učiteljski kader in program v šolah pa nimajo vpliva. Vsaka generacija šolarjev opravlja državne izpite, izpitni center pa objavi rezultate. In kako gre Atedam, tukajšnji šoli? „Hm, v zadnjem obdobju se ne govori veliko o rezultatih, učitelji jih nočejo povedati naglas, bojijo se za zaposlitev.“ Oče Gianni pravi, da v zadnjih letih na tej osnovni šoli rasteta le dve stvari: trebuh ravnatelja in podbradek njegovega namestnika.

Ko sem med mašo opazoval Danila Lisjaka, ki je vodil slovesnost, sem si mislil: „Danilo, lahko ste tisočkrat zidar, že res, da bi s svojim znanjem in izkušnjami lahko predavali na fakulteti za gradbeništvo, drži, da se veliko vaših pripovedi konča pri načrtih in gradnji stavb, a v resnici in srcu ste predvsem Gospodov duhovnik, pastir preprostim ljudem.“ Ko je misijonar spoštljivo prebiral evangelij, ko je pri darovanju dvignil pateno s hostijo, kelih z vinom, sem uzrl izraz, ki ga v minulih dneh še nisem videl. Prisežem, med prepevanjem molitve Oče naš, je njegov obraz s skrivnostnim nasmehom pomladil za deset let. Srce je, verjamem, v takih trenutkih mlado, kot tisto nedeljo, ko je v Dornberku pel novo mašo.

Med afriške ljudi ni prišel zaradi novih streh in gradbenih pridobitev. Ne! Prišel je zaradi oznanjanja Boga, ki je Ljubezen. Vse, kar je dih jemajočega sezidal, je pač nujno orodje pri njegovi evangelizaciji. Vse delo na šolskem, socialnem, zdravstvenem in ostalih področjih, vsako nadomeščanje države je le privesek edinemu namenu, zaradi katerega je vredno v polnosti in do konca žrtvovati svoje življenje. Zaradi vere, življenja iz nje in po njej, tako iskreno občudujem misijonarje.

Po koncu mašne slovesnosti smo se odpravili čez cesto in bili priča blagoslovu nove osnovne šole Atede, ki je izključno sad Trikraljevske akcije slovenskih otrok, naših kolednikov. Ne vem kako dobro so otroci, ki so bili pri blagoslovu razumeli na kakšen način njihovi slovenski vrstniki mislijo nanje, vem pa, da je misijonar iskreno hvaležen in ganjen nad dobroto sonarodnjakov. „Danes moje srce vriska od veselja! Kako lepo je spoznati, da nisi sam, kako rad povem tukajšnjim ljudem, da dežela iz katere prihajam pomaga pri naši rasti. Danes ste, dragi otroci, s prejemom Jezusa v srce še trdneje postali sestre in bratje vseh, ki se na ta Gospodov dan veselijo zmage Življenja. Vsepovsod v svetu, predvsem pa v Sloveniji. Dragi koledniki, naj vam glas Radia Ognjišče pove, da vas imamo radi, da smo vam iskreno hvaležni in, da tudi otroci v Afriki molijo za vas. Beseda „hvala“ in molitveni spomin sta vse in največ, kar zmorejo dati v svoji preprostosti in revščini. Bog vam povrni! Obljubljam, da bomo skrbno bdeli nad šolo, ki smo jo sezidali z vašimi darovi, z vašo koledniško potjo od hiše do hiše. Tako, kot ste vi želeli veliko blagoslova tistim, ki so sprejeli svete Tri kralje, tudi mi, z Boltežarjeve celine, kličemo: Bog vas blagoslovi!“

Šola je bila najprej deležna blagoslova v slovenskem jeziku, tudi to je zaznamovalo povezanost dveh oddaljenih narodov, ki ju v eno povezuje slovenski misijonar. Slovenski ravnatelj misijonov Matjaž Križnar je šolarjem zaželel, da bi se dobro učili, v prostorih nove šole pa prejemali vse, kar potrebujejo za lepše življenje.

Slovesnosti sta bili sklenjeni v eni izmed novih učilnic, kjer so pogostili prvoobhajance. Še veste? Dobili so žemljico in plastenko sladkega soka manga. Tudi zaradi lepih spominov misijonarja, ki je bil na dan prvega svetega obhajala v domači župniji deležen podobne „pojedine“. K mizi so lahko pristopili le slavljenci, gostija tule nikoli ne zmore biti tako velika, da bi bila za vse. Mnogi so čakali na kak košček in ga po dobroti bratcev ali sestric tudi prejeli. Včeraj sem pisal, da bodo menda nekateri prvič okusili kruh, danes pa smo videli s kakšno svetostjo so ga prijemali v roke, kako neskončno veseli so bili, ko so v žemljici videli na tanko namazano mangovo marmelado. Zaklad!

Pomislil sem na stotine ton kruha, ki ga doma dnevno vržemo v smeti, suhe piškote, ki mi jih ponudijo na kaki župnijski slovesnosti, pa rečem: „Hvala, ne bom!“ Le zato, ker imam raje tiste sveže, obsute s kokosom. Rekel sem si, oprostite, „presrana, vsega polna rit“! In sklonjene glave molčal.

Sobota, 19. januar

Dan misijonarja se začne z jutranjo mašo, z darovanjem in zahvalo, z mislijo na Gospoda, ki je v temeljih vsega njegovega dela. Vsak dan! Izročiti svoja prizadevanja, načrte, uspeh, vse v roke Njega, ki ga je poslal na to pot, Jezusa, kateremu daruje vse trpljenje in vse veselje. V Afriki je misel, da je vse v Božjih rokah gotovo še veliko bolj živa, kot v Evropi.

Prvi dan smo bili zbrani v majhni kapeli v večmilijonskem mestu, vsa naslednja jutra pa v veliki cerkvi na robu podeželja. Najprej v glavnem mestu, zdaj na severu. Tukaj je bilo vsako jutro živahno, bili smo s fanti, ki so se pripravljali na nedeljski prejem prvega svetega obhajila. Danes je bilo drugače. V vernem občestvu je bilo le pet mladih domačinov, južno korejska redovnica in dva slovenska radijca. Maševal je misijonar Danilo, somaševala pa direktor Misijonskega središča Matjaž in župnik župnije Atede Thomas. Fantje so sinoči odšli domov. Pred odhodom so se umili, s tekočo vodo oprali hlače in majice in odšli med domače, ki gotovo že čakajo na njihovo pomoč na njivi.

Ob večerih so sedli na dvorišče ob cerkvi, župnik je prižgal televizor in gledali so film. Skupaj, 157 fantov, skoraj 160 najstnikov. V popolni tišini bi človek slišal šivanko, ki bi padla na prašno rdečkasto zemljo. Popolna tišina in majhen star televizor s hreščečim zvokom. Ne morem si predstavljati kaj bi moral ponuditi mladcem v Sloveniji, da bi dosegel vsaj približno tolikšno pozornost. Predvčerajšnjim so si ogledali film Jezus iz Nazareta. Sinhronizacija in tehnična izvedba sta bili obupni, televizor neprimeren za toliko gledalcev, pa vendar popolna zbranost. Brez kakršnekoli trde besede ali prisile. Verjetno je bil film največja nagrada, ki so jo lahko dobili za uspešno pripravo na zakrament, za sodelovanje na duhovnih vajah. Film in preprost obrok.

