Juretov blog

Včeraj, na svetovni dan knjige je bila v Knjižnici Šiška gneča. Že res, da je nova lepotica tudi sicer kar lepo obiskana, a včeraj je bila gneča. Ob prazniku so namreč vse, ki doslej še niso bili člani knjižnice, vpisali zastonj in jim podarili letno članarino. Lepo! Malo me je zmotil komentar knjižničarke, ki se je (očitno zvestemu izposojevalcu) opravičila: "Danes je gneča. Vem, da mnogi sploh ne bodo več prišli k nam. Psihologija množice, pač!" Je bila res? Kdo bi vedel. Meni se je ideja zdela kar posrečena, v vrsti stoječi prosilci pa iskreni. Da bi le uživali v knjigah, glasbi, filmih.

S knjižnico je bila povezana tudi moja današnja popoldanska pot. Z Nuško Drašček sva nastopila na odprtju lepe nove knjižnice v Rogaški Slatini. 1000 kvadratnih metrov, lepa lokacija, krasna oprema. Fino! Sploh se mi zdi, da manjšim občinam lepo gre. Razvijajo se, gradijo, skrbijo za šolarje, starejše ... V Ljubljani pa ... Ah!

Zbrane je nagovoril Tone Partljič. Nagovor in pol. Duhovit, humoren, prijazen, iskren, ne predolg. Mojster! In, ko smo ravno pri mojstrih in knjigah. Eden tistih, ki so zaznamovali mladost mnogih je danes dočakal zemeljsko slovo. Umrl je Božo Kos! Ilustrator, ki je s preprostimi potezami delal čudeže. Brihtna glava, vedno zanimiv sogovornik, duhovit možakar. Ni kaj, "odhajajo tudi najboljši" je pisalo v odmevu na spletno novico o smrti. Pred leti sem se srečal z njim v hiši v Murglah. Gospod s talenti, ki ti dajo misliti.

Svet se pač vrti, čas beži in ne kaže usmiljenja. Pritekel je do počitnic in odneslo nas bo na pot! Zato: nasvidenje čez teden dni. In, če sem začel s knjigami, naj z njimi tudi končam: včeraj smo si izposodili vodiče in zemljevide. Nam ljuba literatura. Juhej!

Predstava, ki smo si jo ogledli sinoči sicer nosi naslov "od tišine do glasbe", a je bil soavtor in igralec Jure Ivanušič ob sklepu nagrajen z gromkim aplavzom, ki je nadaljeval razmislek o glasbi, hrupu, duhovitosti melodij in pestrosti harmonij.

Kar nekaj sem že prebral in slišal o Juretovi predstavi, otroci so jo videli in bili navdušeni. Besede v slogu: "Predstava za gledalce od 5. do 115 leta!", se mi ponavadi zdijo za lase privlečena marketinška finta. Pri včeraj videnem pa kar drži. V njej so uživali osnovnošolci, mladina, starši in pari upokojencev. Zanimivo za vse. Ivanušič blesti v razkošju svojih talentov. Duhovit pianist, dober igralec, ravno pravšnja zmes vsega.

Morda sem pričakoval več od besedila, ki povezuje glasbene prizore. Vesel bi bil kake prispodobe več, dvoumnosti, žlahtnosti povedanega, malo več duhovitih besed. Nič bi ne bilo narobe, če bi odpadla kakšna "stara fora". Sicer pa: le zakaj bi moral biti pikolovski? Predstava je zanimiva, zelo poučna (res), avtorska, drugačna od plehkosti sodobnih komedij. Pravzaprav - izvrstna. Zato: Bravo, Jure (bravo, Marko)!

Pred dnevi sem pisal o zborovskem Mariboru. Zagnano sem spremljal kakšen je razplet pevske bitke. Vedel sem, da bo v nedeljo vse končano, rezultati znani, zmagovalec na poti na evropski Grand prix. Pa se je izkazalo, da organizatorji tekmovanja niso kaj veliko skrbeli za obveščanje javnosti. Uradne rezultate so, prek STA, poslali medijem šele v ponedeljek opoldne. Pozno! Prav bi bilo, da bi pomislili na to, kako hitro se vrti čas dandanašnji (pa čeprav se je na odru ustavil ob mojstrovinah obveznega Gallusa). Kakorkoli, Andraževa četa je zmagala in čaka jo Španija. Litija je bila četrta. Bravo naši!

Vem, teden se je z današnjo nedeljo šele začel, pa nič ne de. Zdi se mi, da bo izjavo ljubljanskega župana težko preseči. Za Dnevnik Televizije Slovenija je namreč dejal: "Jest trdim, da je Janša uniču moralno etične vrednote te države ..."

Opa! Hop, Cefizelj! Pa ga imamo. Ve se, da v tem svetu nekaj hudo škriplje. Izraz "kriza vrednot" je dobro znan. Prizadevanja mnogih, da bi prave vrednote spet dobile veljavo, tudi. Zdaj, ko poznamo krivca, tistega, ki je podrl sistem vrednot, bo lažje najti rešitev. Misl'm ...

In zakaj tovrstne debate? Zakaj se gospodje kar naenkrat sprašujejo o morali in etiki? Zato, ker so v koaliciji razpoke, pa jih je treba "zafilat'". Fino, z njihovimi heci sem še jaz zafilal moj zapis. Za vse je kriv Janša. Že spet. Tudi za mojo objavo na blogu. Posredno res, pa Janković tudi ...

Za menoj je teden, ki sem se ga kar malo bal. Ko sem na Velikonočni ponedeljek gledal v moj koledar, sem si mislil: „Pišuka, Jure, a bo šlo?“. Omenil sem že povezovanje koncerta Najlepši operni zbori. Bili so štirje. Koncerti namreč, zbor je bil en sam. V četrtek sva z Ido povezovala slavnostno prireditev ob 40 – letnici Zveze paraplegikov Slovenije, zvečer sem skušal z besedo povezati akademijo ob občinskem prazniku Občine Domžale, včeraj pa dobrodelni koncert Rdečega križa v Gorenji vasi. Vmes dva jutranja programa, en Martin Krpan, snemanja, zanimivi intervjuji, Iskrica … Trava ob hiši je nepokošena. Vaja v gledališču zaradi "neresnega Jureta" odpadla. Ni šlo!

Še na dom, ženo in otroke sem malo pozabljal. Pride tako. Upam, da se „odsotnost očeta“, ki je, s strani družinskih terapevtov, tako pogosto omenjen strup, ne bo odrazila v kakšnih težavah. Domišljam si, da je oče lahko prisoten tudi kadar ga ni, in odsoten kadar je. Sicer pa – kako že gre - trdno sklenem, da se bom poboljšal ...

Priznam, težko je reči „ne“ in zanimivo je sodelovati pri različnih rečeh, pomagati, spoznavati, rasti (naj bom iskren: tudi kaj zaslužiti). Imam „smolo“, da me zanima toliko različnih stvari, izbirati pa ne znam prav dobro. Kdor me pozna, ve tudi, da se zelo težko „odločim“. Jaz sem iz tistega vica, v katerem pacient vpraša zdravnika: „Gospod doktor, povejte, sem jaz v dilemi ali nisem?“ Kakorkoli, teden je za nami, pred nami pa nov. Malo manj nažokan z norijo. Na bolje gre, bliža se celo dopust. Yes! Oče bo prisoten;)