Juretov blog

1. dan, torek, 15. januar
Za nami je prvi dan Ugande. Že res, da se je naša pot začela v ponedeljek navsezgodaj, drži, da sem danes zjutraj že spisal prvi mini blog in poročal o prijaznem sprejemu sestre avguštinke, ki nam je s posebnim žarom zjutraj postregla kavo iz prave bosanske „džezve.“ Pravzaprav dveh, kupljenih na sarajevski Baščaršiji. Pa vendar je tole zdajle prvi poskus ujeti doživetja na način, ki sem ga vajen na misijonskih poteh. Prepoten ležim na postelji misijona, za nami je 350 km živahne poti, kup dogodkov in velikanska zaloga misijonarjevih spominov in prigod. Prepričujem se, da je bolje pisati zdajle, kot jutri zjutraj. Že tako ali tako bova verjetno v zamudi, saj nas čaka iskanje spletne povezave. Zanimivo bo.

Krepak stisk roke in objem misijonarja Danila Lisjaka je zaznamoval prihod v Kampalo. Časa za to, da bi človek pomislil kje pravzaprav je in se prepričal, da je okoli njega neznan svet, skoraj ni bilo. Danilo nas je v hipu posedel v misijonarsko Toyoto, pritisnil na plin in odvihrali smo v noč glavnega mesta Ugande. Pripoved o cestah, ki jih ni, pa so bile plačane, o številu prebivalcev, ki strmo raste, o mestu, ki ne spi, pa niti približno ni New York … Misijonar je pripovedovalec zgodb, ni čudno, da se njegovi zapisi tako lepo berejo, nič čudnega ni, da je znal tako živo spisati tudi knjigo. Priznam, proti koncu poti ga zaradi slabosti nisem prav pozorno poslušal, a uvodnih besed mu ni zmanjkalo, zanimivo gradivo misijonarjem tudi sicer nikoli ne poide, kar gotovo že veste.

Po prijazni dobrodošlici pri sestrah, nas je čakala kratka noč, nekaj glasnega pasjega laježa ponoči, pa rahel dež, ki smo ga, pravijo, kot darilo prinesli iz Slovenije. Dan smo začeli s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju Matjaža Križnarja, narodnega voditelja misijonov, daroval misijonar Danilo. S sestrami smo v kapeli Drinskih mučenk zapeli tudi nekaj pesmi v angleščini, s spremljavo afriških bobnov. Puf, prvi pošten preblisk, da smo v drugačni kulturi. No, ta je bila vidna že na nočnih cestah Kampale, ob katerih so posedali, prepevali, tudi plesali domačini. Zrak je bil težak in lepljiv, poln primesi, ki jih daje kurjenje oglja, pečenje vsemogočega ob ulici, smog avtomobilov v milijonskem mestu, požigalniška tradicija z obrobja ... Kje si, vetrc, ki zapihaš s Šmarne gore, zrak, ki se ga razveseliš, ko stopiš skozi vrata. Tule smo podobnega našli v novem dnevu. Slab približek, pa vendar. Jutro ga je prineslo na dvorišče sestrske hiše.

Prispeli smo v Danilove kraje, smo na misijonu Atede, v bližini velikega in živahnega mesta Gulu. Odmaknjeni smo v mir podeželja, slišim le škržate, živalce, ki precej glasno, pa vseeno prijetno džungelsko, cvrčijo okoli zamreženega okna moje sobe. Vroče je.

Tule bi lahko sklenil pripoved o prvem dnevu, a manjka vse, kar smo o Ugandi spoznali vmes, med potjo. V avtomobilu ali na nekaj kratkih postankih. Zgodb je preveč, da bi vam pisal o vseh, nekaj pa jih le moram osvetliti, zato smo skupaj.

Sestra Vedrana, ki nas je sprejela po prihodu, nam je po maši rada pokazala redovno hišo, predstavila njihovo delo z dekleti, ki jih izučijo različnih opravil, in nato poskrbijo za njihovo zaposlitev. Več kot dvestotim so v minulih letih priskrbele dostojno življenje. Trenutno je v njihovem varnem zavetju tudi mlada mamica z otrokom, muslimanka, ki ji sestre niso zavrnile pomoči. Kmalu po prihodu so poskrbele za to, da je deklič odšel v vrtec, mamica pa v šolo. Danes mamica, ki je še vedno dekle, želi zaživeti v krščanski veri, a sestre pravijo, da naj tega, dokler je pri njih, ne stori. Ne želijo si, da bi bilo videti, kot da so jima pomoč naklonile le zato, da bi ju spreobrnile. Za ljubezen brez preračunljivosti je šlo. Če se bo za to odločila po koncu šolanja, ko bo stopila na svojo pot, pa jo bodo, seveda, podpirale tudi pri vseh potrebnih korakih za to.

