Juretov blog

15.15. Konec službe. Akcija! Najmlajši sin čaka v vrtcu. Šentvid - Brod. STOP
15.25 Dvigni najmlajšega in ga dostavi domov. Brod - Tacen STOP
15.30 Odloži najmlajšega, šibaj po sredjega. Tacen - Šmartno. STOP
15.35 Dvigni srednjega pred šolo, dostavi ga v glasbeno. Šmartno - Šentvid. STOP
15.45 "Oči, zvezek s'm pozabu!" Obrni, hitro domov! Vižmarje - Tacen. STOP
15.50 Ponovi vajo! Tacen - Šentvid. STOP
16.00 Končno odloži srednjega. Skoči na servis. Šentvid - Šiška. STOP
16.30 Dvigni starejšega pred glasbeno in hop - domov. Šiška - Šentvid - Tacen. STOP
16.45 Pojdi po srednjega v glasbeno. Tacen -Šentvid STOP
17.30 Dvigni srednjega pred glasbeno in ga dostavi domov (zveni znano, ne;) Tacen - Šentvid - Tacen. STOP! Ej, STOP! STOP!!!

FOTO: www.sfgate.com

Ponedeljki so taki, prevozniški. Taksimeter laufa! Kje so časi, ko sva z Uršo (ženičko) trdila: "Ne, midva pa ne bova taksista, vozila jih pa ne bova kar naprej..."

Ni kaj, se ne da pomagat. Fantje bi sicer pogosto raje videli, da jih sploh ne bi vozila (posebej, ko šibamo k teoriji glasbe;) In? Zakaj jih torej vozimo naokrog? Zaradi sebe in svojih ambicij? Jim s "taksi službo" pomagamo ali jim delamo medvedjo uslugo? So zaradi čakajočih očkov in mamic na parkirišču pomehkuženi? Kdo bi vedel ... Jaz (še) ne.

Če bi bil vikend vreča, potem bi zdajle (v nedeljo zvečer) iskal šivanko, da bi ga pokrpal. Res, pokal je po šivih. Delovno soboto sem, po dopoldanskem šihtu, nadaljeval z Martinom Krpanom, ki je sekal glavo bivšemu sosedu. Ujel ga je Abraham. Naprošen sem bil za "presenečenje". Prijetna družba, nova izkušnja in občutek, da so te ljudje veseli.

Zvečer sva z mojo Valentin'co poslušala Zorana Predina. Na drugem balkonu Gallusove dvorane CD-ja. Valentinčki pa so pri stari mami uživali svobodo in po televiziji gledali kar jim je narekovalo srce (beri: TV program). Koncert je bil prima! Predin je letos pripravil tri programsko različne koncerte. Izbrala sva swing in bila navdušena. Izvrstni muzikontarji, hitre kitare, občuten ritem, nežne harmonije ... Gypsy Swing Band. Super! Posebej navdušena sva bila nad gosti(oma) - Mar Django! Že odkar sem prvič slišal kvartet Mar Django, sem navdušen nad tako zvrstjo. Če bi Zorana prepričali, naj ne tarna nad minulimi štirimi leti in ne povzdiguje svojega pogleda na politiko, bi bil večer morda še lepši. A ni kaj, možak je pokončno opredeljen, glasba pa ne pozna meja! Spoštujem. Skratka: fajn!

FOTO: Cankarjev dom

Danes, v nedeljo, smo s KRILI prepevali na Šmarni gori. Po maši, ki smo jo prepeli na koru (ob zelo glasnih orglah) so odprli razstavo fotografij Cirila Velkovrha. Besedam nadškofa smo dodali pesem o Sloveniji, lepoti gora in ptičjem petju. Razstavo 600 - tih razglednic slovenskih lepot si lahko ogledate v Galeriji na Šmarni gori.

FOTO: Ciril Velkovrh

Popoldanske in večerne ure sem preživel na koncertu citrarke Tanje Zajc Zupan. Ne, nisem povezoval! Ne, nisem poslušal! Pel sem. Zanimiva izkušnja, ki me je po nekaj tednih spet družila z Nuško Drašček. Ob spremljavi pianista Mirana Juvana sva zapela Amigos para siempre in slovensko ljudsko Roža na vrtu. Z vajami so bili zelo škrti, pa se nam ni uspelo povsem uskladiti. Stresno! A vendar lepo, ko vidiš in slišiš kako toplo te sprejmejo poslušalci (menda jih je bilo 1700). Spoznal sem, da za navdušenje občinstva voditelj z govorjeno besedo porabi veliko več moči, kot pevec s péto. Prav užival sem. Manj moči so porabili le tisti, ki so peli na playback. Ni jih bilo malo. Še dobro, da z Nuško nimava nobenega posnetka. Živo petje ima svoj čar. Še bi pel;)

FOTO: Žiga CULIBERG / RTV SLO

Z dobrim nažokan vikend. Zdajle, zvečer, pa gledam v nov delovni teden in me marsikaj skrbi ... Pustna Sobotna iskrica je blizu!

Povest o pogumu, hrabrem srcu, viteškem pogledu na svet ima knjižne korenine. Universal Pictures je zgodbo miška ogromnih uhljev in še večjega srca preslikala v risani film.

