Juretov blog

V minulem tednu sem se trikrat srečal z odhodom. Prijateljev, znancev, s tega sveta. Doživljal sem tesnobo, poslušal o upanju, razmišljal o življenju in smrti. Spraševal sem se, iskal tolažbo in se naslanjal na vero. Prepričan sem, da se ta ob smrti bližnjega krepi. Če jo imaš. Kaj pa če je nimaš? Kaj ali kdo obriše solze dvomljivcem?

Včeraj sem prejel zanimivo zgodbo, ki sloni prav na dvomu "ali obstaja življenje po smrti?":

-------------------------------------------

Dva otroka v trebuhu se pogovarjata:
- A verjameš v življenje po rojstvu?
- Seveda. Gotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva zdaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
- To je neumnost! Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?
- Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.
- Mah, daj ... To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z
lastnimi usti? Ne! To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.
- Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, česar sva navajena.
- Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.
- No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.
- MAMA? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi, po tvoje, bila?
- Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.
- Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!
- Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

------------------------------------------

Kako podobni smo otrokoma v trebuhu, kaj? Eni verujemo, drugi pač ne ...

Leto, ki mineva z močnim Frančiškovim pečatom, gre proti ciljni strmini. Praznovanje obletnice, 800 let od potrditve vodila, si bom verjetno zapomnil tudi po današnjem Frančiškovem festivalu.

V športni dvorani Zavoda sv. Stanislava, v Šentvidu, smo slišali devet svežih duhovnih ritmičnih pesmi, ki so opevale Frančiška, njegovo ljubezen, ponižnost, življenje. Avtorji so dokazali, da glasba še vedno lahko govori o plemenitih vrednotah, vabi k razmisleku, da je pesem lahko tudi molitev. Pa čeravno zapeta v športni dvorani in ne v cerkvi, ob spremljavi banda in ne orgel.

Organizatorji so, menda precej pozno in na hitro, uspeli pridobiti znana imena. Tako med nastopajočimi, kot avtorji besedil, glasbe in priredb. To je bil "Frančiškov Ritem duha". Festival, brez ocen, žirije, televotinga in zmagovalcev. No, zmagal je pač Frančišek. Nekoliko sem pogrešal mlade, ki so Frančiškovi karizmi sicer precej zvesti. Pričakoval sem skupine Frančiškovih otrok, njegovo mladino ... Vem, ponudba je velika, svetnik pa tako skromno ponižen.

Če bi pesmi radi slišali, prisluhnite oddaji Sakralna glasba na Radiu Ognjišče . Jutri, v nedeljo, ob 20.30. Sicer pa podobna glasbena ponudba prihaja na Prešernov trg v Ljubljani. V sredo, 7. oktobra ob 20.30. Ritem duha pa bo v Mariboru, v UŠC Leona Štuklja v soboto, 17. oktobra. DRG-jevci, pozor!

Staram se, se ne da pomagat'! V zadnjem času se mi je nekajkrat zgodilo, da sta me starejša sinova vprašala kaj pravim o "tem in tem" glasbenem izvajalcu, jaz pa nisem imel pojma o kom ali čem govorita. Danes pa sem ostal brez besed. Imamo prenosni telefon, ki fantoma služi kadar "odideta na pot". Vzameta ga, ko jo mahneta v glasbeno, na izlet ali kako podobno pot brez staršev. Sicer so vsi trije še brez svojega mobija. Ja, zakrknjena, zatežena starša, pač. OK. Luka ga je danes vzel za šolski izlet na Koroško. Koliko je poba izvedel o Prežihovem Vorancu sicer ne vem, svežih skladb, video posnetkov in podobnega pa je kar nekaj na mašinci ...

Ja, in? Med svežimi rečmi je bil tudi program, ki omogoča "odklepanje" in nadzorovanje tujih telefonov. Sedeli smo v dnevni sobi, Luka se je igral s svojim telefonom, najina sta počivala na mizi. Kar naenkrat je moj telefon klical Uršinega. Zapleteno? Skratka, oba telefona sta mirovala na mizi in klicala eden drugega. Kako? Kaj pa je to? Skrivnostni nasmeh je izdal hekerja, dvignil kri očetu in pognal radovednost po mojih ostarelih žilah.

In tako sem odkril programček, ki (po poizvedovanju na netu) omogoča še veliko več. Krajo številke, kopiranje tujega imenika, zamenjavo podatkov in še mnoge bolj ali manj zlobne štose. Oglašujejo popoln nadzor žene, odkritje moža, ki flirta prek sms-ov ali hčere, ki ponoči kramlja s fantom, ki ni všeč očetu. Ko se telefona detektiva in nedolžne žrtve enkrat povohata, potem bluetooth ni več potreben. Poslušaš, bereš, slediš - brez vednosti drugega. Super!? Rezultat v naši hiši: program izbrisan, kratek pogovor hitro končan. Vem, da bi daljši terjal več potrpljenja, a nisem imel moči.

Skratka: začelo se je. Zdaj razumem kako debelo je moj oče gledal, ko sem na kasete snemal piskanje z Radia Študent, da sem lahko igral igrice na Spectrumu. Sem že tam. Kriza!

