Vem, v naslovu muzikala, ki smo si ga nocoj ogledali, pred tedni pa je v Ljubljani doživel premiero, je tudi beseda "sanjsko". A priznam, predstava je lepa, živahna, sporočilna, ravno "sanjska" se mi pa, če sem iskren, ni zdela.
Dobro se spomnim. Ko sem pred leti kramljal s tenoristom Marjanom Trčkom, mi je rekel: "Danes je veliko težje uspeti kot pred leti. Ljudem so vrhunski avdio in video posnetki tako zelo dostopni ... Vsak hip si lahko zavrtiš kak perfekten posnetek Dominga, si ogledaš Pavarottija v najboljši izdaji ... Kadarkoli, kjerkoli, z izvrstno opremo. Kot bi mojster pel v tvoji sobi. Težko je tekmovati z njimi."
Mislim, da je prav to dejstvo krivo tudi za to, da ob današnji predstavi nisem skakal do stropa. Saj, če se že odločiš za muzikal, ogled tovrstne predstave, potem pač izbereš kaj znanega, morda gostujočega in vrhunskega. Projekt, ki vabi k branju Svetega pisma in spravi z Bogom, pa je v tej luči pač nekaj drugega.
Ameriški režiser mehiškega rodu, zdaj že dolgo misijonar v različnih deželah sveta, je po predstavi sam povedal, da so jo ustvarili v treh tednih. In to dejstvo, v kombinaciji z resnico, da gre za mlade ljubitelje in mnoge, ki so se s tovrstnim nastopanjem srečali prvič, spremeni pogled na občutja in ublaži kritičnost. Rečeš lahko le: bravo! Veliko delo so opravili.
Webbrova glasba se mi je na trenutke zdela cenena za oznanjanje svetopisemskih vrednot, a tak je pač ameriški slog (njegov Pie Jesu mi je, denimo, ljubši). Še marsikaj njihovega, ameriškega, se zrcali v izvedbi. Izvrstna se mi je zdela pevka z vlogo povezovalke (mislim, da Tanja Pečenko), zanimiv in zelo gotov je bil vokal faraona (pevca ameriških korenin). Sem in tja me je zmotila kakšna tehnična napaka, pokanje, šum ali prepozna reakcija tehnika, ki je ozvočil pevce. Prevod bi bil, po moje, morda lahko bolj mehak. Sicer pa: ogromno dela so morali imeti s kostumi, sceno, učenjem songov, ki jih ni malo in še čem. Ravno prav dolgo in pogosto sem udeležen pri kulturnih ljubiteljskih projektih, da vem, da smo videli nekaj lepega in truda polnega.
Zato mi je kar malo žal, da sem začel s "kao kritiko", a spisal sem jo bolj za osebni dnevnik, kot, da bi komu solil pamet ali koga prepričeval. Bog ne daj!
In za konec: ko sem ravno pri besedi "prepričeval". Nekaj prepričevanja ali oznanjanja, če hočete, je tudi v ozadju ideje muzikala. Nam bratske cerkve so pripravile vse skupaj in z zloženkami, ki jih pridno delijo na vhodu, oznanjajo kakšno je njihovo poslanstvo, kje lahko dobimo brezplačne izvode Svetega pisma, kako nam lahko Božja beseda spremeni življenje in kje so njihove cerkve. Že sam govorni uvod in sklep po končnem priklonu sta precej "pridigarsko ameriška". Gospod Turinski, sicer ne tako prepričljivo kot ameriški TV pridigarji, izrazi svoje navdušenje nad skupnim ustvarjanjem, deležem Boga pri njihovem delu in oznani, naj dvorane ne zapustimo, če se nismo spravili z Bogom in med seboj. Nastopil je še omenjeni režiser in pokazal kako se stvari streže in zakaj v Ameriki mrgoli različnih cerkva in skupnosti. (Tudi) zaradi izvrstnih presladkih in precej prepričljivih retorikov.
Kakorkoli, če želiš videti dobro, potem v omenjenem "predfilmu" in "pridigi po predstavi" lahko vidiš nekaj lepega. Še so ljudje, ki se trudijo za Boga, še so mladi, ki jim ni nerodno hvaliti Gospoda in skupinsko moliti pred predstavo. Nastajala je menda v času Tedna za edinost in tudi zato nosi v sebi ekumensko razsežnost. Vsekakor zanimiva reč. Našim otrokom je bila kar všeč. Nama tudi, čeprav ... Ah, bodi dovolj. Povedal sem več kot preveč!