Vse, kar me je motilo in o čemer pišem, od premajhnega aparata, do gneče in slabega zvoka, sem verjetno videl le jaz. V svoji razvajeni buči. Fantje doma nimajo elektrike, ni tekoče vode, dan je pogosto brez obroka. Na misijonu spoznajo drugačen svet. Kar predstavljajte si neuke mladeniče, ki gledajo v svetlečo škatlo, skoznjo pa jim v njihovem jeziku spregovori filmski Jezus. Do srečanj v zavetju župnijske cerkve niso videli niti fotografije, od slikanih podob morda le fresko v cerkvi, zdaj pa film. Ko bodo jutri, po slovesnosti prvega sv. obhajila, za darilo s strani Misijonskega središča Slovenije dobili žemljo z marmelado, bodo mnogi prvič okusili kruh. Prvič v življenju, ki jim je doslej stregel le manjok. Kraljevsko!

Ko smo ravno pri kraljevskih rečeh: Ačoli, med katerimi dela Danilo Lisjak, živijo klansko življenje. Vsak izmed triinštiridesetih klanov ima kralja, ki danes nima več pretirano velike vloge. Povabljeni so na različna srečanja, veliko pomeni njihova prisotnost na tradicionalnih porokah, sicer pa kralji vedno bolj postajajo del folklore, oblast je že skoraj popolnoma v rokah civilnih oblasti. Klan ima veliko vlogo pri „pobotanju zakoncev“. Ko med možem in ženo tako močno zaškriplje, da začneta naglas razmišljati o ločitvi, se kralj odloči za posredovanje. Odgovorni možje kupijo zadostno zalogo doma varjenega piva, povabijo sprta zakonca in začnejo. Piti. Ko jim uspe napiti oba, si sežeta v roko in skleneta mir. O nadaljevanju zakona in njuni sreči pa krožijo različne zgodbe. Saj veste, včasih se izide, drugič ne.

Verjetno je zgodba v poligamnih družinah bolj zapletena. Če ima mož eno hišo, je v Ugandi to znamenje, da ima tudi eno ženo. Danes smo se kar nekajkrat peljali mimo ograjenih dvorišč z dvema hišama, tri na enem dvorišču niso redkost. V državi je le 28 odstotkov otrok, ki so uradno registrirani, ki imajo torej rojstni list. Zanj je namreč treba odšteti nekaj več kot evro, nekaj več kot je vrednost dveh piv. In oče si pač misli: „Figo! Pridite in popišite moje otroke, če želite. Jay ne bom nikamor hodil, pivi si bom raje spil sam.“ Mnogi bi dodali: „Če si ju bom sploh lahko privoščil.“

Danes dopoldan sva z Izidorjem izvedla popoln „frontalni medijski napad“ na našega misijonarja. Najprej je moral ubogi Danilo pred kamero razložiti vso bogato simboliko cerkve, ki je zrasla s slovenskimi darovi, se z mikrofonom na srajci sprehoditi skozi misijon in razodeti kako je z načrti za nov zdravstveni center. Ogledali smo si novogradnjo redovnic iz Južne Koreje, ki bodo skrbele za vodenje bolnišnice.

Ko je ekvatorsko sonce že pošteno pripekalo, sva odmaknila kamere in na vrsto je prišel radijski del. Pogovore boste lahko slišali v misijonskih oddajah Radia Ognjišče, v Sobotni iskrici, Bim bam bom-ih pred Pustno sobotno iskrico, na sam dan dobrega dela in med našim programom, ko se bomo pripravljali na pustno dobroto. Tako sva ga utrudila, da je bil v zadnjem delu snemanja že pošteno hripav. Navdušenje nad akcijo, veselje pričakovanja pa je v njem tako bogato, da se mi zdi, da še nikoli doslej nismo imeli toliko iskrenega in navdušujočega gradiva. Veselim se dni, ko bomo predvajali njegove modrosti, izkušnje, glas hvaležnosti in veselja ob novih načrtih.

Med drugim je Danilo pripovedoval tudi o nevarnostih živalskega sveta. Dandanašnji nevarnih divjih živali ponavadi ni več v naseljih, levi ne rjovejo več ob hišah, sloni so večinoma v narodnih parkih. Ob Nilu in v njem pa z lahkoto vidiš nilskega konja, večje in manjše opice smo srečali tudi ob cestah, slišali smo o nevarnem krokodilu. Mlada mamica je k vodi prinesla dojenčka, ga položila na odejo, ki jo je razgrnila ob obali reke, in se sklonila k vodi. Završalo je, močno začofotalo … Zgodba ima nesrečni konec, sorodniki pa siroto, za katero bodo morali skrbeti. Krokodil, pravi Danilo, svojega plena nikoli ne poje takoj, vedno ga zabije v mulj in ga čez dan ali dva, ko se meso nekoliko omehča, pride iskat. Sklep, ki ga misijonar, vajen krutosti življenja in bolečin Afrike, pove brez tresočega glasu. Življenje.

Na naših poteh, ko skušamo dobroti dati glas, večino zanimivih zgodb izvemo v terenskih avtomobilih, ko križarimo od enega konca dežele do drugega, ko nas premetava z enega dela misijona na drugega. Izidor fotografira, zre v računalnik, ki ga ima v naročju, na njem ima dva telefona in upa, da se bo od kdo ve kod prikazal dovolj močan signal, da bi prek spleta poslal pripravljeno gradivo ali, da bi se celo v živo oglasili v radijski program, Matjaž pridno posluša in fotografira, jaz pa med premetavanjem skušam zapisati ključne točke pogovora in zgodb v telefon. Da bi lahko poročal v blogu, da bi se zvečer, ko sedem za „mašin'co“ spomnil štorij, ki nam jemljejo sapo. Oprostite, a marsikaj „sfalim“.

V Ugandi veliko novega izvemo med trinajsto in štirinajsto uro. Takrat smo, če se le da, na cesti. Policaji imajo namreč ob tej uri kosilo, križišča se izpraznijo, kontrole poniknejo pred krožnike. Sicer pa so v januarju policisti zelo pridni, jako delovni, kajti v začetku februarja se bodo znova odprla šolska vrata in gospodje potrebujejo denar za svoje šolarje. Korupcija na vseh nivojih kroji življenje tukajšnjega človeka. Pri vseh uradnih rečeh pamet odpove. „Saj pravim: v Afriko prinesi srce, razum lahko pustiš doma. Logika, ki si je vajen v Evropi, tukaj pač ne deluje.“ pravi naš gostitelj.

