Juretov blog

11. dan: sobota, 6. julij
Kakšen začetek dneva. Jutranja maša, sklepna pesem, solze, hvaležnost, trenutek, ki ostane ... Danes se je s. Bogdana iz Bujumbure odpravila v Kigali, čez dan ali dva jo odnese na nov misijon v Centralnoafriško republiko. Tokratno pot med misijonarke si bova z Izidorjem gotovo zapomnila tudi po petju. Kar nekaj pesmi smo zapeli skupaj, včasih smo si s slovenskimi napevi krajšali dolge kilometre na poti, ob večerih zapeli Angelčka, pri molitvi rožnega venca pa Marijine pesmi.

Ko smo sedeli na obisku pri župniku v Kiguhu, smo za konec zapeli "Jaz pa pojdem na Gorenjsko". Gospod je pomislil, da gre gotovo za kako hudo sakralno skladbo, ko vendar tako vneto prepeva tudi sestra usmiljenka. "Nihče drug ne pojde z mano ... " Župnik je vstal, sklenil roke in meditiral z nami. Po našem: " ... suhe žemlje ribala!" je dvignil roke v blagoslov in z njim sklenil večer. Jana in Izidor sta se majala v prikritem hihitanju, ki se je prelilo v glasnega, takoj, ko je gospod sklenil z "amen". Ja, marsikaj je bilo v teh dneh izgubljenega s prevodom.

Danes zjutraj je iz tukajšnje kapele na koncu zazvenela pesem "Veš, o Marija". Moje veselje, moje želje ... vse se je prelilo v množinom postalo naše, skupno. Vem, da smo bili združeni v zahvali za skupne dni, prepričan sem tudi, da je bila vsaka dobra misel to jutro povezana s sestro, ki je sicer na svoji nadvse bogati misijonski poti vajena poslavljanja in polnjenja kovčkov, pa vendar ... Naj jo Bog čuva na novi poti, ohrani zdravo, veselo, prijazno, toplo, materinsko.

Še in še bi lahko našteval s čim vse sta me na tej poti nagovorili sestri. Njuna povezanost, korajža, razumevanje krivic sveta, ljubezen do tistih, ki je sicer ne prejemajo, dobra volja, pripravljenost na pomoč. Neverjetno je spoznanje kaj vse lahko naredi človek, ki skuša posnemati Kristusa, ki hodi po Njegovi poti in si želi, da bi prek njegovih del govoril On. Neverjetno! Ne morem opisati kako zelo spoštujem slovenske misijonarje, kakšno sled sta v meni pustili s. Bogdana in s. Vesna. Očaran sem in hvaležen za vsa spoznanja.

Po zajtrku so fotoaparati lovili nasmehe na skupinskih fotografijah sester usmiljenk, objeme ob slovesu in stiske rok v zahvalo. S. Bodgana je ves čas naše skupne poti govorila: "Tako vesela sem vašega obiska, tako lepo nam je skupaj. Ko bi le pustili doma ta mikrofon in fotoaparate. Joj, preveč je tega, preveč!" Ali pa: "Nehajte ga lomit, saj vem, da večine posnetega ne boste nikdar uporabili! Ojoj." Spomnim se srečanja pred studijskim mikrofonom v Ljubljani. "Oh, pa saj ne vem kaj bi povedala. Joj, da bi le hitro minilo." Po nekaj vprašanjih pa: "Jure, zdaj bo pa dosti, a ne?" A ko bi slišali odgovore! Čudovito lep jezik, toplina narečja iz otroštva, izkušnje in moč pripovedovanja, ki bi premaknila gore, kaj šele srca. Le začeti je treba, potem pa steče tako, kot si radijski voditelj le želi.

Ko sva na misijonu Kiguhu stala ob prvem vodnjaku, ki so ga zgradili pred tremi leti je sestra poskočno tekla pred menoj, ker je opazila mikrofon. Ko sem jo le ujel in jo pobaral o pomenu čiste vode za človeka na burundijskem podeželju, pa je najprej malo zavila z očmi, češ, joj, spet ste me ... Potem pa začela. Sedem minut. Sedem minut je pelo njeno srce, sedem minut brez ddatnega vprašanja. Pa vendar je bilo vsakokrat znova težko prebiti led. Ko poči, pa steče tako, kot le redko kateremu.

"Sestra Bogdana, tudi ob slovesu moram, ne gre drugače. Po nečem si me morate zapomniti," rečem, in jo tik pred njenim odhodom iz Burundija vprašam kaj bi vzela od človeka tukaj, kaj njegovega prenesla v Centralnoafriško republiko. "O, Marija sveta, Jure, spet ... Vzela bi veselje. Tukaj ljudje zaupajo v Boga, živijo sedanji trenutek in so bogati z nasmehi otrok, mater in starčkov. Lepo je vse, kar kot usmiljenka lahko doživiš tukaj ... Joj, jooj, ni treba več!" je odgovorila in z "ni treba več" mislila na mikrofon in radijske pogovore. Vem, da Bog, z mislijo na vse, kar ima v načrtih z njo, odgovarja: "O, sestra, je, še je treba. Marsikaj. Zato: pojdite in učite!"

V Afriki pa človek pogosto sliši le prvi del vabila. "Pojdite!" In gre. Migracije sem v enem minulih blogov že omenil, predtavljajo veliko težavo te celine. Pa ne le tiste, na katere pomisli večina Slovencev. Tu so notranja razseljevanja, ki jih najpogosteje narekujejo naravne nesreče, suše, poplave, podnebne spremembe, vojne, le in samo želja po preživetju. Že na misijonu Ruzo smo se srečali z revnimi družinami, ki so le zaradi praznih želodcev in nikakršnih možnosti za delo in hrano v svojih provincah, prišli na severo-vzhod Burundija, se naselili tamkaj, najeli "hišo" in iz dneva v dan iščejo delo. Nekateri ga najdejo tudi s pomočjo Slovenske Karitas.

Lahko razmišljamo tako ali drugače, spoznavam, da za večino velja, da o migracijah, povezanosti in razvoju (vse mora biti prepleteno) premalo vemo. Na tej poti sem, v pogovorih z Jano Lampe, spoznaval tudi sadove projekta MIND, ki med drugim skuša ozavestiti javnost o trdni plepetenosti migracij in globalnega razvoja. Svet zahteva aktivno udeležbo družbe pri reševanju razvojne problematike. A kaj, ko nas večina sploh ne ve za kaj gre pri pomembnih "Ciljih trajnostnega razvoja".

Migracije so pač neizogibni del življenja in se dogajajo ves čas. Nikoli ni bilo drugače in gotovo bodo tukaj tudi v prihodnje. Mnogih, ki v svojih okoljih, pogosto pa tudi na svetovnem spletu, modrujemo o beguncih, migrantih, tokovih, se dotaknejo populistične besede različnih mnenjskih voditeljev, glasnih nasprotikov česarkoli že. Za Karitas, spoznavam tukaj, je migrant oseba na poti, ki potrebuje spremstvo, podporo in zaščito. Zgodbe o trgovcih z ljudmi in dobičkarjih brez koščka srca, so v meni že od obiska Etiopije naprej. Ko doma gledam poročila ali prebiram časopis, pa tako hitro pozabim na sprejetost in dejavno sočutje za ljudi na poti. Tudi zaradi spoznanj MIND-a, o katerem smo govorili na tej naši poti, sem se znova zavedel, da si v svojem srcu vsak vsak želi razvijati tam mkjer se je rodil, svojem domačem okolju, med prijatelji in, da velika večina ne zapusti svojega domaiz lepega, ampak v želji po golem preživetju in bolj dostojnem življenju. Kot sporoča Slovenska Karitas: "Pred nami je vedno le človek v eni sami barvi, v barvi stiske in hkrati v barvi upanja!"

Ste vedeli, da je največ migracij na svetu prav znotraj Afrike? Na misijonu Ruzo smo se srečali z družinami, ki so pred dvema letoma prišle z juga dežele. Popolnoma prestradene, prestrašene, brez upanja. Sestre so jim pomagale s semeni, z iskanjem bivališča in pozneje, prek Slovenske Karitas, tudi dela. So taki, ki so se po določenem času vrnili, drugi odšli v Tanzanijo. Zaradi dela družine pogosto živijo ločeno, očetje delajo tam, kjer je pač mogoče najdi delo. Kakršno koli delo!

