Juretov blog

Vem, vem, tiskane črke v internetnem bontonu pomenijo neprimerno kričanje. Nič ne de! SLOVENIJA GRE NAPREJ! Fantje, kapo dol! Ne, ta je Katančeva. Fantje, svaka čast! Zveni precej fuzbalersko, ne? Svaka čast!

Rusi odhajajo sklonjenih glav. V zgodovini se jim je to že nekajkrat zgodilo ... Premier bo čistil nogometne čevlje! Južna Afrika, prihajamo!!! Bravo! Nogometna zveza Slovenije bo, za uvrstitev na Svetovno nogometno prvenstvo, menda dobila šest milijonov evrov. A to je že drugačna zgodba. Narod je pozabil na recesijo ...

Nogomet je več kot šport, pravi naš Športko Vseved. Prav ima! No, pa bodo naši fantje na nalepkah po vsem svetu. Se že bojim vzklikov: "Oči, a lohk' kup'mo album? Pros'm ..." Če bi že nocoj prodajali nalepke, bi še sam stopil v vrsto. Ukrotili smo medveda, bili negostoljubni do Medvedjeva in se požvižgali na milijone Abramoviča. A smo al nismo?

Dedić ga je dal!

V dneh, ko je s hladne Himalaje vela negotovost, so spletni portali pokazali kako privoščljiv, nevoščljiv, dvomov poln in kako nesramen je lahko človek, ki je varno zavit v anonimnost spletnega kramljanja. Ko se je vedelo, da je Tomaž Humar hudo poškodovan sredi zimsko neprijazne, pa vendar njegove Himalaje, so se množično oglašali Janezi. Varno vsidrani pred domačim računalnikom, v topli sobi in brez sočutja! Upam, da komentarji pod različnimi temami na spletu ne odražajo povprečja slovenskega duha. Če je tako, potem ... Potem mi je hudo. Ali drugače: potem je hudo!

Pa danes? Ko je navsezgodaj prišla novica, da je gora vzela vrhunskega alpinista, da Tomaža ne bo več nazaj, se je misel umirila. No, nekaj portalov je novico zaklenilo, komentarji niso mogoči. Ponekod pa je le prebrati nekaj treznih misli, sočutja in misli, ki so podobne Humarjevi: "Rad bi bil spet jaz. Živim za dan, ko bom spet zažvižgal v tišino, kot milo zapoje ptica, ki začuti, da je spet na prostosti. Življenja se zopet zaveš, ko ostaneš brez njega."

Zavedal se ga je. Življenja! Po uspelem reševanju, ki je pred leti dvignilo toliko prahu, po nesreči na domačem dvorišču. Po korakih, ki jih je zmogel, čeprav so ga zdravniki obsodili na voziček.

Tokrat se ni izšlo. Razmišljam, da človek v življenju pač ne more imeti toliko "Jokerjev". Svojo mero sreče je Tomaž verjetno porabil. Sveča je dogorela. On, ki ga še nikdar ni pustil na cedilu, je bil z njim tudi tokrat. Najbolj zares in najbolj tesno. Vzel ga je k sebi! Kot je rekel sam: "Pa sam plezat sm hotu!" Gozdni Joža, počivaj v miru.

"On the road again!" pravijo glasbeniki, ko odrinejo na turnejo. Tudi radijci smo bili v tem koncu tedna na poti. S predstavo "Radio Plamen", ki se je (v Marjanovi glavi) rodila in svojo premiero doživela na letošnjih radijskih počitnicah, smo v petek gostovali na Viču, v soboto v Celju, v nedeljo pa v Bogojini in Stojincih.

Ekipa Radia Plamen Foto:DJD

Srečali smo se s prijaznimi gostitelji, polnimi dvoranami in z obloženimi mizami. Srečevali smo se tudi med seboj, spoznavali drug drugega v "neslužbenem okolju". No, nekateri so, zaradi različnih vlog, srečevali celo sami sebe. Na odru. Pester konec tedna, ki smo ga lahko preživeli tudi v krogu družine;) Naši fantje so odšli z nama in upava, da so spoznavali, da je v življenju lepo, če se sodelavci med seboj dobro razumejo, da je fino, če se človek ukvarja s kulturo in, da je pisana naša Slovenija. Prekmurja in Štajerske namreč res ne poznamo najbolje, včerajšnji vtisi o meglenih ravnicah in prekmurskem človeku pa so lepi.