O vseh mogočih in nemogočih zgodbah pripoveduje z dobro voljo. No, resnici na ljubo, rad se tudi razjezi, a tudi najtrša jeza je na koncu zabeljena z nasmehom in besedami v slogu: „Dragi možaki, to je pač Afrika. Imeti jo moraš rad, srčno rad, sicer ne zdržiš.“ Kako velika je njegova ljubezen, si lahko le približno predstavljam, ko odgovarja na vprašanja o misijonski poti doslej, ko radovedno sprašujemo o Ruandi in genocidu, ki ga je doživel, masakru, med katerim je mnogim rešil življenje. Posredno ali zelo zares in neposredno. „Nerad govorim o ruandski izkušnji, o spoznanjih kako kruta žival je lahko človek. Nerad obsojam.“ Danilo pravi, da ga je Ruanda zaznamovala za vse življenje, spremenila v bolj trdega in trdega, oblikovala njegovo dokončno odločenost biti pošten, samostojen in pravičen.

Vsaj trikrat je bil, s puško, ki je bila uperjena vanj, tik pred tem, da ga ustrelijo. Predstavljajte si kako usmiljen moraš biti, kako globoko mora biti v tebi Učiteljev nauk, da v krvavi vojni, ki na najbolj krut način jemlje življenja, ob ponujenem sedežu v blindiranem vozilu, ki pelje na letališče, ki vozi v življenje, rečeš: „Ne grem, ostajam!“. In ponudiš sedež možu in ženi, domačinoma, ki še danes pripovedujeta o srčnosti misijonarja, ki jima je rešil življenje. Bog vidi v srce in nagradi. Pozneje je nepričakovano prišlo še eno vozilo, zadnje, ki je s sedeža skupnosti odpeljalo proti letališču. Zadnje sploh. Spremstvo v avtu je ubilo stražarja, ki sta branila vhod do tistih, ki naj bi jih pobili. Danilo je ostal živ, Bog je imel z njim še velike načrte. Kako pridno jih uresničuje, vidimo v teh dneh. Je že vedel zakaj. Brez dvoma.

S postojankami, na katerih je pustil velik del sebe je Danilo Lisjak še danes povezan. S spomini, zanesljivimi delavci iz Konga, ki mu pomagajo tudi v Ugandi in prek gospodinje, ki prihaja iz Ruande. Gospa Serafina, ki se prijazno nasmeji in me toplo pozdravi vsakokrat, ko se srečava na dvorišču ali v prostorih na misijonu, je namreč preživela genocid. Dobesedno, saj je bila na seznamu tistih, ki so jih Hutujci hoteli ubiti. V življenju ji ni bilo z lepim postlano, ubili so njenega nasilnega moža, ki je imel, kot je v Afriki precej pogosto, težave z alkoholom. Mlada je postala vdova.

Izvedelo se je, da krvoločneži iščejo tudi njo, da jo želijo ubiti. Na sosedovem dvorišču je pregradila pasjo uto, se skrila za psa in preživela. Krvave mačete so odšle iz vasi, gospa pa z misijonarjem iz dežele. Danes pravijo na misijonu, da si ne predstavljajo življenja brez njene pridne roke, dobre kuhinje, gospodinjenja, pomoči. Pripada Tutsijem, ki so jih nekdaj imenovali tudi „Afriški belci“. Zaradi snažnosti, skrbi za okolje in vrednot, ki na tej celini niso samoumevne. Italijanski misijonar pravi: „V Atedah bom dokler bo z nami gospa Serafina. Z domačinkami, ki bi nam pomagale bi imeli velik križ. Res je blagoslov za naš misijon.“

V Ruando je Danilo pribežal s tristo otroki, bežali so pred izbruhlim vulkanom, lavo, ki je s pobočja vulkana, ki se je „odprl pri strani, skoraj na tleh, ne pri vrhu“ tekla proti vasem in mestu Goma. Vroča smrt je pritekala s hitrostjo približno šest kilometrov na uro. Ni bilo časa za razmislek, ne minut, da bi se pripravil na beg. Kar nekaj družinskih očetov v omami alkohola ni verjelo otrokom, ki so jih budili in skušali zvleči na plano: „Oče, bežimo, lava gre, vulkan nas bo ubil!“. Zamahnili so z roko. Mnogi zadnjič. Meje med Kongom in Ruando so bile odprte, zatekli so se v begunstvo …

Spomnim se, kako mi je misijonar že pred leti, ko sva se pogovarjala za oddajo „Naš gost“, kazal fotografijo župnijske cerkve, ki jo je lava čudežno obšla. Ko se je smrtonosna vroča gmota privalila do roba svetišča, se je razdelila v dva dela in objela cerkev. Takoj nato sta se tokova združila in neusmiljeno nadaljevala svojo pot. Domovi so bili uničeni, poti so izginile, cerkev pa je ostala nedotaknjena. Nemogoče je verjeti, da je kaj takega lahko zgolj naključje.

Tudi izbor pastirjev, ki so poslani v afriško stepo, delavcev, ki delajo na afriški njivi, ni naključje. Don Bosko je vesel vzgojiteljev, kot je Danilo, tukajšnji človek pa hvaležen, da ima v duhovniku tudi preudarnega in umnega gospodarja. Če to ni blagoslov za sever Ugande … Prepričan sem, da je, pa čeravno Danilo ponavlja: „Ah, Bog gradi tudi po naši slabotnosti. Človek mora biti ponižen, svetost pa vedno njegov prvi izziv.“

Ponosni bodimo na naše misijonarje, ki na najlepši, najbolj žlahten način nosijo slavo naše domovine v svet. Kadar le moremo, jim ponudimo roko, dodajmo kak droben kamenček v mozaik njihovega in Gospodovega dela.

Petek, 18. januar
Ko sem se pripravljal na pot v Ugando, sem v nekaj zapisih o Danilu Lisjaku prebral, da govori več kot deset jezikov. In res, ko bi slišali to jezikovno mešanico za jutranjo mizo. Z nami kramlja slovensko, ko vstopi italijanski sobrat, klepetata italijansko, gospodinja prihaja iz Burundija, z njo govori francosko, kadar se želimo razumeti med seboj, angleško. Sredi pogovora potrka delavec na novi šoli in v trenutku govori ačolsko. Tu so še jeziki, ki jih je moral obvladati v Kongu, Ruandi, pa svahili … Noro! Ko sem ga vprašal o jezikih, ki jih govori, je le zamahnil z roko in skromno odvrnil: „Ne gre drugače. Če želiš delati med domačini, moraš najprej spregovoriti po njihovo. Res, da je na začetku tudi kaj narobe, a s smehom in razumevanjem sprejmejo naše napake. Vedo, da smo mednje poslani zaradi dobrih stvari, napredka, novih pridobitev. Dobro razumejo tudi, da Jezusov nauk uči le dobro. Nič ne de, če sem na začetku pri obhajilu izrekal: „Kristusov stol“, namesto „Kristusovo telo“.“ Na dolžino vokala, ki skrbi za to pomensko razliko je Danilo prijazno opomnil tudi Matjaža Križnarja, ki v teh dneh somašuje in bo obhajal na nedeljski slovesnosti.