Skrajna revščina z migracijami predstavlja velik pritisk na države, ki jih nesrečni ljudje izberejo za rast novega upanja. Že tako imajo tudi v novem svetu težave s hrano, vodo in delom, migracija pa vse lahko veliko poslabša. Burundi ima trenutno v Ruandi več kot 60.000 političnih beguncev. Zaradi hudega konflikta so bili primorani poiskati zavetje pri sosedih.

Jana Lampe pravi: "Konflikt se po malem nadaljuje ves čas in močno dvomim, da se bo večina vrnila domov. Zdaj skušajo preživeti v Ruandi. Vsak človek tega sveta se trudi ostati živ. Vidimo, da z našimi razvojnimi projekti ljudje lahko bivajo in delajo v domačem kraju in so veseli, da družina ostane skupaj. Skrbeti moramo, da se bodo ljudje lahko razvijali doma, na višjem nivoju pa bi morali garati, da se prenehajo vojne, spopadi, morali bi skrbeti, da se ne bi vedno znova začenjali novi konflikti. Tu je tudi nujnost novega načina kmetovanja. Zahtevajo ga podnebne spremembe, suše ali izredno močne in dolge padavine. S pravim delom in podporo razvojnih projektov bi, prepričana sem, lahko zagotovili, da bo manj migracij, in, da bi ljudje zmogli zadovoljno živeti v svojih krajih!"
Daleč sem moral, da sem znova prebudil svojo vest in slišal resnice, o katerih ne govorimo prav pogosto. Iskanje škandalov doma preglasi klic sočutja in razuma. Žal!

10. dan: petek, 5. julij

Kdaj ste bili nazadnje lačni? Ne, kdaj ste bili nazadnje lačni in ni bilo nobene možnosti, da bi karkoli dali pod zob? Očetje, matere, smo kdaj pestovali jokajočega otroka, vedeli, da je lačen, pa nismo imeli ničesar, prav ničesar kar bi ga potolažilo? Lakota v našem svetu je drugačna od tiste, ki mori otroke in odrasle v Burundiju. Če bi se človek v najetem turističnem avtu (če bi jih Burundi, recimo, imel) vozil po tej lepi deželi, verjetno ne bi pomislil na lakoto množic. Vse naokrog bi ga pozdravljala obdelana polja, v vsakem večjem trgu pa kopica ražnjev, ob katerih ponujajo pečeno meso, kruh ... A ne za malega človeka, ne za družino, ki ne premore niti strehe nad glavo, ne za mamico, ki ne more dobiti nikakršnega dela in ne za očeta, ki si mora izposoditi celo "motiko". Ne premorejo ničesar, le drug drugega imajo. In upanje, da jim bo kdo pomagal, željo delati, priložnost stopiti iz sveta lakote, bolezni in umiranja.

"Dobroti dajemo glas, Burundi 2019" je akcija, ki nas je v sodelovanju s Slovensko Karitas ponesla med projekte, ki uspešno živijo le zaradi dobrote slovenskega človeka. Neizmerna je! Kako rad bi, da bi prav vsi slišali o konkretni pomoči, trajnostnem pomenu akcije "Z delom do dostojnega življenja". Nekajkrat sem jo že omenil, res sem navdušen nad njo. Kolikim so pomagali, mnogi so doživeli, da je svet lahko drugačen, dnevi lepši. Pa "Za srce Afrike", sodelovanja z Misijonskim središčem Slovenije, Ministrstvom za zunanje zadeve. Odlično, zgovorno in vzpodbudno!
Minula dneva pa smo preživeli na misijonu, katerega del govori tudi o dobrem srcu poslušalcev Radia Ognjišče, ki so pred sedmimi leti v Pustni Sobotni iskrici z darovi pomagali obnoviti center za podhranjene otroke na misijonu Rwisabi. Ko se srečaš z velikimi očmi lačnih otrok, njihovimi vdrtimi lici ali napihnjenimi trebuščki, ko začutiš skromnost in skrbi njihovih mamic, ki prav tako tolčejo nepopisno lakoto, si poln vprašanj, misli o nepravičnem svetu, krivicah, ki se jih, kaže, ne da popraviti z mednarodnimi pogodbami in donatorskimi konferencami. Bojim se, da bo do konca časov tako ... Malemu človeku bodo pomagali darovi malega človeka. Drobni evri posameznikov so v Burundiju obnovili prostore, ki zdaj že vrsto let dajejo zavetje materam z otroki. Vsak dan jim nudijo pet obrokov, bdijo nad zdravstvenim stanjem kronično podhranjenih in jih učijo kaj lahko naredi vsak izmed njih, da bo jutri lepše.

Na dvorišču tega centra upanja sem v pogovoru s s. Vesno Hiti izvedel, da je podhranjenosti v Burundiju še vedno veliko. V prvem stavku se je zahvalila vsem darovalcem, posebej otrokom v Sloveniji, ki jim je zaželela, da bi vedno imeli srce za človeka v stiski. "Ko vprašam otroke v Sloveniji, če vedo kaj pomeni biti lačen, prikimajo in pravijo: seveda, saj smo že bili lačni. Pa jim povem, da je najhujša lakota takrat, ko lačen otrok sploh ne ve več, da je lačen. Ko njegovo telo niti ne občuti lakote. Smrtno nevarno! V centru za podhranjene otroci dobijo pravo proteinsko hrano, mamice skušajo naučiti kako in kaj kuhati prav, spremljajo jih tudi potem, ko, nekateri po dolgih mesecih, lahko zapustijo center. Žal pa se mnogi vedno znova vračajo." Podhranjeni otroci imajo premalo manjkajo beljakovin in proteinov, napihnjeni trebuški so znak tega pomanjkanja in prevelike vsebnosti hidratov. Kuhane banane in manjok pri vseh obrokih nista dovolj, najhujša lakota pa nastane, ko ostane le še sladki krompir.

V ta center prihajajo otroci iz bližnje in daljne okolice misijona. Vsak mesec je v njem približno dvajset novih otrok, ki se po različno dolgem času vrnejo zdravi domov, a posledice hude podhranjenosti se lahko poznajo tudi vse življenje. Če v Rwisabiju ne bi bilo tega centra, bi bila smrtnost otrok v rosnih letih še veliko večja. Že ob prvem stiku z otroki v centru za podhranjene smo začutili in videli, da so hudo bolni. Veliko manj smeha, nobenega radoživega skakanja okoli naših elektronskih aparatov ni bilo. Mirni otroci so se rahlo nasmehnili, če smo jih ogovorili, takoj nato pa so se nemo zazrli v daljavo. Sicer so radi splezali v naročje, podali roko, a plamen radosti je bil v njih pogašen. Verjamem, da tli in vem, da ga bodo v centru spet razplamteli. Upam, da prav pri vseh.

V atriju poslopja so klopi, nekaj prav lepo urejenih igral in trava, razkošje, ki ga v skromnih domovih ne premore nihče od bolnikov. Največje razkošje pa so redni obroki, ki vračajo zdravje, vdihnejo življenje. Draga Pustna Sobotna iskrica, dragi naši darovalci, hvala! Tako kličejo sestre, zdravstveno osebje, starši, otroci, pa tudi sodelavci našega radia, ki vemo, da vedno lahko zaupamo vaši darežljivosti, zdaj pa smo tudi "preverili" kako so ravnali z darovi. Preudarno, odgovorno, s pogledom naprej. Misijonarke, hvala in bravo!

Ljudje na podeželju Burundija živijo v hišah, ki so narejene iz blata, imajo skromna vrata in so brez steklenih oken. Lesena polkna zapirajo pot vročini. Pogosto so v hiši tudi koze, ovce, morda kak prašiček. V "sobah" z blatnimi tlemi ni omar, stolov ali miz, v spalnicah pogosto ni postelje. Med stenama je ponavadi razpeta vrv na kateri imajo stanovalci oblačila. Otroci v glavnem premorejo par hlač in majico, če imajo srečo in možnost hoditi k pouku, potem nadvse skrbno ravnajo tudi s šolsko uniformo, ki je sestavljena iz hlač ali krila in srajce. Kolikokrat sem se zgrozil, ko sem pomislil na polne omare doma, na razprodaje oblačil in obutve, ki nam vsiljujejo željo imeti nekaj novega in v nas sadijo misel, da staro ni več dobro ...

