Juretov blog

Sedimo v sobi škofijske stavbe v Faranfangani in upamo, da sprej proti komarjem deluje. Mreže na oknih so polne lukenj, čeznje bi lahko priletel metulj, komarji pa v četah. Sedimo ob prižgani luči in računalnikih, pišemo, urejamo, poslušamo in skušamo poslati gradivo v Ljubljano. Včeraj in danes je bila vez namreč skoraj prekinjena.

Modrujemo, kaj vse smo doživeli doslej, kako nas ruka ta čudni Madagaskar, kakšne sledi pušča v nas in koliko vprašanj nam zastavlja. Vse skupaj je prav neverjetno, včasih grozno in popolnoma nerazumljivo! Ko že misliš, da ne moreš več doživeti česa blazno novega in dih jemajočega, te ujame dogodek, razpoloženje ali podoba, ki zareže, kot še nobena doslej. Iz stvari, ki bi se nam prve dni te delovne avanture zdele smešne, se danes ne šalimo več. Vemo, da se dotikajo pravih ljudi, zavedamo se, da država, ki si pravi republika, ni država. Če bi bila, bi vsaj malo poskrbela za svoje ljudi, pokazala bi vsaj voljo za, denimo, oddaljene na jugu, živeče v vaseh in mestih, do katerih ne vodi spodobna cesta.

Tako pa tej ubogi državi ni mar za neprevozne poti, ki izginjajo v rdečem blatu, otroke, ki ne morejo do izobrazbe, ni ji mar za noseče matere, ki jih ne morejo prepeljati do nujne pomoči, ni ji mar za korupcijo, ki je prerasla vse pore življenja, učitelje, ki že leto dni nimajo plače, otroke, ki nimajo niti skodelice riža na dan. Prek pogovorov in neverjetnih pripovedi spoznavamo, da je odgovornim popolnoma vseeno za vse, razen za njihove trapaste privilegije.

Nič ne rečem, lepo je videti do ušes nasmejane otroke, srečevati prijazne odrasle, ki sredi misijona, ki ga vodi Jani Mesec, v nedeljo prepevajo čudovito Alelujo in se radostni družijo med seboj. Ko pa se nato znova podaš na premagovanje nemogočih, ampak res nemogočih kilometrov, te popade sveta jeza, ki mi ne da miru. Kdo je tisti, ki pusti, da porodnica, pri kateri se je zapletel porod, pešači deset kilometrov po tej (oprostite) zgonjeni cesti, ki to sploh ni?! Otročiček je prihajal na svet z glavico naprej, drobna ročica je bila že zunaj, iskala je svetlo življenje, objem mame, pa se je zapletlo …

V opisanem stanju, z ujetim otrokom, je porodnica prehodila deset kilometrov, preden so dobili prevoz in misijonarja, ki je bil na drugem koncu misijona. Ni vedela ali je novorojenček še živ ali ne, ji bo uspelo priti do vmesnega ali pa bo, po teh grozečih velikanskih krtinah, veliko prekmalu dosegla končni cilj. Ji bodo vzele življenje, ali pomagale, da ga ohrani? Ne morem si predstavljati vožnje bolnika (ali porodnice) po teh metrskih kanalih, blatnih globelih, kamnitih ovirah … Šest kilometrov na uro, gor in dol, z nosom vozila v zemljo, vodo, nebo, blato, s podvozjem ob tla, z lučmi v skalo, z voljo ob nemoč, z jezo nad … Koga? Boga? Kdo ti sploh ostane? Preživela sta. Oba. Mama in otrok, ki ni prav nič kriv, da se je rodil v to sicer lepo, prijazno in tiho vas, a v tako grob način životarjenja.

Grozen sem, nepravičen je ta Madagaskar, doživeto mi je znova spremenilo načrte. Želel sem pisati o vratolomni vožnji do Manonbondra, zaklicati Miranu Stanovniku, da Pariz – Dakar ni ravno nekaj hudo posebnega, opisati to peklensko cesto, ki smo jo doživeli nekaj dni po deževju. Kakšna je v deževni dobi, si ne upam niti pomisliti. Jani, ki to pot s svojim terencem premaguje vedno, kadar je treba v mesto ali kamorkoli drugam, si zasluži vozniškega oskarja za posebne dosežke! Rekel sem si, da bom katero izmed fotografij, ki lahko le približno opišejo »cesto« (kako trapasto se počutim, ko uporabim ta izraz) poslal Toyoti in ji čestital za avto, ki sploh zmore kaj takega več kot enkrat. Ne, ki sploh zmore kaj takega. Čudež je, da pot ne potrga vsega, kar avto dela prevozno sredstvo. Hotel sem se zahvaliti akciji MIVA, ki skrbi za to, da primerna vozila sploh pridejo v te odročne in od skoraj vseh pozabljene kraje. Pa ne bo nič iz tega, čeprav je vse res!