Če razumeš domačina, potem lahko veliko izveš iz njegovega priimka. Pravzaprav večina nima družinskih priimkov kot jih poznamo mi, vsak ima ob svojem (najpogosteje krščanskem) imenu še nekaj, kar ga zaznamuje. Njega ali njegove prednike. Redki so ohranili družinsko ime. Morda je tako zaradi mnogoženstva. En oče, en priimek. In kako naj se potem otroci različnih mam ločijo med seboj? Imena in „priimki“ so sploh zanimiva reč v Afriki. V Burundiju imenu otroka radi dodajo tisto, kar je zaznamovalo čas njegovega rojstva. Danilo je, denimo, poznal fanta z imenom: Bernard Nyakabwa, kar pomeni: „Bernard Psica je imela mlade“. Povili so ga pač takrat, ko je njihova kužka povrgla svoje mladiče. Živel je gospod, ki je bil izredno nizke rasti, majhen človek. Njegovo ime je bilo John Pigmejec. Pa ni bil Pigmejec, saj razumete, kajne? Le majhen je bil kot oni. Njegovemu sinu je bilo ime „Nelson Oče je bil Pigmejec“. Mnogim v Guluju je ime Kawasaki, Suzuki ali Honda.

Jezik je dobro poznati tudi zaradi radia, ki je na podeželju Afrike gotovo najpomembnejši in najbolj prisoten medij. Pogosto tudi edini. Televizijskih sprejemnikov nimajo, premožnejši imajo preproste telefone. Se spomnite? Take, katerih osnovna in edina naloga je telefonski klic. Si morete misliti? Redko kdo, pravi misijonar, že ima in pozna pametni telefon. V Guluju, mestu, ki je nekaj kilometrov oddaljen od misijona in je postal mesto v zadnjih letih, pred tem pa je bila to nekoliko večja vas, imajo kar nekaj komercialnih radijskih postaj, pa Radio Maria in Radio Pacis, ki je dobro poslušana krščanska postaja. Pomembne naloge imajo. Ena izmed njih je tudi naznanilo kmetom in pastirjem: „Bližamo se sušni dobi. Razglašamo, da se od danes naprej vaše koze in krave lahko pasejo kjerkoli.“ Če si predolgo čakal s pobiranjem pridelkov z njive, košnjo trave ali čim podobnim, pripiši sebi. Sosedova drobnica in živina imata namreč zdaj nekaj časa dovoljenje tacati tudi po tvoji zemlji in se pasti na tvojem travniku in vrtu. Uradno, saj so povedali po radiu.

Nekaj generacij nazaj so v Ugandi živeli po zakonu: kolikor savane boš posekal, toliko zemlje ti pripada, kar boš očistil, bo tvoje. Zato imajo še danes nekateri klani precej zemlje, ki s širjenjem mesta pridobiva na vrednosti. Apetit po zemlji zelo hitro narašča. „Če kupiš zemljo, najprej poskrbi za to, da bo ograjena.“ Cena parceli najhitreje naraste, če v bližini tvoje kupijo zemljo salezijanci ali ostale redovne skupnosti, misijonarji, s katerimi prihaja napredek. Kako hiter je lahko, kažejo razmere v Atedah. Pred osmimi leti je bila tod visoka, neprehodna trava, ostro grmičevje in popolna divjina. Danes Atede predstavljajo podeželsko, skorajda že primestno središče miru in razvoja. Cerkev, stavbe, v katerih bivajo misijonarji in njihovi gostje, urejeni vrtovi, sadovnjak s papajami, bananami in ostalim, vrtec, nova osnovna šola, skoraj dokončan internat za srednješolce, srednja šola in … zdravstveni center za otroke in mame. No, ta je še v načrtih, v rokah Božje previdnosti in vaših dobrodelnih odločitvah. Hvala že vnaprej!

V marsičem, pravijo, so v Ugandi še danes sužnji angleške uprave, njihovega načina dela, ki je neprenosljiv na afriškega človeka in v njegovo življenje. Otroci začnejo hoditi v šolo pri devetih, osnovna šola traja sedem let, pogosto pa se zgodi, da ob koncu ne znajo niti pisati v svojem jeziku. V šoli so vsak dan od zgodnjega jutra, do petih popoldan. Vmes je ura, ki je namenjena kosilu za učitelje, vendar se rada razpotegne na dve uri. V razredih je do stopetdeset otrok. Pred leti bi o tem dejstvu dolgo razmišljal, napisal nekaj odstavkov, danes vem, da je to realnost afriškega sveta. Z njo smo se srečevali na Madagaskarju in v Etiopiji.

Danes smo ugotovili zakaj so banane tukaj tako izvrstne, zakaj se njihovega okusa, pa tudi izgleda, ne da prav pošteno primerjati s tistim, kar ponujajo trgovine doma. Oprostite, a takole gre: če tukajle že imajo stranišče, je to pač dobro staro stranišče na štrbunk. Ko se jama napolni, jo zasujejo in v njeno luknjo zasadijo papirus ali banano. Tako, zdaj veste. V gnojilu je majhna skrivnost velikih mojstrov. No, v resnici pa večina tistega, kar prodajajo ob cesti in je prav tako izvrstno, kot sadje z nekdanjega „štrbunka“, zraste na velikih plantažah. Enako je z ananasom, tobakom in bombažem, različnim tropskim sadjem, ki Ugandi daje poseben okus. O, če bi država imela morje in pristanišča ob plantažah …

Ne, morske poti pač ne premore, ceste po deželi pa so zelo različne. Od novih asfaltiranih, do skoraj malgaško preluknjanega makadama. Danes smo spoznali kar nekaj različnih obrazov cestne podlage. Zjutraj smo se najprej odpravili do sedeža nadškofije se srečali z nadškofom Odamo, ki je bil navdušen nad razgrnitvijo načrtov misijonarja Lisjaka in deležem Slovenije pri pomoči njegovi deželi.

Prijazen gospod je tudi v kratkem pogovoru pokazal kako dobro razume vlogo dobrodelnosti slovenskega človeka in kako zelo ceni delo, trud in uspehe našega misijonarja. Kamorkoli pridemo, povsod srečamo nasmejane ljudi, ki na daleč pozdravljajo: „Oh, father Danilo!“ Sledi objem, stisk roke in kmalu smeh ob spominu na kako minulo dogodivščino. Vsi poznajo njegovo skrb za rast misijona, prizadevanja, ki jim kar ni konca. Trgovci vedo kako trd pogajalec je, zidarji se bojijo njegovih kontrol. Mož, ki se drži vsakega dogovora, izpolni vsako obljubo in to zahteva tudi od tistega na drugi strani. V teh dneh je zidarjem, ki zidajo in končujejo novo šolo, nekajkrat zagrozil, naj vendar upoštevajo njegova navodila, naj ne lenarijo, ko ga ni, naj delo začnejo zgodaj. “Fantje, dogovorjeni smo za fiksno ceno. Ne bom vam plačal po dnevih. Pohitite, delate v svojo škodo!“

Če kaj, pa lahko zagotovim, da me niti malo ne skrbi, da bi dar, namenjen njegovemu misijonu, ne končal v celoti pri projektu, za katerega je bil darovan. Vidim kako preudarno, skrbno in gospodarno ravna z denarjem. Sicer pa: kako bi, če bi bilo drugače, lahko tako uspešno vodil že četrti afriški projekt? V Kongu so pod njegovim vodstvom na župnijski plantaži ročno pridelali dvanajst ton kave na leto. Ko smo se danes srečali s kenijskim misijonarjem, je dejal: „Oče Danilo, v moji deželi ste velik človek!“

Danes nas je pot vodila proti severu, skoraj na mejo z Južnim Sudanom. Na začetku smo videli bolnišnico dobrodelne organizacije, ki sta jo skupaj z redovniki ustanovila ameriška zakonca in v kateri je bil izvir ebole. Ta smrtonosna bolezen namreč izhaja iz Ugande. Ko je prvič pokazala svoje želo, je v bolnišnici sv. Marije umrlo 19 članov osebja, ob zdravnikih in sestrah pa tudi sto in več bolnikov. Danes je bolezen skoraj izkoreninjena, bolnišnica dobro deluje, še danes na misijonarsko delo vanjo prihajajo zdravniki iz Združenih držav Amerike in Anglije. Uganda je bila izbrana tudi za sedež mednarodne organizacije za boj proti eboli.