Pogosto so v hiši vsaj malo premožnih tudi koza ali ovce, morda kak prašiček. Ljudje so pod isto streho z živalmi le zato, ker se bojijo, da bi jim iz kakih posebnih ograd izven hiše nepridipravi ukradli to živo bogastvo. Ponavadi je izven hiše le skromno ognjišče. In to je to! Ni koles, ni motorjev, ni avtomobila, elektrike, tekoče vode, ni ... Ni skoraj ničesar, kar je zdajle na vidiku vašega pogleda. Če pogledate naokrog, kaj vidite? No, skoraj ničesar od tega ne boste našli v preprosti hiši revnega človeka v Burundiju. Še hiša ponavadi ni njegova, o koščku zemlje lahko le sanja. Le, če ste se zazrli v sočloveka, brata ali sestro, v družino, to pa imajo. V veliki večini, pa čeprav morda zaradi vojne ali bolezni ni več cela, ljubezen imajo in jo prav prijazno širijo vsem naokrog. Tudi tujcem, tudi belcem. Prejemamo jo ves čas, res čutim tako.

Nasmejani obrazi, roke dvignjene v pozdrav, stiski rok in želja "mir s teboj". Res, da čutim na sebi tudi začudene poglede, roke otrok, ki se želijo dotakniti bele in z dlakami poraščene roke. Kako nenavadno! Pa vendar ne tako zelo tuje, saj se spomnim očeta, ki mi je večkrat pripovedoval kako začuden je bil, ko je kot otrok v Ljubljani prvič videl temnopoltega človeka. Otroci in večina odraslih tu srečuje le sestre misijonarke, ki so drugačne polti kot oni, njihovi gostje pa so zelo redki in zato tako nenavadni.
Ko smo danes pred odhodom na pot spoznavali velik misijon Rwsabi, videli zdravstveni center, porodnišnico, prostore za svetovanje, si ogledali ambulante, bili znova priče pregledu otrok in zajtrku podhranjenih, sem opazoval ljudi s kakšnim zanimanjem zrejo v našo skupino. Ponavadi tega niti ni težko opaziti. Kjerkoli se ustavi naš korak, v trenutku je okoli nas še in še ljudi. Nepremično stojijo, odkrito zrejo v naše obraze in nas opazujejo. Tesno ob nas so vse, dokler ne stopimo znova na pot. Odrasli gredo po svojih opravkih, otroci nas spremljajo po naših. Povsod in kadarkoli.
Ko smo danes stali pri veliki odprti sobi, kjer so čakale mamice na pregled otrok, sta se mi prav potihem približala dva mlada gospoda v belih haljah. Zdravstvena delavca. Prvi pristopi in mi, v angleškem jeziku, prav potihem reče: "Gospod, bi lahko za trenutek stopili z nama? Prosim." Odkimam in prijazno povem, da sem s skupino. Prepričan sem bil, da imata kako prošnjo, povezano z denarjem. Pa ponovi: "Prosim, le za trenutek." "Zakaj?" "Slikali bi se radi z vami, radi bi imeli fotografijo z velikim "muzungom", spomin na srečanje z velikim belim človekom." Počutil sem se kot kak snežni človek, vrsta, ki izumira, morda celo ne obstaja, pa so jo našli nekje v naravi. Saj veste, jeti, big foot ... Z veseljem sem prikimal, se naredil še večjega in stopil z gospodičema. Za vrati nas je čakal še tretji, bolj sramežljive sorte. Poiščemo pravi prostor, pade selfie (pardon, sebek) ali dva in vsi hvaležni začnejo z afriško nerodnim: "Thank you, sir, thank you!" Ni za kaj, fantje, tudi jaz imam zanimivo fotografijo s črnimi možički v belih haljah.

Nastalo je tudi nekaj posnetkov z nasledniki izvrstnih bobnarjev iz včerajšnjega dne. V vrtcu, ki je del misijona so imeli namreč zadnji dan pred počitnicami. Slovesnost, na katero je dvesto otrok prišlo v prazničnih oblačilih, s pisanimi trakovi okoli glav. Po maši so fantje stopili za majhne burundijske bobne in začeli. Včeraj sem imel prav: glasba in tipični afro ritmi so v teh ljudeh od začetka, od prvega koraka, po moje. Kakšni mojstri, kako prepričljivi in prav nič sramežljivi. Pesem ali dve in na pot.

Mahnili smo jo nazaj proti Bujumburi, občudovali pokrajino, veliko klepetali in se še več smejali. Tako vedre poti v svet z Izidorjem še nisva imela. Menda eden afriških pregovorov pravi, da smeh podaljšuje življenje. Pripravite se, sestri Vesna in Bogdana, Jana, Izidor in Jure bomo svoja leta potegnili do Metuzalemskih razsežnosti. Dnevi, ki smo jih preživeli skupaj, bodo za vedno ostali v sončnem delu mojega spomina. V senco sicer stopajo štorije revnih ljudi, a z dobrim delom, za katerega bomo skušali nagovoriti poslušalce, jih bomo potegnili na drugo stran. Ah, kako nerazumljiva poezija! Naj povem preprosto: na pustno soboto 2020 bomo zbirali sredstva za Burundi in center Akamuri. Upam, da bomo na moč uspešni. Upam in si želim, da bo res tako.

Današnji zapis končujem v Bujumburi. Doslej smo naredili okoli 800 km po različnih cestah te lepe države. Danes smo se srečevali s kolesarji, ki so tovorili mogoče in nemogoče reči, navkreber porivali kolesa s posodami piva, vode, s pločevino za streho, slamo, stoli ... Kar nekaj je bilo tovornjakov, blizu mesta tudi osebnih vozil. Izidor je lovil nenavadne in na videz nevarne prizore kolesarjev, ki se na dolgih kilometrih v klanec primejo ogromnih tovornjakov. Nevarno sedejo na konec okvirja, sedijo po "kavbojsko" in se primejo tovornjaka, katerega voznik niti ne vidi slepih potnikov. Kaj pa, če ustavi, kaj, če zapelje na luknjo, ki jih sploh ne manjka? Kaj se zgodi, če luknjo obide, kolesarju pa to ne uspe? Raje ne bom ugibal. Pa dečki, ki v raztrganih oblačilih in bosih nog bingljajo s konca prikolic tovornjakov. Uf, srh! Nevarno početje, ki prihrani kilometre ali pokaže svet. In to v Afriki pač nekaj pomeni. Življenje, s katerim se igrajo, je, kaže, vredno nekaj manj.

Tule, v hiši sester usmiljenk, nam je mednarodno pisana družba pripravila lep sprejem, se zahvalila Sloveniji, Radiu Ognjišče in našim poslušalcem za vso pomoč. Kako lepo je slišati: molite za nas, zagotavljamo vam, da boste v naših molitvenih namenih.

Full story »

10. dan: petek, 5. julij

Kdaj ste bili nazadnje lačni? Ne, kdaj ste bili nazadnje lačni in ni bilo nobene možnosti, da bi karkoli dali pod zob? Očetje, matere, smo kdaj pestovali jokajočega otroka, vedeli, da je lačen, pa nismo imeli ničesar, prav ničesar kar bi ga potolažilo? Lakota v našem svetu je drugačna od tiste, ki mori otroke in odrasle v Burundiju. Če bi se človek v najetem turističnem avtu (če bi jih Burundi, recimo, imel) vozil po tej lepi deželi, verjetno ne bi pomislil na lakoto množic. Vse naokrog bi ga pozdravljala obdelana polja, v vsakem večjem trgu pa kopica ražnjev, ob katerih ponujajo pečeno meso, kruh ... A ne za malega človeka, ne za družino, ki ne premore niti strehe nad glavo, ne za mamico, ki ne more dobiti nikakršnega dela in ne za očeta, ki si mora izposoditi celo "motiko". Ne premorejo ničesar, le drug drugega imajo. In upanje, da jim bo kdo pomagal, željo delati, priložnost stopiti iz sveta lakote, bolezni in umiranja.