Pot skozi Kampalo je bila počasna, ceste polne pločevine avtomobilov, mopedov, motorjev, polne ljudi. „Skozi to križišče gre vsak dan milijon ljudi.“ nam je povedal misijonar Danilo. Že tisti trenutek je izgledalo, kot da jih je tam le nekaj manj … Na vsakem križišču, ves čas v koloni avto obdajajo otroci, ki prosijo za hrano, mladina, ki bi raje kak drobiž, prodajalci sadja, piščančjih nabodal ... Država si, tudi zaradi naraščajočega turizma, želi, da ne bi bilo tovrstnega prosjačenja, zato je predpisana kazen za darovalca. Iz revnih četrti obrobja mesta se je videlo cel kup bogatih, velikih in visokih stolpnic, na cesti srečaš tudi razkošne osebne avtomobile, v centru nekaj bogato založenih trgovin. Razkorak med revnimi in bogatimi je tukaj ogromen. Kampala ima menda cel kup milijonarjev, Uganda pa še vedno več kot štirideset odstotkov prebivalcev, ki morajo preživeti z manj kot dolarjem in pol na dan. Stopnja revščine je med najvišjimi na svetu. Prebivalstvo se še vedno hitro množi. Pred dvajsetimi leti jih je bilo nekaj več kot dvajset milijonov, leta 2020 jih bo, predvidevajo, že petdeset milijonov.

Ob vseh z revščino povezanih spoznanjih pa se nam zdi, da težko srečaš tako prijazne ljudi, kot so vsi, s katerimi se srečujemo. Razmišljal sem, da pred kako trgovino ali podobnim javnim poslopjem v Sloveniji danes težko slišiš glasen smeh. V Guluju so se prešerno smejali ves čas, ko smo pred trgovino čakali misijonarja. Ljudje so se srečevali, si pripovedovali kdo ve kaj, in se naglas smejali. Ena družba za drugo. V trgovini so precej naglas predvajali skladbo, ki so jo zaporedoma zavrteli najmanj trikrat, prodajalke pa so med policami glasno prepevale. Misijonarji, ki bi nas (znova) naučili takega pogleda na svet, radosti srečevanja in veselja do življenja, bi nam prišli prav. Morda je razlog za to veliko razliko med nami in njimi le v tem, je razmišljal Izidor, da nimajo prenosnih telefonov. In res, niso buljili v zaslončke, niso podrsavali po ekranih telefonov. Opazili so prijatelja, morda nagovorili soseda, verjetno tudi neznanca. Prijazno pozdravljajo tudi nas in nam želijo dobrodošlico. Kakršnakoli podobnost z izkušnjo misijonske Ukrajine je v tem povsem nemogoča. Dva različna svetova!

Zdi se, da v glavnem mestu potrebujejo ogromno postelj. Koliko prodajaln s pohištvom je ob cesti, pa manjših in večjih tržnic z vsemogočim sadjem in zelenjavo. Ananasi! Uau, kako so sladki. Pa poceni: pet ananasov za evro. Mango, pasijonke, papaja, avokado … Kar ti poželi srce. Kako nevadno se je slišalo, ko nam je Danilo pri večerji ponudil marmelado: „Lahko si namažete kupljeno, marelična je, lahko pa domačo.“ Pristavil je, da je ta iz manga in ananasa. Domače, ne? Pa marmelada iz papaje, ki jo misijonar pripravlja kar sam. Zaupal nam je recept, pa ga ne izdamo, kam pa pridemo, če bi kar vsi začeli saditi papajo. Saj veste: tujerodne rastline, pa to ...

Na poti proti severu smo se čudili nad lepo cesto, prevozili kar nekaj trgov in mest, zapeljali pa smo se tudi do mogočnega Nila. Ste vedeli, da teče navzgor, vse do Egipta in Aleksandrije? Ja, navzgor po zemljevidu. Trenutno teče zelo počasi in „na gosto“. Saj ne vem kako naj vam drugače razložim današnji pogled na to mogočno reko. Na delu, kjer smo jo videli, je široka več kot kilometer, danes pa je bila videti kot ogromen premikajoč se travnik. Po Nilu je namreč plavalo neskončno veliko travnatih „otočkov“, reka je bila kot zaraščen bajer brez meja in prav zanima me kako, kje jo očistijo tega plavajočega neskončnega travnika. Nekaj deset kilometrov pozneje smo jo namreč videli v drugačni podobi. Prepozni smo bili, da bi videli nilske konje, ki se zvečer skobacajo na kopno. Na večerjo in pol. Nilski konj namreč vsako noč poje 80 kilogramov trave. Vsako noč. Te velike živali so se nam torej danes skrile na večerjo, zato pa smo na drevesih in ob cesti videli nekaj velikih, pa tudi drobnih in živahnih opic. Različnih vrst.