Nagovorilo me je namreč spoznanje, da ubogi ljudje, kot lačne živali na hrano, čakajo na to, da se bo tak ali drugačen avto pripeljal mimo in jih popeljal v mesto. Stojijo ob cesti in čakajo na usmiljenje, upajo, da pride Samarijan in ne kak zadrt trgovec, ki v njihovih nasmehih vidi le dobiček. Še vedno je namreč veliko lažje zelo slabo sedeti, kot pešačiti dan ali dva. Pa to počno mnogi, veste! Ko gredo na tržnico, v mesto po opravkih, na obiske, tako ali drugačno pot. Mnogi bosi, otovorjeni z lesom, ki ga naberejo, alkoholom, ki ga skuhajo ali otrokom, ki ne more hoditi. Peš! Ne vedo kdaj natanko bodo dospeli, kaj jih čaka na poti … Vedo le, da bo verjetno misijonar tisti, ki jih popelje do cilja. Zato se misijonski avto vedno šibi pod težo tovora in ljudi. Pogosto so navidez nečloveško stisnjeni, sedeči eden drugemu v naročju, med tovorom. Prizori, ki smo jih pri nas vajeni zaradi beguncev, so tukaj nekaj običajnega.

Pri misijonu smo naložili sestre, ki so odšle na sestanek v mesto, vmes dijaka, ki odhaja v šolo, očeta z invalidnim sinom, ki ga pričakujejo v posebni skupnosti … Pa se nas je nabralo za mini bus! Kako potrpežljivo so sedeli zadaj in se hvaležno nasmihali. Vso pot smo srečevali ljudi, ki so peš premagovali razdaljo, cesto, ki tudi za pešpot potrebuje spretne noge in nekaj iznajdljivosti. Predvsem pa moč, ki je ne more biti v skromni skodelici riža. Ne vem odkod jo jemljejo. Res ne!

Ubogi moji sinovi! Kolikokrat bodo odslej poslušali modrega očeta, ki bo delil spomine na Madagaskar. »Kaj? Pote naj pridem? Da avtobus pelje le do Broda?« Ne se hecat'! Vem, da bom pri drugih bolj pameten, kot pri sebi, a tudi iz moje razvajenosti bo treba stopiti! Obupni smo in ne zavedamo se, kaj vse nam je podarjeno, v kakšnem okolju živimo, kako malo smo sami zaslužni za to. Vem, da bom že na letalu za opevano Evropo malo pozabil na Janijevo Kalvarijo in Križev pot domačinov, a potrudil se bom, da bom sem in tja pogledal v blog in se spomnil na doživetja in razmišljanja.

Če bi pred potjo do misijona Janija Mesca izgubil sočutje ali namenoma zakrnel srce, bi poročal o izkušnji, ki jo »pravi moški mora doživeti«! Ekstremna reli preizkušnja, spoznavanje moči pogona na vse štiri, debate o kubaturi, konjih, diferencialu, pnevmatikah in reduktorju, Nemcih in Japoncih … Ves čas se je bilo treba odločati, po katerem delu poti zapeljati, s kakšno hitrostjo, izbrati vodo, blato ali suho pot, ki ima globoke udrtine. Avto pogosto zapelje v mini kotanjo, iz katere ni videti njegove strehe, včasih zapleše po robu koloteka in upaš, da tehnika deluje. Lahko se zgodi, da je potrebna lopata, lahko te sredi globokega blata, v katerega zabredeš, objamejo radovedneži, lahko te reši le izkušen voznik, lahko ti odpove akumulator… Vse omenjeno se je danes zgodilo tudi nam. V šestih urah na neizmerno nenavadnih šestdesetih kilometrih. Vse omenjeno! Vkopali smo se v blato (greh se pove, grešnika pa ne), nekaj ur pozneje potiskali z blatom obloženi avto, da se je motor znova zagnal, vriskali od poskokov, grizli nohte v napetosti … Dragi moji, to je Travel Chanell in Extreme roads v živo. Ojoj, ojoj!