Ko smo premagovali pot, ki nas je peljala proti begunskemu centru na severu, smo spoznavali kruto zgodovino državljanske vojne, ki je pustošila po Ugandi med letoma 1986 in 2005. Gotovo ste slišali za Josepha Konyja, vodjo gverile, ki je na tisoče otrok spreminjal v svoje vojščake, krvoločneža, ki je janičarjem, „nevidnim otrokom“, po ugrabitvah in krutem pranju možganov ukazoval naj pobijejo svoje starše. Izhajal je iz kraja blizu misijona Atede, bil katolik, celo katehist, pomagal redovnicam, nato pa zašel na omenjeno brezglavo krvoločno pot. V omenjeni vojni je bilo razseljenih na stotisoče ljudi, kraje je zaznamovalo neopisljivo nasilje, strah, pobijanje, boj za preživetje.

Danilo nam je pripovedoval o junaški sestri, s katere župnije je Kony s svojimi gverilci ugrabil 120 deklet. Redovnica se je junaško podala za karavano in ji sledila s svojim avtomobilom. Ko je prišla do konca prevozne poti in jih skoraj dohitela, je tekla za njimi. Dohitela jih je. „Joseph, poznaš me, naš katehet si bil. Izpusti dekleta ali streljaj vame. Ubij me, če ne boš izpustil nedolžnih deklet! Dobro veš, da so jih starši zaupali v moje varstvo, kako naj jim pogledam v oči, če jih boš vzel za svoje sužnje, vojakinje?!“ Sestri je uspelo preživeti in rešiti sto deklet. Za dvajsetimi so se izgubile sledi. Junaško dejanje je nagovorilo svet, zanj je slišal tudi papež Janez Pavel II. Sestro je povabil na osebni obisk in se ji zahvalil za zgled Kristusove ljubezni.

Svet je nekaj let lovil Konyja, ko je kazalo, da je njegova vojska izgubila moč, da je ob njem le še nekaj sto, morda le nekaj deset najbolj zvestih vojakov, so skoraj ustavili iskanje. Kony živi še danes, Ugando pa je že leta nazaj zamenjal za soseščino.

Ta naš svet je res najlepši dokaz resnice, da se človek iz zgodovine ničesar ne nauči. Koliko nesmiselnih vojn, koliko smrtnih žrtev, koliko joka in neodgovorjenih vprašanj, nobene dosege cilja … in vedno znova in znova želja po krvoločnih vojnah. Ena hudih se je pred leti odvijala v Sudanu, v Južnem Sudanu napetosti še zdaleč niso rešene. Boj med dvema kristjanoma, po oblasti hlepečima komandantoma, nesmisel, ki lahko rodi le nove nesmisle.

Na koncu, pred ciljem, nas je oprašilo 65 kilometrov ne ravno najboljše peščene poti. Če bi zapisal „makadama“, si mislim, da rdečega peska ne bi opisal prav. Sprejel nas je begunski center Palabek, v katerem je 35 tisoč beguncev iz Južnega Sudana. Med njimi deluje majhna mednarodna salezijanska skupnost, ki je tudi nam pokazala gostoljubje in nas sprejela v tem vročem popoldnevu. Skrbijo predvsem za duhovno oskrbo beguncev.

Ogromna površina centra prevzame obiskovalca, ki morda pričakuje na gosto posejana skromna bivališča, morebiti celo taboriščne barake, o katerih nam pripovedujejo Slovenci, ki so po vojni postali begunci. Ne. Slamnate hiše, v katerih so južno sudanski begunci, imajo vsaka svoje dvorišče, med mnogimi so celo veliko večje razdalje od predpisanih tridesetih metrov. Ko so pred dvema letoma prišli prvi begunci na sever Ugande, si je mednarodna skupnost želela, da bi bil center (vsi mu pravijo „begunski kamp“) potreben leto dni. Begunci so takoj izrazili skrb, da vsaj pet let ne bodo mogli nazaj v domovino. Danes teče drugo leto in kaže, da so imeli prav.

Več kot dva milijona beguncev se je umaknilo v različne province Ugande, ki jim je ponudila varno zavetje. V glavnem gre za matere z otroki in fante, ki so se pred vojno umaknili predvsem s podeželja, odrasli možje so oboroženi ostali doma. „Žal ni svetovne avtoritete, ki bi hotela reči: stop, začnimo novo poglavje življenja! Edina avtoriteta, edino, kar nekaj šteje v sodobnem svetu, kaže, je materializem, pohlep po naravnih bogastvih Afrike.“

Življenje v begunskem centru je od daleč videti zelo podobno običajnemu življenju družin v Ugandi. Od daleč. Od blizu pa človek spozna, da so bili vsi ti ubogi ljudje prisiljeni zapustiti svojo zemljo in čez hribe oditi v sosednjo. Dodati je treba, da je Uganda pravzaprav sprejela „svoje“ ljudi, saj tudi na drugi strani meje prevladujejo Ačoli. Sprejeli so torej svoje brate in sestre, ki govorijo isti jezik. K odločitvi „odpreti vrata beguncem“ je nedvomno prispeval tudi denar, ki ga je s strani mednarodne skupnosti prejela ugandska vlada.

Stisko spoznaš, ko poslušaš o tem, da je v centru, ki ima od severa do juga 20 kilometrov razpona, zelo težko dobiti delo. V šolah poučujejo ugandski učitelji, imajo nekaj osnovnih in center strokovnih šol, v katerem bodo čez nekaj tednov zaživeli prvi tečaji. Za zgradbo in program skrbijo salezijanci, ki so lepe stavbe uspeli zgraditi z darovi, predvsem iz Švice.

Nekatere družine bivajo v slamnjačah, druge v majhnih hišah iz blata, starejši in invalidi na svojem delu v skromnih majhnih belih šotorih. Mnogi izdelujejo opeko, otroci in matere ob cesti tolčejo kamenje, drobijo skale in material v kupih postavljajo ob cesto. Enkrat na dan pripelje tovornjak in odkupijo kar jim je uspelo narediti. Bolj drobno je gradivo, bolj spodobno je plačilo. Tudi v begunskem življenju so taki, ki služijo na račun stiske drugega. Begunci so svobodni in lahko zapustijo center, iz katerega proti večjemu mestu Gulu ali v prestolnico Kampala vozijo trije avtobusi na dan. Najhuje je, ker že zdaj, na začetku sušne dobe, v begunskem centru ni vode. S pomočjo Združenih narodov in mnogih organizacij so sicer že na začetku izvrtali vrtine in naredili vodnjake, a pokazalo se je, da so zajetja preplitko. Danes živijo od vode, ki jo pripeljejo iz oddaljenega kraja. Mnogi se skušajo znajti sami, poiskati kak izvir v bližini. Nič dobrega se jim ne obeta v naslednjih mesecih.