Za vse podobno nepoučene in radovedne pa še link ali dva:

http://www.hackingalert.com/hacking-articles/cellphone-hacking.php

Opozorilo britanskega ministra za varnost

Pozor, Big Brother je lahko tudi Little Son!

Kar nekaj odzivov sem dobil na moj dvom, izražen v blogu. Hvala za pošiljke poguma. Bile so osebne sorte, zato jih nisem objavil ob svojem zapisu.

Dnevi, ki so za menoj so bili polni lepega. Vesel sem, da sem jih lahko doživljal skupaj z Uršo in prijatelji - sodelavci. Imam srečo, da vezaj niti ni potreben. Sodelavci so prijatelji! Radost, ki se mnogim (po mnogih službah) ne zdi samoumevna. Nam, na radiu je dana. Kaj lepšega ...

O kilometrih zaupanja je pridno pisal Jože. kar nekaj svojega je dodal Blaž Strinjam se z vsem zapisanim;)) Uf, dobro sem jo odnesel;) Res, kolesarjenje po Slomškovi poti nas je povezalo. Med seboj in s poslušalci. Molitvena noč je bila nekaj posebnega in lepo doživetega.

Potem je prišla sobota. Spomin na klance je zbledel, misel na enkratna doživetja je dobivala na moči. V Mariboru smo pa peli! Radijski zbor ob izvrstnih instrumentalnih solistih in stadion ... Ufff ... Občutek, ki ga ne moreš doživeti kar tako. Bili smo kot U2 (brez 360 stopinjskega odra;). Pa čeprav le za eno uro. Nobel! O Mariboru - Mateja. Priden je bil tudi Alen, pa mi mašinca ne dovoli linka;)

V nedeljo sem pa "Not padu". Me je kar malo skrbelo. Prej in potem. Ko so mi, pred snemanjem, mnogi rekli: "Zakaj si pa prikimal vabilu? ... A ti je tega treba? ... Pa sploh kdaj gledaš kaj počneta Lado in Jurij?", me je začelo skrbeti. Ko smo posneli oddajo, so ostali dvomi kaj in kako bo videti. Bo "Spovednica" prehuda?

Danes, dan, dva po koncu predvajanja se mi zdi, da sem se prav odločil. Odmevi so lepi, ljudje niso hudi;)) Presenečenji, ki sem ju doživel na oddaji, bosta ostali za vedno, nova izkušnja pa tudi nekaj šteje. Malo sem ljubosumen le na sina Luka, ki je požel vso slavo, ata je ostal v senci;) Pišuka, pogumen je. Peti v živo, z bandom, v angleščini, brez kakih hudih vaj ... Jaz ne vem, če bi si upal. Da doma dobro in ves čas poje, vem. Da si upa tudi na odru, je poba dokazal v nedeljo. Vzelo mi je sapo.

Spet sem spoznal, da je radio nekaj, televizija pa nekaj drugega. No, video posnetki na radijskem portalu tu ne štejejo. Mislim, da je prav, da tudi na takih oddajah dokažemo, da smo "čist v redu", da s sodelovanjem v tako gledanih šovih rušimo navidezne zidove med "cerkveno zaplankanostjo" in "širino ostalega sveta". Ja, mnogim se svet še vedno zdi tako presneto črno - bel. Pa ni! Vsaj jaz ga ne vidim takega. Čeprav sem "not padu", se ne bojte. Sem že zunaj;)

September! Veliko je takih, ki se njegove vsebine ne veselijo ravno pretirano. Lepo je bilo na počitnicah. A ni kaj, začeti je treba. September. Priložnost za nov začetek. Tako dolgo se nisem spravil k pisanju bloga, da sem (skoraj) pozabil geslo za vstop v zakulisje našega pisanja. Skoraj. Po dveh poskusih mi je uspelo.

Vmes, med mojim molkom, sem se spraševal: "Je to sploh zame? Zakaj bi ljudi zanimalo kako razmišlja Jure? Zakaj je pravzaprav dobro, da človek piše blog?" Nisem prišel do odgovorov, tavam med lenobo in iskanjem izgovorov. Še danes. Predvsem pa me bega vprašanje, ki ga je, pod enega izmed blogerskih zapisov veterana te scene, zapisal bralec: "In zakaj misliš, da bi mi to morali vedeti?" Saj res. Zakaj? In še nekaj: ali je tisto, kar pišeš v zavedanju, da bo lahko prebral vsak, sploh iskreno? Koliko je (podzavestnega) blefiranja? Kakšne besede bi uporabil, če bi šlo za tvoj osebni dnevnik? Bi si upal zapisati več? Drugače?

Mah, filozofiram. V resnici pa me nosi med željo po rednem pisanju (glej arhiv:), ki se je pred časom izgubila in mislijo, da bi se umaknil v zakulisje. Prav zato ima naslov zapisa na koncu vprašaj. Konec odmora? Kdo bi vedel, ena ptica še ne prinese pomladi;) Sicer pa: "In zakaj mislim, da bi vi to morali vedeti?" ... Pojma nimam.