A srca nas treh in misijonarja Janija na pot niso odšla zaprta, zato se bolj kot o terenski avanturi pogovarjamo o ljudeh, ki smo jih prepeljali, njihovih usodah, dečku, ki je prizadet zapustil dom in se bo pod domačo slamnato streho vrnil čez leto dni. Kje bosta nocoj spala z očetom, ne ve nihče. Vem, lahko si rečem: ljudje tukaj so takega življenja vajeni! Drži, a raje se z jezo vprašam: zakaj? Zakaj je tako pomembno kje se rodiš, zakaj le redki živijo in delajo za to, da bi bilo ubogim lažje? Zakaj, zakaj, zakaj … Mislil sem, da bo Madagaskar prinašal odgovore, pa mi ta nenavadni otok zastavlja le vprašanja!

Pa da mi ne bi kdo še kdaj omenil, da imamo luknjaste ceste, neurejene bankine ali stare avtomobile! Lepo prosim. Res, niti ne pomislite na to, da smo ubogi, ker se ne izkopljemo iz recesije, ker je gospodarska rast nižja od pričakovane, ker … Na Madagaskarju zaradi neurejenih razmer umirajo, zaradi lakote izgubljajo življenja, zaradi slabih cest ne morejo pravočasno do zdravnika, zaradi misijonarjev imajo upanje! Marsikje, resnično! Zato, misijonarji in misijonarke, naj vam, kot Janijeva Toyota, izrečem: poklon do tal, rdečega blata in do sončnega neba! Gor in dol, na vse strani naj se širi vaša dobrota, v vsak kanal in brezno naj seže vaša pomoč. Obljubljam, da bom odslej še glasnejši navijač teh Božjih živih norcev!

Tako, še vedno se mi malo vrti. Od vožnje, ki nima primerjave in vtisov, dvomov, razočaranj in lepega, vsega, kar Madagaskar s tolikšno silo meče v nas. Kaj še bo … Zdaj pa: flajšter s popka (delovalo je, ni mi bilo slabo), pa spat! Lahko noč, dobro spite in se jutri ne jezite, če bo gneča na poti v službo ali slab zrak na mestnem avtobusu, ki pelje v šolo. Pojdite peš. Ko bi vi videli … Pardon, kar ne morem nehat'! Grem, pridigar odhaja spat.

Ves dan, vso današnjo soboto sem razmišljal kako bom v blogu vozil terenski avto, opisoval pogum, drznost in znanje voznika misijonarja Janija Mesca, s katerim smo premagali 60 kilometrsko brezpotje v šestih urah! Ljudje, to je noro! Šest za šestdeset! Kakšne ceste obstajajo na tem otoku, koliko in kaj vse zmore MIVA Toyota … Ceste, ja, ceste, ki to sploh niso!! Ko pa smo dospeli na vrh zadnjega klanca, tik do vstopa v vas Manonbondro, sem začutil, da bodo utrinki z neverjetne vožnje, pa naj bodo še tako nenavadno zgovorni, počakali vsaj en blog. Saj res, da so nam vzeli sapo in izbuljili oči, a dobrodošlica, ki smo je bili deležni v kraju, v katerem že stoji nova šola, ki so jo zgradili naši poslušalci, zasluži svež zapis in iskreno zahvalo!

Na pustno soboto letos smo stkali vezi med Slovenijo in Manonbondrom. Več kot šestdeset tisoč evrov je bilo lepo zagotovilo, da bo Jani Mesec lahko začel gradnjo šole, ki danes čaka le še na streho in otroke, ki bodo vnesli radovednost in živahen utrip. Že pred zadnjim vzponom do kraja, smo opazili množico ljudi, ki je stala na vrhu. Vajeni smo gneče na cestah, neprehodnih poti v okolici večjih mest, množic prodajalcev in kupcev na tržne dni, a v soboto zvečer bi bilo kaj takega precej nenavadno. In res! Čakali so nas, predstavnike tistih, ki so jim zgradili šolo, darovali napredek, poslali znanje.

Ko smo dospeli do pojoče množice, je misijonar ustavil utrujeni, z blatom obloženi avto, potegnil ročno zavoro in prijazno dejal: »Fantje, zdaj pa ven in z množico naprej!« Kaj, zakaj? »Vas čakajo, radi bi se vam zahvalili in vas pozdravili, povedali, da so veseli, ker ste prišli v njihov kraj.« Izstopili smo. Vrisk skoraj nepregledne množice, bučen aplavz, veselje! Jani se je odpeljal naprej, mi pa prav nerodno stopicali med množico otrok, ki je v en glas z odraslimi, ki so prišli na sprejem, prepevala pesem, v kateri je bilo ves čas slišati besedo »misaotra«, hvala! Veseli ritmi, krasno večglasje, radovedni pogledi in trije kosmati belci. No, trije … Pravzaprav se je najdaljša misijonarska brada odpeljala po svoje, za nami pa je stopal še laiški misijonar Matevž. Po bradi kosmat le malo, je tukaj šele tri mesece;)

