Včeraj sem pri uri verouka prebrala vaš blog o sv.maši, našim birmancem. Poslušali so, tihi kot miške in na koncu je nekdo pripomnil - zakaj je pa pri maši jokal? Jure, vse bloge bom uporabila kot učno gradivo, zato naj bodo točno takšni kot so. Z opisom občutij so človeški, s ponavljanjem dajejo možnost, da si pomembno bolj zapomnimo, predvsem pa ta živa doživetja ustvarjajo resničnost v kateri so vsi ti ljudje, čeprav našim najtnikom revščina ni razumljiva.Prepričana sem, da se jih vsaj nekaj dotakne in prime in kdo ve, morda bo čez leta kdo od njih postal Petrov naslednik. Želim vam, da svojo izkušnjo delite z nami še naprej - verjamem, da bo pripomogla vsaj k razmisleku, če ne že h konkretnim dejanjem. Naj vas vse še naprej spremlja Božji blagoslov.