V Karumi Kitajci, ki so zgradili ogromno mesto zase, že nekaj let gradijo največjo elektrarno na Nilu. Veliko pričakujejo od nje in kmalu bo lahko pokazala svojo moč. Ogromni stolpi daljnovodov pripravljeni čakajo na žice. V okolici omenjenega mesta je tudi že nekaj deset temnopoltih otrok s kitajsko poševnimi očmi. Dokaz, da so mojstri že nekaj časa na delu, domača dekleta pa v njihovem denarju vidijo rešitev.

Del rešitve v Ugandi vidijo tudi begunci. Iz Južnega Sudana jih je v deželo pribežalo več kot dva milijona. Pravijo, da je bil to največji begunski tok v zgodovini Afrike. Oblasti so kmetom in družbam prepovedale izvoz koruze, ker pravijo, da je najprej treba prehraniti begunce in domače ljudi, šele nato gledati na zaslužek, ki bi bil z izvozom gotovo večji. Zemlja v Ugandi je rdeča in na moč rodovitna. Sladke vode imajo dovolj, pokrajina je razgibana in zelena. Bog jo je res obdaril v veliki meri, zdi pa se, da tukajšnji človek ne ve kako prav ravnati z vsemi danostmi. Menda ima Uganda za tri Slovenije in pol površine sladkih voda.

Otroci imajo v tem času letne počitnice, ulice so polne mladine, v vsakem mestu je bilo veliko nogometno igrišče. V glavnem so bila polna nogometašev in navijačev. Dvorišča pa ljudi, ki so posedali na cenenih plastičnih stolih, kramljali in opazovali promet, na preprostem ognjišču so pekli koruzo ali manjok. Hiše ob cestah so večinoma zidane, za njimi pa spalni prostori, ki so praviloma videti kot afriške hišice iz slikanic, slamnjače. Okrogel iz blata zgrajen obod in s slamo krita streha z „ošiljenim“ vrhom. Ker slama „diha“ je ponoči pod njo veliko bolj znosno, kot pod pločevinasto ali z opeko krito streho. Nerodno je le, kar se zgodi pogosto, da otroci ob igri z ognjem zažgejo streho, plamen preide na ostalo in hiša pogori do tal.

Ob cesti je bilo precej „rezervnih delov“, v snope povezane slame, pa tudi opeke ne bi smele biti težava, ogromno peči za izdelavo opek smo srečali. Tudi z glino je bogata njihova zemlja, pa omenjeno sadje, zelenjava, tobak … V mnogih vodah je veliko ribolova, vsepovsod žgejo tudi oglje. Noči so sem in tja razsvetljene zaradi požigalništva, ceste pa kljub temu temne zavite v popolno temo. Malo je manjkalo, pa bi zbili kravo, ki je v noči s teličkoma prečkala prometno cesto. Čeprav je vsaka krava ponoči črna, se je izšlo. „Glih za glih“! Če bi bili nekoliko hitrejši, ali pa Danilo malo manj spreten za volanom in z zavorami, pa bi imeli kravo. Ja, pastirji ponoči namreč ne smejo gnati živine čez cesto. Če jo „nasadiš“, pravi Danilo, je tvoja. Ah, še dobro, saj tule na misijonu nima zamrzovalne skrinje. Sicer pa se je krava zdela še najmanjša težava. Ko bi videli koliko otrok teka, koliko ljudi se sprehaja ob nerazsvetljeni hitri cesti, koliko vozil divja brez zadnjih luči … No, saj vsega omenjenega tudi mi nismo dobro videli. Skrajna pozornost je res nujna, posebej ko spoznaš kako hudo te lahko zaslepijo dolge luči nasproti vozečega tovornjaka.