Šolarji so bili oblečeni v lične modre uniforme, možje v lepe gvante, gospe pa zauber kot za nedeljo. Khm, le mi smo bili v prepotenih majicah, kratkih hlačah in pripravljeni na extreme rally avanturo, ne pa odeti za slovesnost, ki se bo, v našo čast, nadaljevala v cerkvi! Nerode. Saj vem, če bi izvedeli prej, bi to pač ne bilo presenečenje … Izidor je izstopil z rezervno kamero v roki in upal, da mu ne bo zmanjkalo baterij. To je bil trenutek, ki se ga niti približno ne bi dalo ponoviti. Pride in gre! Baterije so zmogle.

Učiteljice so usmerile otroke v kolono po dva in dva, škrbasto nasmejani gospod nas je s kretnjami rok prosil naj gremo za njimi, pa smo šli. Majhni otroci, ne ravno veliko višji starši in glasna pesem. Med njimi visok belec s kamero, ki je tekal naprej in nazaj in snemal, malo zadaj še višji stric s fotoaparatom in mislijo, če se sploh spodobi v objektiv loviti vse, kar se nam dogaja, in še tretji, ki je le debelo gledal in odkimaval z glavo. Saj ne vem, smo bili bolj presenečeni ali nam je bilo bolj nerodno. Filmski prizor: ozka ulica, razsuta cesta, ob njej preproste lesene prodajalne nenavadnih jedi, rabljenih reči, ponudniki različnih uslug, vse rdeče rjavo, kot zemlja tega otoka, množica otrok in odraslih, ki prepeva v en glas in belci, ki, kot, da so padli iz vesolja, debelo gledajo in ne morejo verjeti, da se jim to res dogaja …

Tisti, ki so stali ob cesti so nam mahali, če si odmahal, so zaploskali. Promet je bil ustavljen. Priznam, čez vas gredo verjetno kaki trije avtomobili na dan, pa vseeno. V tistem trenutku ne bi mogli. Polna ulica! Veselja, pesmi, hvaležnosti, našega začudenja in želje: joj, ko bi tole videli sodelavci in vsi, ki so darovali za šolo! Ne moreš verjeti, vam povem! Prišli smo do cerkve in vstopili vanjo, posadili so nas na stole, ki so bili posebej za nas pripravljeni ob oltarju. Ljudje so napolnili cerkev, misijonar Jani je začel s kratko molitvijo in predal besedo domačinu, predsedniku tukajšnjega župnijskega pastoralnega sveta. Zahvalil se nam je za prihod, darovana sredstva in prosil, naj zahvalo prenesemo vsem, ki so bili vpleteni v to dobro delo. Pred tri patrone, ki smo sedeli na častnih sedežih, so pristopile tri gospodične, ki so v posebnih opravah prinašale velike kose blaga s podobo Madagaskarja in tri slamnata pokrivala, značilna za njihov kraj. Oblekle so nas, nam napravile krila (ženska, modna, ne angelskih) in posadile kape na glave. Gašper, Miha in Boltežar smo bili. Kar naenkrat. Obleka res naredi človeka. Le počutili smo se drugače, kralji prinašajo darove, mi smo jih prejemali. Kakšno čast so nam izkazali!

Njihovim besedam zahvale, smo še mi dodali prijazen pozdrav, izrazili navdušenje nad sprejemom in prenesli pozdrav vseh, ki so pred meseci sodelovali v akciji, ki nas je povezala. S pesmijo smo odšli na bližnje dvorišče, kjer so nas čakale pripravljene klopi in otroci, ki so zapeli in zaplesali. Spet v prvi vrsti, še vedno začudeni nad dogajanjem. Še vedno s kapo na glavi in krilom okoli pasu. Fant, bili smo kot pred desetletji predstavniki katere izmed razvitih držav, ki so prišli na obisk med neuvrščene. Prav tako!

Sledilo je srečanje z možaki, ki vodijo kraj. Gospe in otroci so počakali zunaj, nas so čakale pogrnjene mize v dvorani, ki so jo zasedli kralji klanov, preudarni in spoštovani gospodje, ki odločajo o skupnih stvareh. Z nami je bil župan, predstavnik žandarmerije in celo gospa ravnateljica srednje šole. Edina ženska v kar velikem prostoru. Pogumna dama! Žandarmerija pa pomembna ustanova, ki zasluži svoj stavek. V Manonbondru imajo brigado. Ja, osem mož, osem! No, poveljnika in sedem podrejenih. Vsako leto pripravijo vojaško parado in korakajo skozi vas. Vsa brigada, vseh osem. Pardon, sedem, poveljnik sedi med gledalci. Jani pravi, da korakajo mimo ljudi in pokažejo svojo moč. Prava vojaška parada. Tukaj je vse pravo, pa čeprav malo nenavadno. Za nas.