"Dobroti dajemo glas, Burundi 2019" je akcija, ki nas je v sodelovanju s Slovensko Karitas ponesla med projekte, ki uspešno živijo le zaradi dobrote slovenskega človeka. Neizmerna je! Kako rad bi, da bi prav vsi slišali o konkretni pomoči, trajnostnem pomenu akcije "Z delom do dostojnega življenja". Nekajkrat sem jo že omenil, res sem navdušen nad njo. Kolikim so pomagali, mnogi so doživeli, da je svet lahko drugačen, dnevi lepši. Pa "Za srce Afrike", sodelovanja z Misijonskim središčem Slovenije, Ministrstvom za zunanje zadeve. Odlično, zgovorno in vzpodbudno!
Minula dneva pa smo preživeli na misijonu, katerega del govori tudi o dobrem srcu poslušalcev Radia Ognjišče, ki so pred sedmimi leti v Pustni Sobotni iskrici z darovi pomagali obnoviti center za podhranjene otroke na misijonu Rwisabi. Ko se srečaš z velikimi očmi lačnih otrok, njihovimi vdrtimi lici ali napihnjenimi trebuščki, ko začutiš skromnost in skrbi njihovih mamic, ki prav tako tolčejo nepopisno lakoto, si poln vprašanj, misli o nepravičnem svetu, krivicah, ki se jih, kaže, ne da popraviti z mednarodnimi pogodbami in donatorskimi konferencami. Bojim se, da bo do konca časov tako ... Malemu človeku bodo pomagali darovi malega človeka. Drobni evri posameznikov so v Burundiju obnovili prostore, ki zdaj že vrsto let dajejo zavetje materam z otroki. Vsak dan jim nudijo pet obrokov, bdijo nad zdravstvenim stanjem kronično podhranjenih in jih učijo kaj lahko naredi vsak izmed njih, da bo jutri lepše.

Na dvorišču tega centra upanja sem v pogovoru s s. Vesno Hiti izvedel, da je podhranjenosti v Burundiju še vedno veliko. V prvem stavku se je zahvalila vsem darovalcem, posebej otrokom v Sloveniji, ki jim je zaželela, da bi vedno imeli srce za človeka v stiski. "Ko vprašam otroke v Sloveniji, če vedo kaj pomeni biti lačen, prikimajo in pravijo: seveda, saj smo že bili lačni. Pa jim povem, da je najhujša lakota takrat, ko lačen otrok sploh ne ve več, da je lačen. Ko njegovo telo niti ne občuti lakote. Smrtno nevarno! V centru za podhranjene otroci dobijo pravo proteinsko hrano, mamice skušajo naučiti kako in kaj kuhati prav, spremljajo jih tudi potem, ko, nekateri po dolgih mesecih, lahko zapustijo center. Žal pa se mnogi vedno znova vračajo." Podhranjeni otroci imajo premalo manjkajo beljakovin in proteinov, napihnjeni trebuški so znak tega pomanjkanja in prevelike vsebnosti hidratov. Kuhane banane in manjok pri vseh obrokih nista dovolj, najhujša lakota pa nastane, ko ostane le še sladki krompir.

V ta center prihajajo otroci iz bližnje in daljne okolice misijona. Vsak mesec je v njem približno dvajset novih otrok, ki se po različno dolgem času vrnejo zdravi domov, a posledice hude podhranjenosti se lahko poznajo tudi vse življenje. Če v Rwisabiju ne bi bilo tega centra, bi bila smrtnost otrok v rosnih letih še veliko večja. Že ob prvem stiku z otroki v centru za podhranjene smo začutili in videli, da so hudo bolni. Veliko manj smeha, nobenega radoživega skakanja okoli naših elektronskih aparatov ni bilo. Mirni otroci so se rahlo nasmehnili, če smo jih ogovorili, takoj nato pa so se nemo zazrli v daljavo. Sicer so radi splezali v naročje, podali roko, a plamen radosti je bil v njih pogašen. Verjamem, da tli in vem, da ga bodo v centru spet razplamteli. Upam, da prav pri vseh.

V atriju poslopja so klopi, nekaj prav lepo urejenih igral in trava, razkošje, ki ga v skromnih domovih ne premore nihče od bolnikov. Največje razkošje pa so redni obroki, ki vračajo zdravje, vdihnejo življenje. Draga Pustna Sobotna iskrica, dragi naši darovalci, hvala! Tako kličejo sestre, zdravstveno osebje, starši, otroci, pa tudi sodelavci našega radia, ki vemo, da vedno lahko zaupamo vaši darežljivosti, zdaj pa smo tudi "preverili" kako so ravnali z darovi. Preudarno, odgovorno, s pogledom naprej. Misijonarke, hvala in bravo!

Ljudje na podeželju Burundija živijo v hišah, ki so narejene iz blata, imajo skromna vrata in so brez steklenih oken. Lesena polkna zapirajo pot vročini. Pogosto so v hiši tudi koze, ovce, morda kak prašiček. V "sobah" z blatnimi tlemi ni omar, stolov ali miz, v spalnicah pogosto ni postelje. Med stenama je ponavadi razpeta vrv na kateri imajo stanovalci oblačila. Otroci v glavnem premorejo par hlač in majico, če imajo srečo in možnost hoditi k pouku, potem nadvse skrbno ravnajo tudi s šolsko uniformo, ki je sestavljena iz hlač ali krila in srajce. Kolikokrat sem se zgrozil, ko sem pomislil na polne omare doma, na razprodaje oblačil in obutve, ki nam vsiljujejo željo imeti nekaj novega in v nas sadijo misel, da staro ni več dobro ...

Pogosto so v hiši vsaj malo premožnih tudi koza ali ovce, morda kak prašiček. Ljudje so pod isto streho z živalmi le zato, ker se bojijo, da bi jim iz kakih posebnih ograd izven hiše nepridipravi ukradli to živo bogastvo. Ponavadi je izven hiše le skromno ognjišče. In to je to! Ni koles, ni motorjev, ni avtomobila, elektrike, tekoče vode, ni ... Ni skoraj ničesar, kar je zdajle na vidiku vašega pogleda. Če pogledate naokrog, kaj vidite? No, skoraj ničesar od tega ne boste našli v preprosti hiši revnega človeka v Burundiju. Še hiša ponavadi ni njegova, o koščku zemlje lahko le sanja. Le, če ste se zazrli v sočloveka, brata ali sestro, v družino, to pa imajo. V veliki večini, pa čeprav morda zaradi vojne ali bolezni ni več cela, ljubezen imajo in jo prav prijazno širijo vsem naokrog. Tudi tujcem, tudi belcem. Prejemamo jo ves čas, res čutim tako.

Nasmejani obrazi, roke dvignjene v pozdrav, stiski rok in želja "mir s teboj". Res, da čutim na sebi tudi začudene poglede, roke otrok, ki se želijo dotakniti bele in z dlakami poraščene roke. Kako nenavadno! Pa vendar ne tako zelo tuje, saj se spomnim očeta, ki mi je večkrat pripovedoval kako začuden je bil, ko je kot otrok v Ljubljani prvič videl temnopoltega človeka. Otroci in večina odraslih tu srečuje le sestre misijonarke, ki so drugačne polti kot oni, njihovi gostje pa so zelo redki in zato tako nenavadni.
Ko smo danes pred odhodom na pot spoznavali velik misijon Rwsabi, videli zdravstveni center, porodnišnico, prostore za svetovanje, si ogledali ambulante, bili znova priče pregledu otrok in zajtrku podhranjenih, sem opazoval ljudi s kakšnim zanimanjem zrejo v našo skupino. Ponavadi tega niti ni težko opaziti. Kjerkoli se ustavi naš korak, v trenutku je okoli nas še in še ljudi. Nepremično stojijo, odkrito zrejo v naše obraze in nas opazujejo. Tesno ob nas so vse, dokler ne stopimo znova na pot. Odrasli gredo po svojih opravkih, otroci nas spremljajo po naših. Povsod in kadarkoli.
Ko smo danes stali pri veliki odprti sobi, kjer so čakale mamice na pregled otrok, sta se mi prav potihem približala dva mlada gospoda v belih haljah. Zdravstvena delavca. Prvi pristopi in mi, v angleškem jeziku, prav potihem reče: "Gospod, bi lahko za trenutek stopili z nama? Prosim." Odkimam in prijazno povem, da sem s skupino. Prepričan sem bil, da imata kako prošnjo, povezano z denarjem. Pa ponovi: "Prosim, le za trenutek." "Zakaj?" "Slikali bi se radi z vami, radi bi imeli fotografijo z velikim "muzungom", spomin na srečanje z velikim belim človekom." Počutil sem se kot kak snežni človek, vrsta, ki izumira, morda celo ne obstaja, pa so jo našli nekje v naravi. Saj veste, jeti, big foot ... Z veseljem sem prikimal, se naredil še večjega in stopil z gospodičema. Za vrati nas je čakal še tretji, bolj sramežljive sorte. Poiščemo pravi prostor, pade selfie (pardon, sebek) ali dva in vsi hvaležni začnejo z afriško nerodnim: "Thank you, sir, thank you!" Ni za kaj, fantje, tudi jaz imam zanimivo fotografijo s črnimi možički v belih haljah.