Ker smo na misijon Atede prispeli v trdi noči, smo le slutili kako velik center nas gosti. Jutri ga bomo spoznali. Zaenkrat vam lahko povem, da se zdi, da nas vročina, ne bo pretirano motila, utrujeni smo od poti. Vem tudi, da gospa kuharica dobro kuha, za plačilo njene mlade pomočnice pa skrbi župnija Ankaran, ki sredstva zbira tudi s pomočjo zbiralne akcije papirja. Kako lepa ideja. Na misijonu so trije duhovniki in bogoslovec. Za nekaj dni tudi trije laiki Slovenci, od katerih vam eden pošilja lepe pozdrave. V imenu vseh treh. Vsem!

Toliko za nocoj, jutri pa naprej. Vabljeni, da skupaj z nami odkrivate cilj letošnje Pustne Sobotne iskrice in da dobroti dajete glas.

Powered by flickr embed.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.

Dragi poslušalci, ljubi bralci, lepo pozdravljeni. Spet na začetku, spet v dvomih: naj se veselim ali naj me skrbi? Afrika ima lahko precej različne obraze, kakšnega nam bo pokazala tokrat? Misijonskega. To vem zagotovo in to prepričanje zadostuje za mirno srce.

S sodelavcem Izidorjem Ščekom in ravnateljem misijonov Matjažem Križnarjem v ponedeljek odhajamo na obisk misijona Gulu, kjer že vrsto let deluje misijonar Danilo Lisjak. Prav zaradi garaškega dela in predanega srca misijonarja Danila je Uganda izbrana za cilj letošnje Pustne Sobotne iskrice. Naša desetdnevna pot bo le priprava na pustno dobro delo, le pogled na delo misijonarja, ki se vedno znova zahvali za darove iz Slovenije. Brez njih bi predanost ne mogla roditi toliko sadov.

Za Danilom Lisjakom so nemirni Kongo, pa z genocidom ranjena Ruanda, Burundi. Po končanih Pustnih Sobotnih iskricah se je nekajkrat oglasil, se vedno navdušeno zahvaljeval in čudil nad dobroto naših poslušalcev. Na koncu pa vedno skromno, tiho dodal: "Tudi pri nas so velike potrebe, veste ... " Ker je Misijonsko središče za pomemben cilj pomoči določilo tudi "Danilovo" Ugando, smo se skupaj odločili, da v njej najdemo cilj prihajajoče dobrodelne sobote. Zbirali bomo sredstva za dograditev in opremo zdravstvenega centra, bolnišnice za otroke in matere. Saj ne vem prav dobro, morda gre za ambulanto, mogoče tudi njeno opremo ali pa le zidove. Vse bo jasno, ko bomo videli kaj nas čaka in kakšni so načrti. Morda nam bo uspelo srečati se tudi s s. Uršo Marinčič, ki je pred kratkim odšla v misijone in nedavno dospela na svoj prvi misijon v Ugando. Gospod Križnar bo blagoslovil novo šolo, ki je zrasla s Trikraljevsko akcijo in, upamo, tudi nov avto (MIVA), ki so ga končno dobile sestre.

Odhajamo v ponedeljek, vrnemo se v sredo, 23. januarja zvečer. Z Izidorjem se bova skušala javljati na podoben način, kot z minulih misijonskih poti. Zaradi (ne)dostopnosti signala in s tem svetovnega spleta, bo morda letos še malo bolj zapleteno, kot v minulih letih. A le zakaj bi tarnali vnaprej. Načrtujeva pripravo gradiva za dni pred pustno soboto, pogovore in vtise za Sobotne iskrice, Bim bam bom-e in še kaj pred pustom. Izidor bo sproti pripravljal video prispevke in fotografije za video predstavitev, ki bo prvič (če bo Bog dal) uzrla pozornost gledalcev in darovalcev na Mini počitnicah.

Upava, da bova s pripravljenim in osebnimi vtisi lahko obiskala tudi kakšno župnijo in tiste, ki bodo, kot doslej, dodali kaj v vrečo dobrega za naše misijonarje in njihove projekte. Pisal bom dnevnik, izhajal bo kot blog na naši spletni strani, skušala bova pripravljati kratke prispevke, ki jih boste lahko slišali v našem programu.

Že vnaprej pa: ne zamerite, če se začrtanega morda ne bova mogla v celoti držati. Verjemite, da bomo dali vse od sebe. Kolikor se bo pač dalo. V kraju Gulu pričakujejo namreč več kot 30 stopinj in precej visoko vlago. Mhm …

Toliko za začetek. Hvala za pozornost in ... ja, rezervirajte si, lepo lepo prosim, pustno soboto, 2. marca. Z nami bodo Damjana Golavšek in Toni Sotošek z družino in prijatelji. Program pusta bo klasika. Akcija za telefoni, v studiu, dvorani ... Vse po starem. Upam, da tudi uspeh dobrega dela.