Ko ob cesti srečuješ mamice s polnimi culami na hrbtih, dojenčke, ki nevedno zro v ta suhi, prahu in žgoče vročine poln svet … se lahko le zahvališ za milost živeti v deželi, v kateri se marsikje lahko skloniš k tlom in zajameš čisto studenčnico. Živimo v raju, tudi sanja se nam ne kako velikih milosti smo deležni. Spomnil sem se na „izpraševanje vesti“, ki je pred časom krožilo po družbenih omrežjih:

• Če imaš vsaj en obrok na dan, svojo obleko, streho nad glavo in varno zavetje za spanje, potem si bogatejši od 75-ih odstotkov ljudi sveta.
• Če imaš v denarnici vsaj nekaj denarja in se lahko svobodno giblješ, si med 18-imi odstotki Zemljanov, ki premorejo to srečo.
• Če si živ, bolj zdrav, kot bolan, se zahvali za blagoslov. Milijon ljudi zaradi hudih bolezni ne bo dočakalo konca tega tedna.
• Če si brez pomoči uspel prebrati te vrstice in razumel njihovo sporočilo, si srečnejši od treh milijard ljudi po svetu, ki ne vidijo, ne znajo brati ali zaradi psihičnih bolezni ne zmorejo razumeti povedanega.
• Življenje nam ni dano zato, da bi ga zapravljali s tarnanjem in zagrenjenostjo. Živimo ga v hvaležnosti in zahvali za vse, kar nam je dano. Bodimo hvaležni in radostnih src. Nikoli ne pozabimo na tiste, ki se niso našli v slišanih odstotkih.

Hvala, življenje! Tudi za spoznanja, ki jih vame riše Uganda. Hvala za vse modrosti misijonarjev, hvala za njihova pričevanja, ki jih ne morem primerjati z ničemer, kar doživljam sicer in kar me uči doma. Misijonarji, hvala za to, da ste vest tega ponorelega sveta, smerokaz, ki ga je tako težko upoštevati.

Četrtek, 17. januar

Pot v Afriko je nenavadna tudi zaradi zahtev po cepljenjih, nevarnosti malarije in posledično jemanja antimalarikov, ki imajo, pravijo, lahko tudi zoprne in nevarne stranske učinke. Kar se tiče cepljenj in dokazil zanje, sva z Izidorjem že stara mačka, strupi v naju bodo še nekaj časa držali. Ko je pred odhodom beseda nanesla na jemanje tablet proti malariji, pa je dejal misijonar: „Brez skrbi, tablete niso potrebne, komarjev ne bo, v delu, kjer nas morda lahko popikajo, pa niso okuženi.“ Človek zaupa, popotnik verjame „skoraj domorodcu“. Strneva (nekoliko sivi) glavi in odločiva: prav, brez tablet!

Prva postaja: Kampala, prva postelja - z mrežo proti komarjem … Čakaj, mreža verjetno nekaj pomeni. Ne skrbite, pravi sestra, pri nas ni komarjev. Zakaj so mreže nad posteljo ... raje nisva vprašala. Druga postaja: Atede, druga postelja – z mrežo proti komarjem. Res, da je zavezana v vozel, pa vendar. „Kdor najde komarja, dobi nagrado!“ je rekel Danilo. Ko sem ob luči pisal prvi del mojega dnevnika, je pribrenčala nagrada. Hitri so kot pri nas, nagrada mi je ušla, nisem imel dokaza. No, morda pa … Ah, a sva „dedca“ al' nisva! Zjutraj pred vhodom v jedilnico srečamo onemoglo dekle. Misijonar naroči gospodinji, naj poskrbi zanjo in jo sprejme za nekaj dni. Pozor: da preboli malarijo, doma jo bo bolezen pojedla, ker ne premorejo krepkega obroka. Aha?! Ko Danilo razloži, da je prebolel že najmanj petdeset malarij, se z Izidorjem le tiho pogledava. Ko doda, da je sobrat, Gianni, italijanski misijonar, ta konec tedna ležal „ves podrt“ zaradi malarije, pa skleneva: bolje pozno, kot nikoli. V upanju, da naju kaka žverca še ni zaznamovala, začneva z jemanjem tablet v sredo zvečer. Saj bo .. a sva „dedca“ al' nisva?

Misijonar Danilo Lisjak je najstarejši brat salezijanec v Ugandi. „Kdaj so minila ta moja leta?“, se sprašuje. Ves čas delovanja v Afriki se je zavedal, da je večina njegovega dela sad darov iz Slovenije, vsakega projekta se loti z zaupanjem v modrost Boga in vero v dobroto slovenskih ljudi, ki vedno znova izkazujejo zaupanje v delo misijonarjev. „Moje misijonsko delo v Ugandi je zaznamovalo najmanj petdeset Slovencev.“ Misli na vse tiste, ki so mu pomagali tudi tako, da so prišli na misijon, pomagali z močjo svojih rok ali znanja.

V vsakem delu stavb, ki služijo misijonu, v stenah in strehah šol, vrtca, v vseh načrtih za nov zdravstveni center je znanje slovenskih arhitektov, delo slovenskih krovcev, mnogih, ki so nekaj dni, tednov ali mesecev preživeli tukaj in pomagali. Tistih, ki ste darovali in sodelovali v takih in drugačnih akcijah, pa ni mogoče prešteti. Hvala vam! Tudi zaradi vas je v Atedah slovenska cerkev, ki z veliko oltarno fresko Lojzeta Čemažarja oznanja, da je Gospod lomil kruh, daroval samega sebe tudi za tukajšnjega preprostega človeka, ki se na podobi sklanja k Njemu in mu prinaša darove. Včeraj sem obljubil, da vam povem kako je mogoče, da nad oltarjem kraljuje delo slovenskega slikarja, ki ga tule še ni bilo. Saj si mislite: reprodukcija, kajne? Prav imate. Slikar je ustvaril fresko v domači slovenski župniji Danila Lisjaka, poskrbel za pravo fotografijo, misijonar pa v mestu za velike fotokopije, za sliko, ki so jo razdelili na več delov, več pol, ki so jih nato prinesli na misijon in mlademu slikarju iz Guluja zaupali, da podobo znova preslika v veličastno fresko. Izvrstno mu je uspelo. Danilo se zaveda, da so podobe na stenah še vedno najboljši pripomoček pri razlagi katehez. Želi si, da bi stene te velike cerkve lahko poslikal s svetopisemskimi prizori in razlagal vernikom ob njih razlagal Božjo besedo. V vsakem kotičku cerkve so njegove zamisli, ideje, ki jih ves čas nosi v sebi, vse tisto, kar ustvarijo tudi njegovi „sodelavci“ v Sloveniji.