Nastalo je tudi nekaj posnetkov z nasledniki izvrstnih bobnarjev iz včerajšnjega dne. V vrtcu, ki je del misijona so imeli namreč zadnji dan pred počitnicami. Slovesnost, na katero je dvesto otrok prišlo v prazničnih oblačilih, s pisanimi trakovi okoli glav. Po maši so fantje stopili za majhne burundijske bobne in začeli. Včeraj sem imel prav: glasba in tipični afro ritmi so v teh ljudeh od začetka, od prvega koraka, po moje. Kakšni mojstri, kako prepričljivi in prav nič sramežljivi. Pesem ali dve in na pot.

Mahnili smo jo nazaj proti Bujumburi, občudovali pokrajino, veliko klepetali in se še več smejali. Tako vedre poti v svet z Izidorjem še nisva imela. Menda eden afriških pregovorov pravi, da smeh podaljšuje življenje. Pripravite se, sestri Vesna in Bogdana, Jana, Izidor in Jure bomo svoja leta potegnili do Metuzalemskih razsežnosti. Dnevi, ki smo jih preživeli skupaj, bodo za vedno ostali v sončnem delu mojega spomina. V senco sicer stopajo štorije revnih ljudi, a z dobrim delom, za katerega bomo skušali nagovoriti poslušalce, jih bomo potegnili na drugo stran. Ah, kako nerazumljiva poezija! Naj povem preprosto: na pustno soboto 2020 bomo zbirali sredstva za Burundi in center Akamuri. Upam, da bomo na moč uspešni. Upam in si želim, da bo res tako.

Današnji zapis končujem v Bujumburi. Doslej smo naredili okoli 800 km po različnih cestah te lepe države. Danes smo se srečevali s kolesarji, ki so tovorili mogoče in nemogoče reči, navkreber porivali kolesa s posodami piva, vode, s pločevino za streho, slamo, stoli ... Kar nekaj je bilo tovornjakov, blizu mesta tudi osebnih vozil. Izidor je lovil nenavadne in na videz nevarne prizore kolesarjev, ki se na dolgih kilometrih v klanec primejo ogromnih tovornjakov. Nevarno sedejo na konec okvirja, sedijo po "kavbojsko" in se primejo tovornjaka, katerega voznik niti ne vidi slepih potnikov. Kaj pa, če ustavi, kaj, če zapelje na luknjo, ki jih sploh ne manjka? Kaj se zgodi, če luknjo obide, kolesarju pa to ne uspe? Raje ne bom ugibal. Pa dečki, ki v raztrganih oblačilih in bosih nog bingljajo s konca prikolic tovornjakov. Uf, srh! Nevarno početje, ki prihrani kilometre ali pokaže svet. In to v Afriki pač nekaj pomeni. Življenje, s katerim se igrajo, je, kaže, vredno nekaj manj.


Tule, v hiši sester usmiljenk, nam je mednarodno pisana družba pripravila lep sprejem, se zahvalila Sloveniji, Radiu Ognjišče in našim poslušalcem za vso pomoč. Kako lepo je slišati: molite za nas, zagotavljamo vam, da boste v naših molitvenih namenih.

Dan, kot ga še ni bilo, enkratna doživetja. Gotovo enkratna! Kaj podobnega se človeku najverjetneje ne more zgoditi dvakrat.
Četrtkovo jutro se je začelo s sveto mašo na misijonu Rwisabi, po zajtrku pa smo jo mahnili k osnovni šoli v kraju Nyangungu. Vmes sem izvedel, da moje tarnanje nad piki komarjev ni upravičeno, bolhe da so me. Menda. Nobenih posebnih navodil nisem dobil od poznavalcev. "Doma operi vse, kar imaš v kovčku. Vse!" Bom, hvala. Če bi zdajle končal, bi napisal: lahko noč, pa eno bolho za pomoč, a ne gre, saj nisem niti dobro začel.

V našem današnjem urniku je pisalo: obisk osnovne šole, ki je bila leta 2016 zgrajena s pomočjo Slovenske Karitas in Ministrstva za zunanje zadeve RS. Kratko, jedrnato, celo malo suhoparno. A obisk se je izkazal za vse prej, kot to. Vse prej. Noro!
Po kakih dvajsetih minutah vožnje v rdečem prahu novega jutra, smo dospeli do majhnega kraja, ki premore nekaj razpadajočih lesenih barak, v katerih je, kot ponavadi v teh koncih, kak skromno skromen bar, frizer in brivec. Če se pred lokalom kadi, ob vratih pa je na kavelj nataknjeno sveže meso z muhami, pa gostilna. Naj vas domač in dobro znan izraz ne zavede. Pred hišico je ponavadi le majhen žar, na njem pa na vejo nataknjeni koščki mesa. Značilnost teh krajev, okusni ražnjiči s francoskim imenom in ponavadi s črno prepečenim mesom. Ni slabo. Kamorkoli se pripeljemo, povsod nas pozdravljajo mimoidoči, ob hišah stoječi, na travnikih čepeči, na njivah premočeni ali na dvoriščih sedeči. "Belci, pozdravljeni! Kako ste? Dober dan, dobrodošli ..." Danes smo se nekajkrat srečali tudi s tistimi, ki so dodajali še: "Imate kaj denarja? Revni smo." Pa jih ni veliko, glede na revščino, ki tare deželo, res ne.

Po nekaj sto metrih od majcenega kraja, smo zaslišali petje in kmalu opazili prve otroke, ki so prepevali, vriskali, vpili in pozdravljali goste. Nas, ki smo sedeli v beli Toyoti in nejeverno zrli v to neskončno množico malih šolarjev. Neumorno so mahali z vejami, listje je šelestelo v vetru, otroci pa tekali ob počasi vozečem terenskem avtu. "Fant, takole se je počutil gospod maršal, ko je prišel na kak "spontani" obisk. Nekaj podobnega, v veliko večji razsežnosti, se ve, doživlja papež, ko iz papa-mobila pozdravlja veselo množico." Nisem vedel, naj mi bo nerodno, naj snemam kolikor morem, naj se prepustim trenutku in si skušam čimveč zapomniti? Otroci, bilo jih je skoraj tisoč, so vsi nasmejani verjetno pričakovali predstavnico Karitas Jano Lampe, dobili pa še radijsko pošiljko, s. Vesno Hiti in domačo sestro usmiljenko, ki je bila z nami. Pozneje se je pokazalo, da so pričakovali kar vse, a meni je bilo, priznam, nerodno. Zahvaljevali so se za pomoč, novo šolo, pot v lepšo prihodnost.

Ko smo izstopili iz avta, so otroci pozdravom z olistanimi vejami dodali še pravi afriški napev. Že ta bi me privzdignil, slovesnost trenutka pa me je danes ponesla v radostne višave, me ganila in čudila obenem. Se vam je že kdaj zgodilo, da bi slutili, da je pred vami nekaj nepozabnega, nekaj, kar na vsak način želiš ujeti tudi na fotografijo ali video v telefonu, pa ne veš, če bo tam še dovolj prostora? Meni se je. Danes. Med potjo skozi spontani špalir sem slišal neverjetno bogato bobnanje, navdušeno večglasno prepevanje in šumenje množice. Nevljudno sem brskal po telefonu, upal, da je zgodovina prenešena v oblak in brisal, kar mi je prišlo pod roko. Jure, pripravi prostor. Slutim, da boš tole, kar vas čaka, želel pokazati doma. Tudi sebi, ko boš obujal spomine. Imel sem prav.