Lojze Groza, JanezJožeAndrejSemInTjaMarjan in Helena Lenderovič Foto: DJD

Navdušeni smo bili tudi nad polno dvorano Antonovega doma na Viču in nad odzivom kakih 350 - ih gledalcev v Ljubljani. Celje je presenetilo s čudovitim odzivom in Jožetovimi zrezki po argentinsko ... Mmmmmm ... No, vsega se pač res ne da opisati. Lep sklep tuneje je predstavljala tudi vrnitev na oder v Alenovi fari. Domorodec je znova blestel v preobleki sestre Žozefine, mi pa v dobrotah njegovih sester, mame in prijaznosti očeta. Sin obvlada hrenovke, ostali marsikaj drugega. Pripis: podnapise najdete na naši predstavi.

sestra Žozefina Foto: DJD

Lep konec tedna je bil to! Vabljeni na ogled naše predstave. V soboto, 14. novembra, bomo ob 19.30 v Šentvidu nad Ljubljano, 20. novembra pa pridemo v Javorje nad Škofjo Loko. Toliko zaenkrat. Radio Plamen živi!

Približno enkrat na leto me obišče nadloga, ki zabaše moje sinuse. Prinese glavobol, bolečino, antibiotike in misel, če nisem z motorjem v hladnih jutrih le nekoliko pretiraval. V teh dneh me je zvilo. Pa se nisem dal. Vem, ni najbolj prav, a nabasal sem se z zdravili in ostal pokonci. Tudi zaradi koncerta, ki ga nisem hotel zamuditi;)

Sinoči so, tretji večer zapored PJ-evci napolnili Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Že vrabci čivkajo, da je njihova Africa osvojila You Tube, poskrbela za več kot 8 milijonov klikov in odmev slovenskega zbora v svetu. Super! Fajn program so pripravili tudi letos. Vedno znova ostanem brez besed ob vokalnih bobnih Saša Vrabiča, zanesljivem Mihovem basu in pestrem izboru (predvsem ženskih) solistov. Kar nekaj novih skladb so predstavili letos, mnoge so na novi plošči. Menda jih čaka lepa turneja po ZDA. Dobri so!

Vsako leto pa me na Vokal Xtravaganzzo pripeljejo tudi gostje. Letos je PJ poskrbel za prihod vrhunskih mojstrov, ene najboljših vokalnih skupin. Koncert so obogatili švedski profesionalci The Real Group. Gre za zasedbo, ki se je rodila pred 24-imi leti in pravzaprav narekuje a capella smernice. Čudovito! Neverjetna zlitost, mehkoba, enkratne harmonije, za katere poskrbijo sami. Gre namreč za skupino, ki pogosto prepeva avtorske skladbe ali priredbe, katerih avtorji so sami. Njihovo petje je jemalo sapo. Ko med skladbami nikoli ne pogledaš na uro, ko si med pesmijo zaželiš, da bi je še ne bilo konec, ko te prevzamejo občutki, ki jih ne znaš opisati in, ko si rečeš: "Lepše peti se ne da!", takrat veš, da je prav, da si tam. Četudi te je uro prej še bolela glava ...

Med petjem Švedov se je zdelo, kot da igra orkester. Nobenih prekinitev v liniji, nihče ni niti za trenutek "štrlel ven". Predvsem pa me pri a capella zasedbah vedno znova navduši duhovitost. Kaže se v besedah, s katerimi povežejo program, slišati jo je v priredbah in videti v "igri" na odru. Skratka, Katanec bi rekel: "Kapo dol!", moj pevski kolega Rasto pa: "Jura, to je to! Hodil bi za njimi in jim nosil kufre!" Res, kaj takega pa že dolgo ne. CDje, ki so jih prinesli v Ljubljano so razprodali, nad občinstvom in gostitelji so bili navdušeni. Potujejo naprej. Sredi meseca bodo na Dunaju. Ej, to pa ni tako daleč ...