Cerkev odraža duha, ki ga je v teh krajih zasejal misijonar Ignacij Knoblehar, pionir misijonarjena Ponilja, evangelizator, ki je v trdem delu vztrajal kljub nečloveškim razmeram, kljub neštetim polenom, ki jih je dobival pod noge. Čista zaljubljenost v Kristusa. Klic v misijone je zaslišal ob Baragovih pridigah, njegovi so prvi zapisi o Nilu, še danes so strokovno priznani njegovi etnološki zapisi o tukajšnjih krajih in ljudeh. Darove, ki mu jih je pred leti uspelo zbrati za cerkev v Atedah, Danilo razume tudi kot dar, ki je dan v zahvalo Knobleharju in blagoslov, ki ga velikan misijonov pošilja na današnje delavce v tem vročem vinogradu. Nobena resna afriška študija, povezana z Nilom, ne more mimo Knobleharjevega pečata in njegovega dela. Kadarkoli se misijonar udeleži kakega simpozija o Afriki, vedno znova je presenečen kolikšno veljavo dajejo temu velikemu Slovencu, kako pogosto sliši: „O, Slovenec ste, tako kot Ignacij Knoblehar!“ Tudi zato je vesel, da so v cerkvi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta, mučenca, ki prihaja iz dela Slovenije, ki je tako blizu tudi Knobleharjevim krajem.

Razmere pred stopetdesetimi leti in v današnjem času so, seveda, neprimerljive, a pogosto je razkorak med razvitim svetom in misijonsko deželo, navadami tukajšnjih ljudi, še vedno neverjetno velik. Devetdeset odstotkov prebivalcev, denimo, nima dostopa do elektrike. Danilo pravi, da je tako morda celo bolje. V šali se vpraša: „Kako bom pa spal, ko bodo na ves glas navijali muziko vso noč?“ Šala gor ali dol, zaradi vročine so vsa okna brez tesnjenja, vse je odprto in človek resnično sliši prav vsak zvok z dvorišča, ceste ali sosednje vasi. Kako glasno afriški človek posluša glasbo, spoznavaš na vsaki tržnici in na ulicah večjih mest. Dokler zvok, zaradi pretirane jakosti, ni do konca popačen, tako dolgo pač ni dovolj naglas. Mirnega spanca s prihodom elektrike ne bo več.

Sicer pa si domačini niti ne prizadevajo kaj veliko zanjo. Tropsko okolje, pravi misijonar, te nagiba k pasivnosti, dovoli lenobo, v Evropi je zima tista, ki nas je naučila, da je treba delati in misliti vnaprej. Narava tukaj ponavadi, kadar ni vremenskih katastrof, skrbi za to, da shranjevanje pridelkov ni potrebno, vsako obdobje daje svoje bogate sadove tukajšnjim ljudem. Le naučiti jih je treba, da je za obiranje potreben trud od sajenja naprej.

Ko je na vrtu zasejal rože, so prihajali k njemu s prošnjo, če jih lahko natrgajo, če jim lahko naredi šopek za katero od žena. „Rož niso dobili, semena sem jim dal.“ Danilo se drži pravila, da ljudem ne smeš kazati denarja, vsako delo pa moraš pošteno plačati. „Ali bom vzgojitelj, ali pa me ne bo v Afriki.“ Delo misijonarjev tukajšnji ljudje spoštujejo že od nekdaj. V Atedah so, denimo, na začetku misijona darovali šestindvajset hektarjev zemlje, ker so zaupali misijonarju, spoznali, da bo zemljo uporabil za gradnjo šol in bolnišnic, pa tudi cerkva, v katerih dobijo svoj notranji mir, misijonov, ki morda ponujajo delo, z njim pa možnost preživetja.

V neposredni bližini slovenske cerkve sv. Petra in Pavla so stavbe stare osnovne šole. Večino teh bodo podrli, lepše ohranjene obnovili in zgradili nov zdravstveni center za otroke in matere. Porodnišnici in pediatriji bodo dodali učilnico v kateri bodo skrbeli za tečaje o higieni in zdravju. Zdravstveni center bo v rokah korejskih sester, ki delujejo v neposredni bližini misijona. V načrtih Danila Lisjaka so tudi učilnice za dekleta, ki se bodo odločila za šiviljsko šolo, s katero bi se lahko osamosvojila in začela živeti samostojno. Tudi zaradi dela misijonarja, ki ga obiskujemo tokrat, drži, da Slovenec lahko iz vsake podrtije naredi biser. Sam je to dokazal že v treh deželah.

Spoznavam kako natančen in zahteven je misijonar, ki nikakor ne dovoli, da bi beli ljudje, ki pomagajo pri gradnji, obnovi in delu na misijonu, živeli v prepričanju: „Ah, za Afriko je dobro, kdo bi se vznemirjal.“ Ni res, pravi. Naučiti jih moramo naših standardov higiene, ozavestiti jih moramo kaj je dobro za zdravje človeka, ne smemo zamahniti z roko, ko vidimo nepravilnosti in težave, pa naj izvirajo iz nevednosti, umazane tradicije ali malomarnosti. Zdravstveni center mora biti kot svetišče, človek mora ob vstopu vanj imeti občutek, kot da stopa v cerkev. V vsem, kar ga pričaka v bolnišnici mora začutiti, da je nekomu mar zanj. Telo je tempelj Svetega duha, skrbeti morajo zanj in se zavedati kako pomemben je, kako skrbno moramo bdeti nad njim. Danilo teorijo vsako jutro podkrepi s prakso. Sede na kolo in kroži po dvorišču. Pravi, da je navsezgodaj lepo spoznati, da si živ in pognati kri po telesu, ki bo moralo znova služiti vse do večernega počitka.

Pustna Sobotna iskrica bo čez nekaj tednov skušala pomagati prav pri omenjenem projektu. Zdravstveni center za otroke in matere v tem podeželskem okolju je gotovo na moč plemenit cilj, ki bo pomagal tukajšnjim ljudem do človeka vrednega življenja. Da to ni lepše že danes, je kriva tudi poligamija, mnogoženstvo, ki v Ugandi predstavlja veliko težavo. Sosednje države so poligamijo prepovedale z zakonom, tukaj ostaja povsem neurejeno področje. Mnogi vplivneži naglas govorijo kako prav je živeti z več ženami, kako tak način sobivanja rešuje mnoge težave. V resnici je ravno nasprotno, pravijo misijonarji.

Pari zelo zgodaj začnejo živeti skupaj. Čeprav zakon predpisuje, da fant ne sme „odpeljati“ dekleta pred koncem osnovne šole, ga ves čas kršijo. Pogosto se zgodi, da par, v katerem sta 15 in 16 let stara najstnika, zaživi skupaj, najpogosteje pri fantovih starših. Tako mlada dekleta odhajajo zdoma. Pred tradicionalno poroko se odvija večdnevno praznovanje, ki je povezano le z dogovarjanjem okoli plačila za nevesto. Njihova „šranga“ torej traja več dni in noči, življenje v vasi neveste se ustavi, delo na poljih počaka. Izidorja so proti jutru, okoli četrte ure, prebudili bobni, slišati je bilo glasno glasbo. „O, seveda, končno so se dogovorili za ceno neveste.“ Ponavadi je dekle vredno kakih deset krav, nekaj koz, kokoši in denarja. Ohcet pač ni hec.