Bodite z nami in z misijonarji, ki se jim tudi na tak način zahvaljujemo za zgled. Hvala!

Ukrajina še kar odmeva v naju. Izidor in Jure upava, da so zgodbe nagovorile tudi vas. Predvsem k hvaležnosti za vse, kar imamo. Pot med misijonarje vedno znova utrjuje vezi z njimi, ki oznanjajo Ljubezen med ljudmi, ki potrebujejo njihovo pomoč. Tudi v Ukrajini smo spoznali, da misijonarji Ljubezen predvsem živijo! Njihov zgled je tisti, ki nagovarja, njihova predanost je orodje Gospoda, ki se do ubogih skloni z dejanji njemu posvečenih!
Prepričan sem, da nikogar, ki bi bil pripravljen prisluhniti njihovim zgodbam, ne morejo pustiti hladnega. Vesel sem, da nama je, vsaj del tistega, kar je med obiskom Marijinih sester v Kijevu in na poti po misijonih lazaristov in sester usmiljenk polnilo najino srce, uspelo ujeti v fotografsko in filmsko pripoved. Z besedo pričevanja jo bova z Izidorjem Ščekom rada delila z vami!
Praznovanju obletnice ustanovitve Radia Ognjišče bomo jutri, v torek 28.11. 2017, po sveti maši, ki bo ob dvanajstih v cerkvi Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, dodali predstavitev omenjene radijske akcije. Iskreno vabljeni, da spoznate v kakšnih razmerah delujejo slovenske Marijine sestre čudodelne svetinje. Neverjetno za naš čas! Spoznajte Ukrajino, njene ljudi, skrbi, rane, ki jih je pustil minuli čas, upanje, ki je vedno povezano z zaupanjem v dobrega Boga! Pridite, dajmo glas dobroti!

Za nama je še ena misijonska pot, za nama cel kup vprašanj in malo manjši kup odgovorov. Pri temah, kot so te, ki sva jih spoznavala, pač ne moreš vedno priti do konca. Drugače pa je z vsako našo potjo. Do konca pride. Prej ali slej. Najina se je končala, pa vendar ne! Nadaljevala se bo v pripovedih drugim, v prispevkih v našem programu, živela v shranjenih posnetkih, video prispevkih, tule na blogu ... Predvsem pa upamo, da bo vzbrbotala ob dobroti, ki jo bo skušala predramiti Pustna sobotna iskrica. 10. februarja prihodnje leto!

Ker sem bil v vseh zapisih iz Ukrajine iskren in oseben, bi to pretresljivo in navdihujočo zgodbo rad sklenil z iskreno zahvalo. Srečno sva prispela, zaradi vsega doživetega, misli, ki so naju begale in podob, ki so se slikale v naju. Včeraj kar nisva in nisva mogla zaspati. Čeprav vsak na svojem domu, obdan s svojimi. Človek se navadi, da bedi pozno v noč ... Ni kaj.

"Drage sestre, dragi vsi, ki ste bili z nama te dni: Izidor in Jure bi vam rada rekla: hvala! Vsem skupaj in vsakemu posebej. Sodelavci in poslušalci Radia Ognjišče bi se radi zahvalili za priložnost spoznati, kako hvaležni smo lahko za vse, kar nam je dano. Spoznanje, ki govori koliko stvari, dejanj, ljudi in ostalega lepega nam je dano na pot, pa se nam vse zdi tako samoumevno ... Vsaka pot med misijonarje in misijonarke kaže, da ni tako. Ni samoumevno, od Boga je dano! Prihodnjo nedeljo bomo zato še bolje razumeli. Zahvalna bo!

Iskrena hvala za tako ljubeč sprejem, hvala za varno zavetje, hvala za vse besede, odgovore na najina vprašanja, ki jim kar ni bilo konca! Hvala za vso skrb. Zelo sva vesela, da je pot uspela, da je pripravljenega programa res veliko. Pustno sobotno iskrico bomo pričakali lepo pripravljeni, z dovolj gradiva.

Hvala za vso potrpežljivost, prilagodljivost, hvala, da sva se počutila kot del vaše družine. Nikoli nisva dobila občutka, da vam je karkoli odveč, nikoli nama niste niti s senco pokazali, da motiva vaš urnik. Hvala!

Hvala za vodenje teh intenzivnih duhovnih vaj, ki so bile tako bogato opremljene tudi s praktičnim delom. Hvalnice, večernice, rožni venec, vsi pogovori, potem pa še srečevanja z ljudmi in opazovanje vašega razdajanja. Neverjetno! Občudujeva vašo predanost, vašo ljubezen do nemočnih, radost, ki jo ohranjate kljub vsemu, kar naju je navdajalo z začudenjem, strahom, nejevernostjo, grozo ... Hvala za vaše zglede."