Perpetuum Jazzile, hvala! The Real Group, bravo!

Rad imam radio. Že od nekdaj. Še zdaleč ne le zaradi kruha, ki ga daje moji družini. Nocoj sem naletel na blog o njem. V njem pa razmišljanje, ki ga bom kar prilepil na tole stran. Ker upam, da je tudi vam mar za starčka, ki ga nadlegujejo mladci. Saj veste - radio proti FB-ju, DVDju, LCDju, Twitterju ... nevemšekomu-ju.

Takole razmišlja avtor:

-------------------------------------------------------------------------------------------

Radio živi

Da, še vedno.

Vprašanje je le ali bo Radio sposoben preživeti medijsko revolucijo in “social media” vročico, ki klasičnim in neprilagodljivim medijem povzročata vrtoglavico in milijonske izgube.

Govorimo o denarju seveda. Ne lažimo si. Medijska industrija je platforma oglaševalcev in oglaševalskih agencij in nam radijcem to dejansko ustreza, saj lahko od tega lepo živimo. A kaj je v vsem tem narobe? Nič ni narobe. Dobro je vedeti za kaj smo tukaj. Kot posamezniki seveda. Radio kot Radio pa je tukaj iz čisto drugačnega razloga.

Težava je v tem, da smo prepočasni v razumevanju konzumenta ali v primeru Radia, poslušalca. Prepočasni smo v ugotovitvi, da se je vse spremenilo. Poslušalec nas več ne potrebuje. Vsaj ne takšnih kot smo. Ne le v Sloveniji. To velja za vso radijsko industrijo.

Radio ni več enosmerni medij. Časi so se spremenili. Zelo. Dandanes je skorajda vsak lahko glasbeni urednik na svojem iPodu, novice dobimo hitreje preko brskalnikov, oglasi pa nas kot uporabnike ne zanimajo, saj je težava v pozicioniranju le-teh. In zakaj še sploh potrebujemo Radio?

Moje sporočilo radijski industriji je: Če nimate volje za spremembe, se raje umaknite!

Pa vendar, jaz ostajam zvest Radiu. Verjamem vanj. Ljubim ta čudovit medij in ravno ta ljubezen me je pripeljala do tega, da iščem rešitve zanj. In te seveda obstajajo. Vprašanje je le ali ste radijci pripravljeni stopiti izven okvirov copy/paste formul, ki vam jih prodajajo t.i. strokovnjaki? Ali ste pripravljeni na revolucijo, ki bo sprožila zelo potrebno evolucijo Radia?

Spremembe so potrebne in vanje je potrebno verjeti.

Obama je baziral svojo kampanjo na enostavnem Claimu: Change we can believe in!

Ali je tako z Radijem? Ali lahko verjamemo v spremembo, ki je nujno potrebna?

Na tem blogu torej ne bo rumenih novic, neumnih opazk o LaToyinih joškah in dnevno političnih komentarjev, ki nimajo nikakršne relevance za naše življenje.

Tukaj bodo dejstva, vprašanja, kritike in konstruktivne rešitve za Radio kot medij. Posamezni lokalni ali vseslovenski konglomerati me ne zanimajo. Zanima me Radio. Tisti Radio, ki si želi preživetja in se predobro zaveda, da je čas za spremembo že dlje časa prisoten. Za spremembo v katero lahko verjamemo.

Ne bom ponujal klasičnih rešitev tipa: -največ glasbe, najboljši miks, največji hiti…

Poslušalec kot konzument in edina relevanca je prepameten, da bi se pustil zavajati. Poslušalec si želi biti slišan in čas je, da se Radio tega zave in spozna, da v spremembo mora verjeti!

------------------------------------------------------------------------------------------

Ne vem, morda vam ni uspelo priti do konca. Jaz sem prišel, razmišljam in si sprašujem svojo radijsko vest. Kako naprej? Kam naprej? Pišuka, stvar ni enostavna!