Kralji klanov so prijazni možički, gospodje, ki so nas lepo sprejeli in tisti, ki odločajo o vsem, kar se tiče kraja v celoti, kar se dotika vseh. Najstarejši je kazal že ohoho let, njegov zguban obraz je bil pod klobukom širokih krajcev, na nosu sončna očala, za vratom pa pisan šal, morda celo pončo! Ko se o čemerkoli ne morejo soglasno dogovoriti, takrat pretehta njegova odločitev, mnenje starešine. Zgodbe, ki jih poslušamo v teh dneh so neverjetne. Od vračov, coprnic, do kraje kosti iz grobnic. Malgašem res ni dolgčas, pa čeprav včasih izgleda tako … Nam tudi ni bilo! Nikoli doslej. Četudi smo se vozili dolge ure, so zgodbe, ki jih doživljajo misijonarji, tako zanimive, da ure minejo kot bi mignil.

Kralji klanov in župan so v svojih pozdravih poudarjali misel, da je gradnja šole združila vse prebivalce, da pri rasti katoliške šole sodelujejo vsi, tudi pripadniki drugih veroizpovedi, saj se zavedajo kaj znanje pomeni za njihove otroke in vnuke, kaj širjenje obzorij pomeni za kraj. S šolo se bo morda vsaj malo premaknil s tega roba sveta. Tule se namreč res zdi, da je vsega konec, da naprej ne gre … Začutili smo hvaležnost ljudi, videli kako radi imajo misijonarja in koliko jim pomeni njihovo delo. Pri gradnji so dejavno sodelovali, prinašali pesek na ramenih in glavah, delali, se vzpodbujali, upali in se veselili. Vsak po svojih močeh.

Pestra in znova nepozabna je bila današnja sobota, z vsem, kar so prinesle jame na cesti, ki si tega imena ne zasluži, sprejem, ki si ga nismo zaslužili in srečanja z ljudmi, ki so si zaslužili. Spoštovanje! Za konec še enkrat: otroci in odrasli Manonbondra vas lepo pozdravljajo in se zahvaljujejo za darove, novo šolo. Kaj pravite nekateri? Da niste nič darovali? Ni prepozno, še vedno lahko! V misijonih so potrebe velike, stiske prav take. Vabljeni!

Blog. Zapisi iz dneva v dan. Pot po Madagaskarju nam streže z doživetji, ki si jih tisti, ki še ni doživel Afrike, težko predstavlja. Ne morete verjeti, s čim vse se srečujemo. No, o marsičem sem že pisal, ogromno neverjetnih trenutkov je odšlo v pozabo, verjetno jih bo priklical kak film, ki ga bom gledal doma, fotografije, ki jih bo treba urediti, Izidorjevo delo s fotoaparatom ali kamero. Prav so imeli tisti, ki so rekli, da Madagaskar ostane v tebi, ker je tako zelo drugačen od vsega, kar si doživel doslej. Res je!

O mojih pretresih, razmišljanjih, strahovih, dvomu in navdušenju, sem pisal doslej. Danes pa sem za iztočnico poprosil sopotnike. Nenapovedano sem stopil do vsakega, mu pred usta pomolil snemalnik in prosil za pet asociacij, ki mu najprej, brez pretiranega razmišljanja, padejo na misel ob besedi „Madagaskar“.

Tole, poglejte, se Marku Zupanu, Izidorju Ščeku in misijonarju Janezu Krmelju plete po glavi ob doživljanju rdečega otoka in spoznavanju tukajšnjih ljudi:

Marko: 1. Razočaranje, 2. Kaos, 3. Priložnosti (predvsem zamujene), 4. Zanimiva izkušnja, 5. Paradoks! Občutek, da se bom vrnil, čeprav ne vem zakaj neki bi se;

Janez: 1. Ljudje dobre volje, 2. Potrpežljive žene, 3. Škoda ob požigih, nerazumljivo požigalstvo, 4. Skrajno veliko potrpljenja (za nas, Evropejce), 5. Malgaška vkleščenost v navade;

Izidor: 1. Vse črno, 2. Vse počasno, 3. Vse umazano, 4. Vse nasmejano, 5. Lepa narava.