Meni je mišon prinesel prvo izkušnjo filmske sinhronizacije. Kako sem se veselil dela v studiu, pričakoval dotik filmske čarovnije ... Ja, predstavljal sem si, da bomo vsi vpleteni naenkrat v studiu, si ogledali film, ustvarjali, delili občutja. Pa ni blo tako. V roke so mi potisnili snemalno knjigo, po odlomkih vrteli delčke filma, jaz pa sem skakal, vriskal, tulil, bral, igral ... No poskušal sem igrati! Zgodbe nisem poznal, komaj sem vedel koga predstavljam. Zanimivo! Še bolj nenavadno pa je svoj glas slišati ob ogromni podobi na platnu kina. Čeprav so mojo štimo uporabili pri vitezu, debeli podgani, hrupnih množicah in še kje, bo zelenjavni duh Boldo ostal moj prvi pravi lik v risanem filmu. Vesel bom, če ne bo zadnji.

Za vse, ki ne veste o čem govorim: včeraj je Radio Ognjišče vabil na filmsko premiero filma Povest o Despereauxu. Premiera je za nami. Uspela je! Mišek z družbo torej že čaka v kinu. Tudi na vas!

Za nami je Slovenski kulturni praznik. Za nami je priložnost merjenja koliko nam pomeni slovenska beseda, za nami je odmev strokovnih oči, ušes in čutil, ki merijo pravzaprav nemogoče: ocenjujejo umetnost. No, bolje je pravzaprav reči, da ocenjujejo uspehe umetnikov. Ja, ocenjevanje relativnega je precej zoprno opravilo, saj, če kje potem v umetnosti gotovo drži, da imajo vsake oči svojega malarja.

Slišal sem, da so taki, ki so osrednjo proslavo ob državnem prazniku ocenili kot norčevanje iz osnovnih dobrin človeka, drugi spet so v obmetavanju s torto in polovanjem s šampanjcem videli izvrstno simboliko, igranje z mislijo o sodobnem doživljanju kulture in kulturnih dogodkov. Kar prav jim dam, ko leporečenje s polnimi usti torte označijo za kritiko tistih, ki jih vsebina predstav ne zanima kaj veliko, in komaj čakajo na zadnji aplavz in polno mizo. Kar prav se mi zdi, da so nekateri v odrskem dogajanju videli klofuto tistim, ki jih odgovor na vprašanje kdo skrbi za katering bolj zanima od vprašanja kakšen bo koncertni program.

Kar prav jim dam – sem zapisal in pred mikrofonom tudi izrekel. Potem pa dobil pismo v katerem poslušalka trdi, da nasprotuje vsakemu razmetavanju hrane. Norčevanje iz dobrin, ki bi jih mnogi polizali s tal, se ji zdi nedopustno. Kjerkoli, kadarkoli! Premislim in si rečem: prav imate! V imenu umetnosti razmetavati hrano. Res, nedopustno. Nov dokaz kako lahko isto dejanje vidi nekdo in kaj ob njem doživlja drugi. Sicer pa: kdo bi o simboliki, šteje zunanja podoba videnega ...

Sploh se zdi, da se je sodobni človek odmaknil od vsebine, da beži od notranjega k zunanjemu in poudarja le še formo. Nocoj sem slišal režiserja Kobala: »Danes si lahko popolnoma prazen. Če si lep, je dovolj. Zablestiš v tem svetu!« Mislil je zares. Nič drugega ne rabiš. Lepota zadostuje in prepriča! Kaj pa Mali princ?

Ah, kaj bi to! Za lepoto potrebuješ tudi spanec. Zato: lahko noč!

Na Slovenski kulturni praznik smo jo (vsi mobilni pri hiši) mahnili na Šmarno goro. Ja, odprli smo Poezije in prebrali: "Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam!". Podučili smo se o Francetovih obiskih sestre Lenke in strica Jakoba, duhovnika, ki je služboval na Šmarni gori. Odprli smo dežnike, zakopali smo se v blato in ob deročih potočkih premagovali pot, ki je bila, za nedeljske razmere, nenavadno pusta. Nobene pretirane gneče. Dež je opravil z njo!

Na vrhu smo postali ob grobu Jakoba Prešerna. Ste vedeli, da je toliko "Prešernovskega" na najbolj oblegani obljubljanski lokaciji?

Ob pol dvanajstih zvoni poldne na gori. Od Turkov pri nas naprej. Nedeljske maše pa so, tudi že od nekdaj, ob enajstih. Ne vem kako pogosto je Prešeren videl prizor povzdigovanja. Govori se, da je imel raje vince v krčmi kot v Božjem hramu. Tam je bilo danes takole:

Ob cerkvi je ponavadi gostilna. Tudi na Šmarni. Tam smo končali. Ne bojte se, le zato, ker oštir Miha Ledinek po maši nagradi ministrante. Z "buhteljnom" in čajem. Tako smo dvignili kupico na zdravje slovenske kulture in z željo, da bi veliko žlahtnega "Prešernovstva" ostalo. Na Šmarni gori in v dolini!

Foto na lep sončni dan: www.burger.si