Na koncu špalirja je bil sredi množice možak z mikrofonom, ob njem šolar s preprostim dotrajanim zvočnikom na glavi. "Welcome in Nyangungu!" Za hrbtom govorca je bilo deset odraslih bobnarjev, postavnih mož, oblečenih v tradicionalna oblačila v narodnih barvah Burundija. Tudi veliki in težki leseni bobni z napeto kožo in močnimi palicami so bili v zeleni, beli in rdeči barvi. Kakšen ritem, kakšna glasba, petje, kakšen ples teh mož, ki so hkrati še izvrstni akrobati ... To je prava Afrika! Vroč dan, rdeč pesek, na stotine otrok, glasen smeh in besede zahvale. No, tudi vse ostalo je del slednjega. Veselje zaradi pomoči ljudi iz države, ki je večina najverjetneje nikoli ne bo znala pokazati na zemljevidu. Vedo pa, da iz Slovenije prihajajo ljudje in ustanove, ki jim je mar zanje.

Otroci so po razredih prihajali pred nas, neumorno prepevali v pripeki dopoldanskega sonca. "Hvala za šolo, hvala za vaše srce, hvala za vašo pomoč!" Najmlajši so oponašali zajčke, nekoliko starejši prepevali večglasno, šolarji v višjih razredih pa so pripravili točke, v katerih so peli, plesali in v dolgih pesmih pokazali kako globoko sta posluh in ples zakoreninjena v tukajšnjem človeku. Od nekdaj. Gostje nismo mogli dovolj zares pokazati navdušenja. Odprtih ust smo strmeli v nastopajoče, občudovali vse, kar se je, kot v kakem dobrem dokumentarnem filmu, odvijalo okoli nas. Neverjetno! Bobnarji so s kratkimi vmesnimi skladbami povezovali nastope otrok, vmes in na koncu pa znova jemali dih in navduševali s samostojno točko. Ko bi slišali uigranost, ko bi videli to usklajenost. Res sem bil navdušen!

Nastopajoči so imeli okoli glav posebne papirnate trakove, ki so izgledali kot krone na kratko postriženih glavah nasmejanih otrok. Peli so kot eden in bili deležni tudi navdušenega sprejema ostalih sošolcev in vseh, ki so občudovali njihove nastope. Papirnati trakovi so bili izdelani iz popisanih stranih šolskih zvezkov. V Burundiju ima pač vsaka stvar vsaj dvojno življenje. Plastenke postanejo ograja ali igrače, vrečke, ostanki gume in podobni odpadki so pravo gradivo za žoge, koščki obdelanega lesa so s spretnimi prsti v trenutku lahko polica ali otroška igrača, ki, navezana na meter vrvice, postane skoraj daljinska. Prizore s plašči pnevmatik in leseno palico v rokah otroka, pa so tako ali tako dobro znani večini. Zvezki torej lahko zaljšajo nastopajoče pevke in plesalce, iz njihovih popisanih listov je bila izdelana dolga veriga, ki je lepšala pročelje šole, iz njih so izdelali celo zavese v pisarni gospe ravnateljice.
V posebej za danes spisanih kiticah so otroci ob plesu izražali zahvalo, odrasli govorniki pa so ji dodali tudi vrsto prošenj. Brez skrbi, priložnosti za dobro delo v Afriki zlepa ne bo zmanjkalo.

Ob dvorišču šole, ki je bilo prizorišče te lepe in dolge prireditve so visoki evkaliptusi, ki so služili tudi kot "tribune za častne goste". Spretni fantini so splezali visoko v krošnjo dreves, si poiskali primeren prostor in iz ptičje perspektive spremljali zanimivo dogajanje. Pa kako visoko so priplezali! Joj, kakšen vik in krik bi zagnali slovenske mamice in očetje, če bi jim prišlo na uho, da njihovi otroci v času pouka plezajo po drevesih in se nenadzorovano zibljejo na vejah. Tukaj pa: pod njimi vsa šola, s celotnim učiteljskim zborom vred, pa nič ... Še opazili jih niso. Ja, v Burundiju smejo otroci še danes plezati na drevesa. In odlično jim gre!

V zadnjem delu prireditve se je nekaj omenjenih bobnarjev v plesnih korakih bližalo prostoru, odkoder sem lovil enkratne podobe glasbenikov pri plesu, vratolomnih skokih v zrak ali igranju na te ogromne instrumente. Gledal sem in gledal, postavni možje pa so se mi ves čas približevali, naredim korak nazaj, oni gibko dva naprej. In že so ob meni. Ojoj! Naenkrat nisem več slišal glasnih bobnov, ne videl ljudi ob meni, le zmedeno sem se spraševal kaj me čaka, kakšnega "prostovoljca" iščejo. Nikoli nisem pogumno dvigoval roke, ko so iskali prostovoljce. Posebej ne, če so bili ti poklicani na ples. Danes pa tole.

Prav po belsko štorast začnem poplesavati, kar opazim, da me dva bobnarja skušata prijeti pod roki, dva okoli pasu, zadnji par pa pod koleni. Čakaj, tole bo pa nenavaden ples. Slišal sem besede v nerazumljivem jeziku, krik ali dva, smeh skoraj tisočih otrok ... in dojel: "Ojoj, fantje bi me radi nesli!" Kam, kako? Ubogi muzikanti, pojma nimajo kako težak zalogaj je lahko prehranjeni belec malo pred petdesetim letom. Nimajo pojma kakšno breme si nalagajo. Izgubljal sem tla pod nogami, v rokah držal telefon in snemalnik, s hrbtom in nahrbtnikom pa gledal proti tlem in se prav trapasto počutil. Z desne se mi je ves nasmejan in z objektivi opremljen bližal Izidor, malo dlje se je "kot pečena piška" smejala Jana, celo s. Vesna je le skozi telefon opazovala dogajanje in iskala priložnost za nenavadni posnetek. Dobila ga je! Jaz pa sam. Hm, pa taki prijatelji. Kdo ve, če se ne bi le smejali in snemali, ko bi me, nesrečnika, denimo, nesli v kotel. Pišuka!

Zrl sem v močne, pa vedar rahlo zadihane fante. Če bi ne bili iz Nyangunga, bi rekel, da so bili videti zardeli v obraz. Pa mi verjetno ne bi verjeli. Skratka, kratka avantura, ki je ne morem niti poimenovati "plesna", lahko pa ji rečem "zanimiva" in "enkratna". Ko so me spet postavili na noge, so si najbrž mislili: "Uf, tale pa nikoli ni vedel kaj je center za podhranjene. Ah, te nepravično porazdeljene dobrine."
Ob koncu neverjetne prireditve Sloveniji v čast, smo spoznali še utrip v učilnicah, razdelili svinčnike, bili deležni obljube, da se bodo učenci še naprej trudili in prošenj, naj Slovenci pomagamo tudi vnaprej.

In res, v Afriko, tudi v Burundi, slovenska pomoč prihaja v različnih oblikah, pa tudi prek različnih organizacij in posameznikov, ki jim je mar. Na tej poti spoznavam, da je med njimi gotovo edinstvena in enkratna akcija "Z delom do dostojnega življenja". Koliko neverjetnih zgodb o "vnovičnem rojstvu", vstajenju iz revščine in prerojenem upanju smo lahko slišali. Ker se Jana ves čas srečuje z družinami, ki jim njihov projekt daljša življenje, prinaša smisel, srečo in upanje, smo lahko slišali kako hudo je brez zaposlitve in kako lepo ga osmisli pošteno plačano delo. "Ne najdemo pravih besed, da bi rekli hvala. Pred srečanjem z vami smo bili brez zaposlitve, brez načrtov za prihodnost, skoraj brez hrane, odrinjeni na rob revne družbe. Danes smo spoštovani delavci, ki si lahko privoščijo tudi do tri obroke na dan." Nekateri so si že zgradili hišo, razširili družino in živijo lepo družinsko življenje.

Na prostrani plantaži ananasa smo obiskali skupino, ki je del projekta. Pod vročim soncem so okopavali že kar močne sadike ananasov. Kakšno delo! Zahtevno, skupinsko in podprto s strani Slovencev. Hvala!
V zahvalo nam je omenjena skupina kar sredi prašne ceste, ki povezuje različne dele polja in občine, odigrala predstavo o tem, kako lahko revna družina najde pomoč pri sestrah na misijonu. Kakšni igralci, človek je razumel vso zgodbo, pa čeprav ni poznal niti ene same besede nastopajočih.