Dragi poslušalci, gledalci in bralci, hvala tudi vam! V prepričanju, da nas tovrstna spoznanja še bolj povezujejo, spoznanja ujeta v misijonskih deželah pa bogatijo, kličeva: nasvidenje! 10. februarja, če ne prej! Drž'te se!

Pozdravljeni! Dovolite, da najprej pozdravim Katjo, za katero sem slišal, da kot pripravnica prevaja moje besede v ukrajinski jezik. Katja, živijo! Oprosti, a tudi nocoj bom predolg. V meni namreč vre, v meni se izmenjujejo pretresenost, jeza, obup, veselje, hvaležnost, dvomi, nova spoznanja ... Ne morem biti kratek, ne želim, da bi vse omenjeno ostalo v meni. Menda ni zdravo, jaz pa dodajam: in je povsem nepotrebno. Drugače: čutim dolžnost, da govorim ... Tukaj je noro! Lepo in grozno, vzpodbudno in moreče, veselo in otožno ...

Za vse, ki morda mislite, da služiti kot redovnica v Ukrajini že ne more biti pravi misijon, bi rad napisal kaj sem spoznal, ko sem se nocoj, ko smo po dvanajstih urah na poti znova dospeli v Kijev. Na zadnjem sedežu avtomobila, ki je rezal noč ulic pet in pol milijonskega mesta, sem se pogovarjal z Marijino sestro Barbaro Peterlin. Skromno, celo nekoliko sramežljivo je odgovarjala na moja vprašanja. Iskreno skromno so bile le izrečeneso njene besede, skromen način njene pripovedi. Ljubezen, skrita v odgovorih, pa je prerasla najvišje stolpnice, ki jih premore ta prestolnica. Nerodni orjak sem se ob njej počutil vedno manjšega. "Kakšne face so te sestre!" Ko bi vam le znal povedati ... Mah, nič, potrudil se bom.

Koliko usmiljenja premorejo, koliko razumevanja drugih, koliko tistega, kar nam vsak dan manjka ... Njihovo delo? Biti vez med brezdomnimi bolniki v bolnišnicah in zdravniki. Njihov glas so sestre, ki jim strežejo brez zadržkov! Zaradi njihovega dela odgovorni v bolnišnicah sploh zaslišijo besede, želje ali prošnje bolnikov. Tistih, ki so nevidni in brez imen že na ulici, kaj šele v od sveta pozabljenih bolnišnicah. Če sem včeraj opisoval delo sestre, ki je danes že blažena, sem se nocoj spet zavedel, da zglede lahko iščemo med tistimi, ki služijo danes. Ni treba daleč v zgodovino. Ni!

Ko vidiš razmere v katerih delajo sestre v Kijevu, ko slišiš pripovedovati o nedojemljivi družbi, brezsrčnih oblasteh, nespoštovanju človeka ... Si rečeš le: "O, moj Bog!" S. Barbaro sem vprašal kdaj ji je bilo pri njenem delu najtežje.

"Bilo je letos poleti, bile smo v bolnišnici, ki je bila zaprta. Imajo namreč "kolektivni dopust", med katerim delavci prepleskajo stene oddelkov, vsaj za silo osvežijo ne ravno bleščeče prostore. Obiskale in negovale smo brezdomce, ki so ležali na oddelku, ki še ni bil na vrsti za prenovo. Sredi dela je prišla strežnica, ki nas je povabila na kardiološki oddelek, na katerem ležijo tudi brezdomci. Pred tem ni poznala našega dela. Ko smo končale, smo se odpravile nadstropje višje, poiskale strežnico in jo prosile, naj nam pokaže sobo z brezdomci. Bila je daleč v kotu, povsem na koncu dolgega hodnika, ki se mi je takrat zdel še daljši, kot je v resnici!

Bala sem se, kaj me bo čakalo na koncu oddelka, kaj skrivajo v sobi, ki je tako odmaknjena. Na vsakem oddelku je učilnica. Odprla jo je, v njej so bile tri preiskovalne mize. Ni bilo postelj, preiskovalne mize! Namenjene so bile trem brezdomcem, ki so životarili v skrajno slabem stanju. Eden izmed njih je verjetno padel po tleh, ko je želel na stranišče. Poškodovan je obležal. Kdo ve kako dolgo nazaj ... Drugi je bil umirajoč, tretji pa hudo bolan, z rakom, ki se je kazal kot ogromni tumor na vratu. Ni mogel požirati sline, že na pogled se je videlo njegovo hudo trpljenje. Bili so strašno umazani, zanemarjeni, do skrajnih meja ubogi. Najtežje je bilo spoznati, da jim uslužbenci bonišnice niso ponudili niti kozarca vode.