Vem, da bi vsaka izmed asociacij potrebovala kratko razlago, a potem ne bi bila več prava asociacija, ki pride in gre. Prav tako je tudi z Afriko, Madagaskarjem, potreboval bi več reda, več zagnanosti, motivacije za delo, več lastnih pobud in želje po napredku. A če bi to imela, potem ne bi bila več prava Afrika. Predvsem bi se teh „več“ morali oprijeti tukajšnji moški. Človek ima občutek, da imajo ogromno časa in zelo malo volje, da bi ga porabili za kaj koristnega. Razumem, da je težko, če ni zaposlitve, ne razumem pa, da gospodje ves dan posedajo, gospe pa pridno delajo. Janezova asociacija o potrpežljivih ženah dokazuje, da prav opazujem. Tudi pri Pedru Opeki odgovorna dela opravljajo izključno ženske. Nimaš kaj, tudi na Madagaskarju je z vogali in podpiranjem tako, kot pri nas.

Full story »

Začnimo: če ne veste, trije možaki z Radia Ognjišče smo na Madagaskarju. V sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije, obiskujemo slovenske misijonarje, skušamo pomagati škofijskemu radiu Rakama, da bi ga bilo bolje slišati, da bi dosegel več poslušalcev. Na različnih krajih postavljamo nove oddajnike, obnavljamo studie.

Ko sem včeraj razmišljal, kako je z našim razumevanjem drug drugega, izbiro ležišča in podobnimi heci, sem pozabil na to, da je pravzaprav čisto vseeno kje kdo leži. Tako ali tako si želimo le, da čim prej ugasnemo luč in rečemo: lahko noč. Želje so nekaj, resnica je drugačna: ko pademo v postelje, prižgemo računalnike, Izidor ureja fotografije, Marko ob znosni povezavi pošilja ali ureja prispevke, spremlja program Rakame, jaz pa začnem pisati blog. No, če seveda ni mnogih če-jev. Pogosto ni elektrike, s spletom in prenosom podatkov je križ ... Pravzaprav pa smo glede omenjenega pričakovali še večjo sušo. Kar gre!

Pri včerajšnjem večernem delu sta me oba prehitela, kaže, da gre s pisano besedo najbolj počasi. Pišem, popravljam, razmišljam in se smilim samemu sebi. Ni šlo, ni bilo prave ideje, pa še tako vabljivo je bilo končati! Ležim na vzmetnici, ki je na tleh, glava podložena z blazino, računalnik pred menoj, rahlo smrčanje ob meni (na obeh straneh;), luč ugasnjena ... Puf, pa me za nekaj trenutkov ni bilo! No, nekaj trenutkov ...

Ko sem znova pogledal v zaslon pred seboj, sem začudeno zrl v D-je. Ja, v črko "D", ki na tipkovnici domuje med "S" in "F". D-jev je bilo za pet strani.Brez presledkov ali odstavka;)  Bodimo natančni, pet strani, v velikosti pisave enajst. Prst je pritisnil D, jaz pa odšel v mižule. Logično, mar ne? Ah, ta tehnika! Malo jo imam na sumu, da D v tem interaktivnem svetu pomeni "dream", morda "dormire" ali po naše "dost' 'mam", pa me je odneslo. Ko sem izbrisal tisto dolgo jecljanje, sem prebral nekaj stavkov pred D-ji in videl, da sem že pred zatonom pisal neumnosti. Nelogične besedne zveze, napaČe in ponavljanje ... Hecno! Spomnil sem se, kako sem pred leti, pri branju radijskih pravljic, zaspal v snemalnici. Prepričljiv bralec pač uspava samega sebe. Vsaka čast, pravljičar;) No, morda je bila skrivnost v neprespani noči in jutranjem programu, ki ji je sledil. Top kombinacija. Kdo bi vedel. Pardon, zajadral sem od glavnega toka mojega pisanja. Madagaskar!

Tudi tukaj, na Madagaskarju, pogosto pritisnejo "D" in mislijo, da je vse v najlepšem redu, v resnici pa s svojimi "D" ji, bolj kot ne, ostajajo na mestu. Spijo. Upajo, da je D oznaka za "delite", pa ne gre tako. Večina misijonarjev pravi, da se v nekaj desetletjih ni kaj veliko spremenilo. Nekateri pa trdijo, da se je. Na slabše!