Burundi ima talent! Jaz pa novega kozlička. Oprostite, ni moj. Le znova sem se domačinom zdel primeren za to, da sprejmem njihovo darilo vsem nam, ki smo jih obiskali. Najprej smo mislili, da je živalca, ki tu na podeželju veliko pomeni, le del "predstave", da nato ostane med ljudmi, ki so jo darovali (kot je bilo na Madagaskarju), pa smo se motili. "Pustimo ga tu, naj jim dobro služi, saj vemo, da je drobnica na podeželju pravo bogastvo." Pa so nas podučili: kje pa! Niti omeniti ne smete. Največja sramota je, kadar obdarovanec zavrne tvoje darilo. Tako bodo skupnosti kupili novo kozo, dar s "fiksom" pa je v rejo odpeljal gospod župnik.

Ko smo se zvečer odpravili še na kratek sprehod po poteh okoli misijona Rwisabi, se je znova potrdila resnica: kamorkoli se odpravi "muzungu", belec, tam je kopica domačinov, predvsem otrok, ki mu sledijo. Nekajkrat smo že imeli občutek, da se otroci kar nekoliko bojijo belega obraza, da v strahu pogledajo stran, če se srečajo naše oči. Pisal sem že o tem. Pa smo nocoj naredili kratek test. Z Izidorjem sva hodila spredaj in mirno klepetala, nakar se obrnem, dvignem roki in glasno rečem: "Kdo se boji belega moža?" Otroci so v hipu zbežali proč. V trenutku so jo, kot eden, mahnili med cvetoče grmičke kave, med velike bananovce ob poti ali po zaprašeni cesti nazaj proti domu. Vsi! Kot eden. Malček, ki je v strahu pozabil svoje unikatno leseno kolo, se je vrnil ponj in tekel nazaj proč od mene. Poskus uspel, domneva potrjena: velik belec z brado in v kratkih hlačah v Burundiju seje strah v kosti.

Zdajle torej poiščem le še bolhe in komarje ter vprašam: "Kdo se boji ... " Lahko noč in eno bolho ... Ne, saj se gotovo bojijo, kajne?
Aja, pa da ne boste v skrbeh, otrokom je kmalu postalo jasno, da gre le za igro. Še in še bi jo ponavljali, a na misijon je padla noč, zasvetila je luna v obliki črke "U". Ni kaj, res smo na drugem koncu sveta.

Amahóro, dragi naši! Amakúru? Kako se imate? Murakozačáne ... Tale zadnja je "hvala". Mura, koza, čane ... Ja, kakšna slovenska beseda v njihovih dolgih skovankah mi pomaga, da si zapomnim vsaj kak izraz, s katerim lahko "očaram" domorodce. No, za pritegnitev pozornosti je, vem, dovolj že moja polt, za kaj več sem pa pretrde glave.

Težave imam. Vsak dan se nam zgodi toliko reči, srečamo toliko ljudi in slišimo toliko zgodb, da res ne vem kaj izbrati za vsakodnevni blog, kaj prihraniti za naslednji dan in kaj "pozabiti". Podobno, kot takrat, ko mora človek sprazniti prepoln disk s fotografijami in ne ve od česa se posloviti, kaj morda ohraniti ... No, ve pa, kaj mora nujno obdržati. In med tistim, kar moram ujeti v mrežo spomina, je današnji pogovor s s. Bogdano, ki je včeraj, ko smo se odpravljali na pot, rekla: "Ne skrbite, kruh bomo kupili pa v Žireh." Ja, sestra je doma z žirovskega konca, desetletja v Afriki torej niso izbrisala lepih spominov na mladost in čas, ko so po pomembnejše reči skočili v bližnje mestece.

Ko smo se danes odpravljali na odhod na nov misijon, po tistem, ko smo si ogledali velike uspehe slovenske dobrote na misijonu Ruzo, sem sestro povabil pred mikrofon. Vem, prav nadležen sem že z njim, a ne gre drugače, zato sem tukaj. Nastal je pogovor, ki se mi, zaradi odgovorov misijonarke, zdi zelo lep.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------
S. Bogdana, misijon Ruzo ima močan slovenski pečat tudi zaradi vašega dela na njem. Kako ocenjujete napredek v tem delu Burundija, skoraj na tromeji med Burundijem, Ruando in Tanzanijo?
Največji napredek je gotovo nova porodnišnica, možnost, da matere rojevajo v dostojnem in varnem okolju, močno se je zmanjšala smrtnost novorojenih otrok. Pomembna je voda, ki se zdaj zbira v velikih cisternah in omogoča preživetje ljudi, pa tudi delo centra. Tu je veliko vzgojnih in drugačnih konferenc, pa zdravstveni center, ki pomaga ubogim ljudem, ki trpijo predvsem zaradi malarije in ostalih nadlog, pri reševanju katerih so pomembni čas, hiter odziv in sploh možnost primerne oskrbe. Ruzo zdaj vse to ima. Zato v kraju žari zahvala Slovenski Karitas, Misijonskemu središču Slovenije in Ministrstvu za zunanje zadeve, predvsem pa vsem dobrim ljudem, ki so slišali klic ranjene Afrike.

Sestra, ob besedi "žari" sem pomislil na žar v vaših očeh in vaših korakih, na ljubezen, ki žari iz vsega, kar ste storili v letih misijonarke, iz vsega, kar ste in kar počnete tudi danes. Odkod pri vaših letih vsa ta volja in energija?
Oh, ne lomite ga ... Hvala za kompliment, le kako naj odgovorim nanj? Preprosto. Vse bi dala za moj poklic! Poklic, ki je hoja za Kristusom, hoja, ki je ne zmoreš sam. Le v skupnosti gre, skupaj z drugimi. Če si sam, ne moreš narediti ničesar velikega. Naša skupnost mi je vedno veliko pomenila, skupna molitev je tisto, v čemer dobimo največ moči.

Kaj pa Žiri? Glede na vašo misel včeraj sklepam, da bo rojstni kraj za vedno ostal živ v vas.
Zmeraj! Kjerkoli sem, kamorkoli sem poslana, vedno mi na misel prihajajo moje Žiri. Ko se odpravljamo po nakupih, po domače rečem: "Bomo šli pa v Žir nakupovat kar je potrebno." Ne vem kako, da ta misel hodi za menoj že vsa leta, odkar sem šla od doma.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Lepa je tudi govorica naših dveh sester, ki vsaka zase že z melodijo in določenimi domačimi besedami oznanjata odkod sta doma. Žiri zdaj poznate tudi vi, s. Vesna pa prihaja z Blok in lepo je slišati njeno govorico, s katero ne more zatajiti kje so pognale njene korenine. Lepo je opazovati tudi njuno medsebojno povezanost, slišati koliko lepega in hudega sta že doživeli skupaj. Težko je ločiti med njunimi ruandskimi in burundskimi spomini, z lahkoto pa razbereš kaj razumeta kot pomemben del njunega poslanstva. S. Bogdana ob skoraj vsakem vprašanju nekako pripelje svojo misel do studencev, vodnjakov in pomena čiste vode za ljudi v Afriki, s. Vesna pa zdaj najraje zavije k "njenim otrokom" v center Akamuri. K najlepšim otrokom tega sveta, pravi. Seveda, česar je polno srce, to usta govore.

Joj, ko bi si človek mogel zapomniti vse, kar sestri pripovedujeta na dolgih poteh, za mizo ob obrokih ali takrat, ko spoznavamo določene misijone. Kaj vse sem slišal, nad čem vse sem bil začuden, kolikokrat pretresen ali nejeverno presenečen. Kakšne zgodbe! Denimo: smo v deželi, v kateri je, pravijo, predsednik pred volitvami svoje nasprotnike utapljal v vrtincu velikega jezera. Menda so jim podaniki zvezali roke na hrbtu, jih obtežili s skalami in vrgli v smrt. Pred nekaj leti, ne v davni zgodovini minulih stoletij. Danes je država polna (njegovih) nenavadno pisanih spomenikov s podobami orla, ki govorijo o zmagi "pravega" in trdijo, da priborjene svobode ne more nihče odvzeti. Predsednik spreminja zakone in ustavo, ker želi postati kralj. Zaukazal je, da se ob četrtkih ljudje zbirajo pri spomenikih (ki jih je res veliiiiko) in molijo zanj in za domovino. Slišati je, da vpeljuje svojo vero, ki je krovna in pod katero so lahko združena različna verstva, živa v Burundiju ... Ne, Afrike ne moreš razumeti, ne smeš se pretirano spraševati. Odgovorov ni, ali pa jih ne bi razumel.