Ko smo jih za silo uredile in preoblekle, sem jim ponudila vodo. Takoj se je videlo, da že dolgo, dolgo niso zaužili nobene tekočine. Nisem še srečala tolikšne žeje, doslej nisem videla človeka, ki bi tako hlepel po požirku vode! Sredi bolnišnice, med osebjem ...

Vedno znova je hudo dojeti, da nikomur ni mar zanje, soočiti se s popolno brezbrižnostjo ljudi. Tistih, ki so celo poklicani slišati stisko drugih. Bolj odkrito bi ne mogli pokazati, da brezdomcev ne uvrščajo med ljudi, med sebi enake!"

Kako je to mogoče? Vsem nam se gotovo zdi nepredstavljivo, da osnovne pomoči nisi deležen v bolnišnici. Zdi se mi, da lažje razumemo, da ubogih ne spoštujejo na ulici, da se objestneži spravijo nanje, da množice hodijo mimo njih, kot da jih ni. Ampak ... v bolnišnici?!

Sestra Barbara odgovarja: "Največkrat slišimo, da pač niso vredni, da jim pomagajo. Niso vredni. Kot da si mora človek vse zaslužiti. V tukajšnjem svetu še zdaleč ni samoumevno, da je vsakdo vreden pomoči. Ne razumejo, da moraš že kot človek, na njihovem delovnem mestu pa toliko bolj, vedeti, da je človeku v stiski prav pomagati!"

In redovnice počno prav to! Brez vprašanj, brez meja, popolnoma brez predsodkov pomagajo tistim, ki v njih, mislim, ne morejo videti drugega, kot angele!

Vem, težko se je vživeti, pa vendar: predstavljajte si, da vam že leta nihče ni ponudil roke, ne pomniš zadnjega objema, ne veš več prav dobro kje je bil nekoč tvoj dom, nimaš dokumentov, nobenih pravic, prepovedali so ti stik z otroki. Vsako noč, kot žival, iščeš toplo zavetje ... Morda je za teboj izkušnja krutega zapora, odvisnost te je prignala do misli na samomor, morda že neuspelih poskusov tega dejanja ... Hudo, neozdravljivo zboliš, amputirajo ti nogi, govorijo o skorajšnjem koncu ... Pozabijo te na koncu smrdljvega hodnika, hodijo mimo, kot da te ni. Nimaš moči, da bi poklical pomoč. Zbereš jo, pa te ne slišijo! Gledajo vate, pa te ne vidijo!

Potem pa se v tvoji sobi, v katero so te s skrajnimi mukami spravili humanitarci, nenadoma znajde redovnica, ki prijazno želi slišati tvoje ime. Že njen pozdrav je bil nekaj iz tvojega oddaljenega spomina. Vstopi sestra, ki ji ni nerodno pomagati ti pri najbolj osebnih stvareh, ki bi morale pripadati vsakemu živemu bitju. Morale! Tebi so bile odvzete. No, morda si jih celo sam zapravil. Ni pomembno! Ljubezen ne pozna pogojev. Pride, pristopi, te nagovori in ti pomaga! Vsak dan prihaja. Ni te poznala, o njej so morda celo govorili grde reči, pa ji ni mar. Pride in pomaga. Nič ne zahteva za to, nikoli ne vpraša kje imaš denar, nikdar ne povzdigne glasu, ne grozi s tem in onim, če ... Nobenega "če" ni v njenih besedah. Le spoštovanje! Kako? Zakaj? Zakaj in kako je mogoče, da je tu?

Drznem si zapisati odgovor in sem skoraj prepričan, da bi redovnice odgovorile enako: v tebi vidijo Kristusa! Pomagajo Njemu, živijo po Njegovih navodilih, živijo v Njegovi Ljubezni. In ta je pač taka! Brezpogojna, brezmejna, brez "če", brez "ampak", brez kakršnegakoli "drobnega tiska". Če to ni čudež! Če to ni angel ...

Bogu hvala, da v tem sodobnem svetu, v tem norenju za praznino, trenutnim zadovoljstvom in iskanju blišča, ki je gnil do skrajnosti, še obstajajo ljudje, ki slišijo klic. Boga in sočloveka. Bogu hvala!