Ko jim zastavljam vprašanje, kakšen se jim zdi Madagaskar danes, začnejo žalostno zgodbo o revščini, dostojanstvu, ki ga reveži izgubljajo zaradi nje. Tako revna, kot je država danes, ni bila še nikoli, razmišljajo. Brezposelnost, lakota, brezup razjedajo družbo, politika pa nič. Zdi se, da ji ustreza. Pogosto skuša spreti ljudi, vnaša nemir in upa, da bodo ljudje tudi zato spregledali kakšne napake počne, kako si polni lastne žepe in kako malo ji je mar za ljudi. Saj je hudo, a včasih zgodbe o podkupovanju in ostalih neumnostih zvenijo precej znano, domače. Podobne štorije se dogajajo tudi doma. No, morda so se v tem dobrem tednu naše odsotnosti razmere popravile (verjetno, ja;).

Tule že desetletja ne gre na bolje. Rad bi napisal drugače, a imam občutek, da misijonarji niso ravno pretirano veliki optimisti. Razumem jih. V razmerah, v katerih so, morajo biti realisti, trdi garači, ki se trudijo, da bi porinili malgaški voz na bolje. Večini domačih ljudi pa, kot da je vseeno. Opazujem možake okoli radijske postaje na kateri delamo. Sedijo v senci manga, z glavo naslonjeno na leseno ograjo, ki se bo zdaj zdaj podrla. Ob njih podobno zlekljeni gospodje, gospe pa z otovorjenimi glavami tekajo na tržnico, z nje, domov ali po kdo ve kakšnih opravkih. Pogosto z otrokom v naročju ali na hrbtu. Ko se vrnejo, so gospod še vedno tam. Ograja je še malo bolj nagnjena, cigaretnih ogorkov je malo več, morda ležijo na drugem boku. To je to!

Svetopisemsko: le zakaj bi se vznemirjal, dovolj je dnevu lastna teža. Kaj bi tarnal? Če Bog poskrbi za ptice na nebu, bo gotovo poskrbel tudi zate. In imajo prav: poslal jim je misijonarje, ki namesto njih, predvsem pa namesto države, naredijo marsikaj. Šole, bolnišnice, porodnišnice, vse to so Madagaskarju dali dobri ljudje, ki pomagajo misijonarjem. Ti pa si iz dneva v dan prizadevajo, da bi prišli z glavo skozi zid, da bi premagali vse, ki so uperjeni proti njihovemu delu, prisotnosti. In tule ne morem zapisati, da se ne da z glavo skozi zid. Gre! Vidim, da res.

In kaj je tisto, kar Malgaš lahko preda evropskemu človeku, kaj bi, po mnenju misijonarjev, veljalo prenesti na človeka iz našega okolja? Radost, veselje, odgovarjajo v en glas! Toliko revščine in tako malo obupa, toliko slabega in toliko nasmehov. Nerazumljivo!

Zdddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddd ... Pardon, dost' bo;) Lahko noč!

Madagaskar nas povezuje! Zdi se mi, da so skupna borba s kilometri, skupni pretresi in vse kar doživljamo neubesedljivega, izvrstna oblika »team buildinga«, saj se reče tako, kajne? Trije radijci, trije sodelavci spoznavamo drug drugega v precej nenavadnih situacijah. Pomagamo si, gledamo na sopotnika, si podajamo razkužila, ponujamo toaletni papir, eden drugemu točimo požirek preventivnega domačega … Nimaš kaj, kraji so pač taki, da ponujajo kup priložnosti za preizkus zmožnosti empatije.

Ko, denimo, stopimo v skromno sobico na misijonu, je najprej tako, da se težko dogovorimo kdo bo spal v navidez lepši postelji, kdo na tleh … Sodelovanje pa tako, kaj? Uvidevnost na višku. »Ne, no, kar bodi tam, bom jaz na tleh. Res, ni problema … Lej, če ti paše, ni panike!« Tudi pri vožnji in precej neudobnem sedenju v avtu, je podobno. Že dober teden smo skupaj 24 ur na dan, pa še vedno lahko zapišem: dobro nam gre! Prav faci sta ta moja kamerada, ki ju danes popoldan kar naenkrat nisem več veliko razumel. Brez skrbi, tablete, upam, nimajo posledic. Za nekaj drugega gre!