Z Izidorjem sva včeraj prvič slišala, da komarji, ki so okuženi z malarijo, letajo naokoli le med deseto zvečer in četrto uro zjutraj. Takrat je torej modro biti pod mrežami. Tablete, ki nadomeščajo cepivo, ki ga ni, to pot jemljeva redno in z upanjem, da bo vse lepo in prav.
V spominih iz Burundija mi bodo gotovo ostala tudi pisana oblačila žena, tipična afriška barvitost tradicionalnih oblek. Pri današnji jutranji maši, sem med lepo pesmijo postal pozoren na jok dojenčka, ki ga ni bilo videti. Kmalu sem opazil mlado mamico, ki je zavrtela culo z otrokom, ki je pred tem ves čas mirno spal pod veliko ruto, ki ga je prekrivala z lepimi rumenimi vzorci. Tipična podoba afriške matere s culo na hrbtu in dojenčkom v njej. Na poti, v zdravstvenem centru, pri maši, doma ali na polju. Pogosto svojega bratca ali sestrico na tak način prenašajo otroci, ki so komaj nekaj večji od tistega, ki sedi zadaj.

Zvestoba je vrlina, nezvestoba pa je v Burundiju lahko tudi kaznovana. No, zakonov o tem ne boste našli, živalice, ki jih ponekod žene nabirajo v močvirjih, pa. In potem, kaj ima to opraviti z zvestobo? "Drobne žival'ce žene zamešajo v hrano, ki jo postrežejo nezvestemu možu, da se mu malo zmeša," smo slišali. "In potem "ne vidi" drugih žensk. Žena si misli: na, zdaj pa glej za drugo, če moreš!"
Ko smo danes spoznavali kaj vse premore velik center na misijonu Ruzo, smo videli veliko porodnišnico, ki jo je pred leti blagoslovil urednik Ognjišča Božo Rustja. Pred njo je bila danes dolga vrsta mamic, ki so prinesle otroke na sistematski pregled. Kakšen vrvež in kakšen jok, ko so skušali stehtati prihodnost celine. Medicinske sestre so razdelile posebne kratke hlače, ki imajo dolge in močne naramnice, za katere male junake in junakinje obesijo na velik kavelj, ki binglja s stropa. Na posebni tehtnici odčitajo težo malčka in ga z mamico napotijo na nadaljevanje pregleda. Ordinacija je mokra. Posebej pod tehtnico, kjer mladi obiskovalci pač spustijo kar imajo. Plenic seveda ni.

V Ruzu imajo tudi center za podhranjene, ki je, žal, ves čas obiskan in popolnoma zaseden. V oskrbo uspejo sprejeti le kronično podhranjene, ki jih je zaradi revščine res ogromno, vsak teden sprejmejo dvajset novih pacientov. S podobnimi stiskami se bomo srečali tudi jutri, ko bomo na naslednji postojanki obiskali center za podhranjene otroke, ki so ga pred leti v Pustni Sobotni iskrici pomagali obnoviti poslušalci Radia Ognjišče.

Razkazali so nam zdravstveni center, ki ponosno premore tudi mladega zdravnika. Potarnal je, da je težko delati tako globoko na podeželju, kamor je prišel v sklopu akcije "Z delom do dostojnega življenja". Rad bi delal v skupini, napredoval in delil izkušnje s kolegi, pa sta ga Jana in s. Vesna opogumili, da je čudovito tudi to, da je on lahko tisti, ki deli svoje znanje osebju, ki je ob njem. Ogromno dela imajo. Težko si predstavljate kakšna gneča je bila v sprejemni sobi. Oboleli z različnimi boleznimi, med katerimi, kot pravim, prevladuje malarija. Polne so sobe na otroškem oddelku, polne tiste za posvetovanje, polna je porodnišnica. Povabili so nas na ogled poporodne sobe, v kateri so na posteljah ležale mlade mamice, ki so ponosno pokazale novorojenčke, ki so bili danes najpogosteje četrti otrok. Težko ocenim starost mamic, a gotovo lahko zapišem, da so bile mlade. Nekatere zelo mlade.

V tem delu Afrike velja tradicija, da novorojenčka takoj po porodu ne okopajo. Le povijejo ga in mu s posebno tekočino premažejo oči, da preprečijo infekcijo. Naslednji dan pa ga, pod tekočo vodo, okopa stara mama. Hrane porodnišnica ne zmore zagotoviti, zato mamice obiščejo sorodniki, ki prinesejo tudi kaj krepkega za pod zob. Tretji dan pa, če vse poteka brez posebnosti, skupaj odidejo domov.
Na misijonu se pozna tudi preventivno delo, osveščanje ljudi o pomembnosti higiene, preventivi na različnih področjih. Nekdaj so na dan sprejeli od tristo do štiristo bolnikov, danes veliko manj. Porodnišnica je imela nekoč le devet postelj, na njih, zložene so bile skupaj, pa dvajset žena. Danes imajo v porodnišnici 190 porodov na mesec in vrsto sob s posameznimi posteljami, ki jih je, skupaj s tistimi v zdravstvenem centru, okroglih sto. Srečali smo tudi gospo, za katero so v zdravstvenem centru ponosno povedali, da šteje sto let. Nekaj izjemnega za črno celino.

Popoldanske ure današnje srede smo preživeli v Toyoti, terenskem vozilu, ki ima v Afriki, kaže, poseben status. Skoraj nobene druge znamke terencev ne srečaš na cestah, ki vodijo iz kraja v kraj. No, resnici na ljubo: prometa v tem delu države res ni veliko, skoraj nič ga ni. S. Vesna pravi, da jo vožnja te velike mrcine veseli in sprošča. In res izvrstno obvlada ta "nobel traktor", ki ima, nisem vedel, dva bencinska rezervoarja. V vsakem je 83 litrov goriva in danes smo na poti preklopili črpanje iz enega v drugega. Kilometri tukaj so daljši kot pri nas. Počasneje jih premaguješ, saj radi presenetijo z bolj ali manj globokimi luknjami. Za nami pa je tudi kar nekaj izjemno lepe nove ceste, ob kateri rastejo hiše. Včasih je reka prinašala napredek, pozneje železnica, danes cesta.

Srečujemo se z mnogimi težavami Burundija, poslušamo in doživljamo zgodbe skrajno revnih ljudi, a tudi tokrat lahko zapišem, da so še in še prijazni. Ne morem si predstavljati kaj neki lahko tako prijazne, skromne, dobrovoljne in vljudne ljudi spremeni v krvoločne bojevnike, ki ne poznajo usmiljenja. Sestri odgovarjata: psihologija množice, ki pri nevednih lahko sproži marsikaj. Tudi zaradi izkušenj s takimi spoznanji večina evropskih držav odsvetuje kakršnokoli nenujno pot v ta del srca Afrike. Ko sem doma iskal podatke o Burundiju, sem najprej naletel na stran Ministrstva za zunanje zadeve, ki s klicaji in rdečimi črkami v okvirčku opozarja na nevarnosti. Pa imam občutek, da nimajo prav. Verjamem, da kot "destinacija", ki bi jo ponujale turistične agencije, še nekaj časa ne bo ravno med prvimi, ne vidim pa zakaj naj bi bila nevarnost tako huda, da bi pot odsvetovali. Morda le zaradi resnice: previdnost je mati modrosti.
Tudi sestri vedno znova rečeta: Burundi ima lahko lepo prihodnost. Če bo le mir v državi. Ta pa je, uči zgodovina, med tukajšnjimi ljudmi, s to politiko in razlikami med narodoma, zelo krhek. Vsaka vojna ustavi napredek in pomrači prihodnost. Vsem tem otrokom, mladini, pa tudi odraslim, ki stojijo ob poti, vsem, ki nas pozdravljajo z zaprašenih dvorišč revnih domov, vsem, ki pritečejo do nas in nam stiskajo roko v pozdrav in želijo mir, vsem, ki bolni prihajajo po pomoč na misijone ... Vsem, vsem iskreno želim obilo trdnega miru. Da bi rdeče črke s klicaji čimprej izginile iz okvirčkov na spletnih straneh.