Še enkrat ponavljam Izidorjevo misel: "Za naju pot med misijonarje in tiste, ki jim služijo, predstavlja duhovne vaje!" Tudi zato ne pišem o cestah, ukrajinskih in ruskih avtomobilih, veselih zgodbah, ki jih pišejo ti dnevi. Pa jih je veliko. Se mi kar ne zdi primerno, še manj potrebno! Delo tistih, ki gorijo, me je vnelo. Morda zveni pocukrano, a zdajle čutim, da je res! Velikani in velikanke. Luč tega sveta, ki je, pa povejte, če ne, zašel v senco.

Nocoj smo videli tudi prizadevanja DePaula, ki v Kijevu skrbi za nočno zavetje ljudi na ulicah. Dvajset tisoč je registriranih, kdo ve koliko takih, za katere nihče ne ve! Do stopetdeset jih prihaja v prostore bivše igralnice. Dobrodelna organizacija jih ima v najemu. Tisoč evrov na mesec odštejejo za zanikrne sobe, v katerih se brezdomci lahko umijejo, pogrejejo, v njih prespijo. Med osmo in deseto zvečer odprejo vrata, do jutra jih zaprejo in reveži se držijo pravil, ki omogočajo skupno mirno noč. Ob prvem prihodu zahtevajo rentgensko sliko pljuč. V državi je namreč še vedno epidemija tuberkuloze. Vsak, ki vstopi, mora priti trezen. Dokumentov ne preverjajo, brezdomci jih tudi sicer nimajo. Državi za tako delo in ostalih 20.850 ljudi brez doma in pravic v Kijevu, ni mar! Mesto se požvižga na nevidne!

Gospod Dima, ki vodi zavetišče pravi, da le vera pomaga prostovoljcem in uslužbencem DePaul-a vztrajati pri tem delu. Napredka ni, luč na koncu predora je ugasnjena. Ko mi je povedal, da se k njim lahko zateče tudi brezdomec, ki beži pred zakonom, sem ga vprašal: "In kolikokrat se oglasi policija?" "Nikoli," je odvrnil in dodal: "Policija le sem in tja pred naša vrata pripelje koga, ki jim je povzročal preglavice, zdaj pa ne vedo kam z njim!" Nedavno je policija pripeljala gospo, za katero se je pozneje iskazalo, da je za njo razpisana celo mednarodna tiralica. Pa jo je pred vrata zavetišča pripeljal policijski avto. To pa je spremstvo, kaj? Ja, v tem svetu bi se marsičemu smejal, če bi ne bilo tako boleče tragično!

Država pa ... kot Krpanov minister Gregor. Nič! No, le takrat, ko je treba loviti kake politične točke se prikažejo njeni predstavniki. Sicer o njih ne duha, ne sluha, kaj šele kakšnega evra. Ničesar! Ko se je lani bližala zima, pa so se kar iznenada, meni nič, tebi nič, pripeljali pred vrata centra, se, oboroženi s kamerami državne televizije, postavili pred vrata zavetišča za brezdomce in smeje, polni upanja naznanili: "Poglejte, kako naše mesto misli na druge. Bliža se zima, z zavetiščem bo topla za vse!" Niti besede o organizaciji, ki z muko zbira denar za najemnino, niti omembe uslužbencev in prostovoljcev, ki vsako noč bdijo ob brezdomcih. Niti besede! Le: "Poglejte naše mesto ... "

Zato dokaz, da mediji lahko ravnajo tudi drugače: DePaul je organizacija, ki je nisem poznal, po nekaj primerih v Ukrajini, pa zaupam v njihovo delo. Neverjetno se mi zdi! Kot delavci v njej, ki z obema nogama na tleh vedno znova dvigajo nemočne, ko padejo. S poštenim delom! Ko mi je Dima stisnil roko in se ob pozdravu prijazno nasmehnil, sem začutil: to je to! Pošten garač, ki okrepljen z vero, počne nemogoče. Meni se pa nič ne da! Tukaj sem zagnan. Tu sem kot apostoli, ki so se jim odpirale oči, doma bom pa le Peter pred deklo vratarico ... No, saj sem povedal: duhovne vaje! Da bi le "držale" in še vseh vas naj se malo "primejo". Pa brez zamere ...

Kmalu neham vznemirjati, jutri popoldne naju čaka začetek poti domov. Ukrajino, njene težave, njene lepote, predvsem pa ljudi s katerimi se srečujeva, bova ohranila v spominu. Ljudi v najlepšem!