Pripeljali smo se v Vohipeno, pred tem pa v Manakari pogledali kako je s sprejemnikom signala in močjo oddajnika Radia Rakama. Izidor in Marko, kot da bi komaj čakala na novo tehnično priložnost, izzive, ki jih lahko prinese le Afrika. No, pa Madagskar tudi. Pravijo namreč, da Malgaši nočejo biti Afričani, da je še pri omembi celine ali povezovanj različnih sort, menda slišati: Afrika in Madagaskar. Pa sta začela: oddajnik, sprejemnik, link, volti, vati, decibeli … Takole, posamezno še gre! Ko pa fanta začneta z dodajanjem izrazov, ki jih sploh ne znam zapisati in z njima povezujeta omenjene, sem izgubljen. Čakam, da me mojstra pošljeta po »kvihte za vaser vago«. Kaj moreš, nismo vsi za vse! Pravzaprav poznam le enega, ki obvlada kar hočeš, ki se loti vsega in več. Kako je že šla tista: ni ovir za Mobitel … Jaz pravim: ni ovir, ne vid' nobena se prepreka za naš'ga Ščeka! Pravkar ovenčan s kamero in težkim fotoaparatom, zdaj že v delovni obleki in visoko na 36 metrskem stolpu obrača antene. Če morda vse steče tako, kot mora, dvigne čepico in reče: »Kako, no? A kar vse dela …« Misli si: brez zveze, kaj bomo pa zdaj?« Izzivi morajo biti, ovire, ki jih je treba preskočiti, tudi.

Brez skrbi, Afrika streže z njimi na veliko. Del opreme, ki je potrebna za obnovo studijske tehnike v Vohipenu, je še vedno na poti. Pedro nam je dejal, da se je paket pač zataknil na carini, pošti, kjerkoli. Na Madagaskarju, pravi, je vsak razlog dober za podkupnino. Vsak, ki se je spotaknil v paket ali po nerodnosti brcnil vanj, želi imeti nekaj od njega. Zaplet se rešuje in upamo, da bodo stvari še pravi čas pri nas.

Ko je Marku uspelo priključiti in uravnati nov oddajnik, ko je modroval in na vse pretege skušal ugotoviti odkod nihanja v napetosti, smo v sosednji režiji radia imeli javljanje v Ljubljano. Vmes smo opazili, da nekaj smrdi, da se nekaj žge … Nič nenavadnega za otok, ki ves čas nekaj kuri. A tokrat je bilo drugače. Žgalo se je nekaj blizu nas, v notranjih prostorih, pod mizo v režiji. Pa sta našla vtičnico in kabel, ki sta skoraj žarela. Še nekaj stopinj, pa bi bila »veselica«. Videl sem razočaran Izidorjev nasmeh, Markovo jezo in občudoval kako spodobno jo je krotil. V Ljubljani mu gre to nekoliko slabše od rok! Fantje so jima zamolčali precej pomembnih reči, napeljali elektriko do oddajnika tako »mojstrsko«, da sploh ne moreta dojeti. Še meni se videno zdi obup, pa se štromu umikam kadar se le da! Prav pretresena sta bila. Že spet. Še dobro, da ne dobesedno, z elektriko. Ajoj! Kaj bi vam govoril, začelo se je brskanje za rešitvijo. Našli smo le delno in ostali brez besed (kako lepo je pri takih tehničnih temah uporabljati množino;), polni izzivov za jutri! Tehničnim močem Radia Rakama se ni zdelo nič nenavadnega, da so imeli že mesece nastavljeno tlečo mino, ki bi lahko zdaj zdaj naredila ogromno škodo. Nepopravljivo! Prav milo naivno so gledali v zaprepadena tehnika Radia Ognjišče, ki sta naletela skoraj na pogorišče. To bi lahko bil Radio Ognjišče iz šale o blondinki in zakurjenem radiu. Ne, dogodek ni pravi za šalo. Tudi zaščita je bila nikakršna, varovalke izklopljenje, del potrebnega pokraden, drugi nedelujoč. Kaj če bi ...

Že ves čas se mi zdi, da je zaupanje v Božjo pomoč tule nekoliko pretirano. Nekaj moraš pač narediti tudi sam. Ne, ne, gospodje, ne razumite napak: če ne znaš, pa naj raje naredi nekdo, ki ve kaj dela! Improvizacija je na Madagaskarju razširjena znanost. A pri tehniki, posebej elektriki, se včasih tudi ne izide. Tokrat se je. Zaenkrat! Jutri bo nov dan, k' ni nihče računal nanj. Razen nas. Veliko dela nas čaka v tem kraju, ki je sicer poln nasadov palm, zelenja, razrukanih cest do amena in kolib na količkih, ki jih v okolici Antananariva ali na zahodu nismo videli. Upamo, da prebivalci v njih imajo radijske sprejemnike. Pripravljamo namreč presenečenje: postajo z izvrstnim zvokom in kakovostno opremo, ki jo bodo, res srčno upamo, cenili, spoštovali, varovali! Drugače je vse zaman! A v deželi, kjer ljudje zažigajo kar pogozdi misijonar, pokradejo vanilijo, ki jo je pridelal, ali ob svoji novi maši zlat kelih in jo pobrišejo, je vse mogoče! Upamo na najboljše. Že jutri!