Pari se v teh krajih nikoli ne poročijo brez otroka. Na vprašanje, če gre za poroko iz ljubezni ali za dogovor staršev, Danilo odgovori: „Fantje si vedno iščejo ženo skozi posteljo. Moški diktira. Če mu je dekle všeč v postelji, potem bo šlo, če ne, pač odide in išče naprej.“

Dekle redko rodi po osemnajstem letu, v glavnem postanejo mamice pri petnajstih. Veliko jih je, ki so bile skoraj ukradene, rodile tudi po več otrok, in se čez nekaj let vrnile k mami. Zakon brez otrok v Ugandi ne zdrži, s premalo otroki gre narazen. Povedal nam je o katehetu, ki je imel ženo in sedem otrok. Trije so umrli in nastala je težava. Med možmi namreč velja pravilo, da ne smeš v moško družbo v domačem gostišču, če nimaš sedem otrok. Katehist je imel torej zdaj le štiri in možje so ga prepričali, da je z ženo nekaj narobe. Neplodna je postala, nisi več pravi mož! Poročil se je še z drugo, ko mu je umrl brat, je vzel še njegovo ženo in je poročen s tremi ženami hkrati. Ne cerkveno, se ve. Katehet.

Večno vprašanje vsakega, ki doživi mladost Afrike od blizu, je hitro naraščanje števila prebivalcev, mlad utrip dežele, milijoni otrok, ki skoraj nimajo možnosti preživetja … Ko sem našega misijonarja vprašal o njegovem pogledu na to perečo tematiko je dejal: „Vsakega otroka daje Bog, vsaka ljubezen je odsvit Božje ljubezni. Tisti, ki človeka pokliče v življenje, bo tudi poskrbel zanj. Afriška struktura življenja potrebuje veliko otrok. Poglej, ogromno zemlje, ni traktorjev, ki bi jo obdelovali. Torej potrebujemo veliko rok, ki bodo vihtele motike. Več otrok bodo imeli, več učiteljev bo imelo delo. Morda bi se morala Evropa vprašati kako je z njo, ne vedno znova kazati na Afriko, ki bo šla svojo pot, prepričan sem. Ta celina potrebuje življenje. V vsaki slamnati hiši je kopica otrok, z družino teta ali stric, v vsaki hiši je hlapec, nekdo, ki jim pomaga pri delu na njivi, če imajo zemljo. Tako je in verjetno bo še dolgo ostalo.“

Splav je uradno prepovedan, neuradno pa na klinikah opravijo 25.000 splavov na leto. Uradno, o neuradnih številkah se ne govori. Med bolečimi resnicami Ugande je visoka obolelost z AIDS-em, ki, kot povsod, prednjači v mestih, prisotna je prostitucija, ki je vedno le ena od skrajnih možnosti preživetja. Pri podružnični cerkvi bivajo otroci, ki so zaradi bolezni izgubili očeta, mati pa jih je zapustila. Sirote, za katere ne more skrbeti niti stara mama, vsako popoldne prihajajo na misijon, ki skuša poskrbeti za njihov obrok. Sicer pa otrokom iz povprečnih družin v času šolskega leta ne zagotavljajo obroka. Otroci prinesejo s seboj košček manjoka, morda kak sadež in počakajo na polento, ki bo zvečer pripravljena doma.

Toliko zanimivega izvemo iz dneva v dan, da skoraj pozabim zapisati kaj smo doživeli, kakšen je bil naš dan. Danes smo po jutranji maši sekali banane, obirali papaje in se čudili nad radodarnostjo tukajšnje zemlje. Z Danilom smo odšli po kritino iz pločevine, s katero bodo jutri dokončali del sklepnih del okoli poslopij nove šole. Pohvalili smo umetnika, ki je na osrednjo stavbo lično napisal ime šole in naslikal njen grb, preverili kako pridni so zidarji, pogledali gradnjo srednje šole in fantovskega internata, za katero skrbi italijanski misijonar in bili na obisku pri družini kateheta, ki z bratoma biva odmaknjen v gozdu, stran od glavne ceste. Pričakale so nas slamnjače, lepo pospravljena okolica, ki nas tudi sicer vedno znova preseneča. Na oboke preprostih hišic so prislonjene metle, snažna dvorišča pa kažejo, da jim je mar za to, kako je videti njihovo skromno bivališče.

Srečali smo se s šestimi otroki, ki so se z mamico vrnili na njen dom, ko jih je oče zapustil ali pa jim pokazal pot nazaj. Morda pa kljub trudu nista mogla spočeti sedmega otroka, ki je vstopnica v družbo mož. Kdo ve. Štiri deklice, dva bratca, katerih zgodbo boste lahko prebrali v Mavrici, v rubriki Otroci sveta. Kako veseli so bili drobnih pozornosti, nekaj bonbonov in oblačil. Preživijo s kmečkim delom, s sadovi njive, opeko, ki jo izdelujejo in tobakom, ki ga sušijo v sezoni. Vse omenjeno je tudi glavni vir zaslužka večine tukajšnjih družin.

Ko je padla noč, so nas povabili na večerjo. Vstopili smo v okroglo, s slamo pokrito hiško in zdelo se mi je, kot, da bi stopil v velik pokrit žar. Zaradi dima si imel občutek, kot, da bi se, denimo, v majhni sobi povsem zamašil dimnik kamina. Mama je na skromnem ognjišču pripravljala ječmenovo polento, Danilo pa se je v našem imenu opravičil, da nas doma čaka večerja in, da gospodinja ne bo vesela, če se vrnemo siti. V resnici nas je prijazno ubranil pred želodčnimi težavami. Spoznali smo kako dobrega srca so domačini, koliko jim pomeni, ko jih obišče gost. Zaradi njega se v Afriki vse ustavi, domači duhovniki zmorejo prekiniti sveto mašo in oditi izpred oltarja, če vidijo, da so dobili obisk. Mi smo k sreči prišli v pravem času, vrnili so se s polja in zaradi nas ni bilo treba prekinjati ničesar načetega.

Jutri nas čaka pot še višje proti severu. Če bo šlo vse po sreči, bomo obiskali begunsko taborišče v Palabeku, blizu bomo zgodbam, ki se jih človek vnaprej pač ne more ravno veseliti. Sicer pa: saj pravim, „če bo šlo po sreči“. V Afriki, pravi misijonar, moraš sprejeti njen čas, ritem tukajšnjega človeka. Belcem se vedno nekam mudi. Počasi! Če ne prevzamemo njihovega tempa, ne bo šlo naprej.

A vem, da je taka misel le tolažba za nas, ki jo bomo kmalu popihali nazaj. Misijonar se še kako drži svojega ritma, zastavljenih ciljev, za katere bi tukajšnji človek potreboval desetletja, on pa jih izpelje v desetkrat krajšem času. Če bi upošteval ritem Afrike, potem v osmih letih ne bi mogel zgraditi vsega, kar je, potem ne bi pripravljali stopetdesetih prvoobhajancev in se veselili šeststotih birmancev. Nemogoče! Misijonarji vrtijo čas v svojem ritmu, Ritmu srca, bi rekla Gloria.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.