Pevsko veselje

Maj 25th, 2010
V minulih dneh sem v sebi krepil spoznanje kako lepa je zborovska pesem. Za to resnico že dolgo vem, rad jo negujem, širim naprej in uživam. Kot pevec in poslušalec. V petek so zborovski prijatelji, Komorni zbor Šutna Kamnik, organizirali dobrodelni koncert za deklico Saro, ki potrebuje dvigalo, pa si ga domači ne morejo privoščiti. Vodil sem dobrote poln večer in užival v pesmi, šalah, ob harmoniki, zborih, klapi, solistih ... Uspelo nam je zbrati 1500 evrov in morda nagovoriti še koga, ki bo sam od sebe poiskal pot do male Sare. V soboto pa smo Krila prvič gostila dirigenta Andraža Hauptmana. Andraža, čigar delo (in njegov Ave) že dolga leta poznamo in občudujemo. Sam sem imel srečo in pod njegovo taktirko prešibal lep del Evrope, doživel Ameriko in ogromno koncertov po domačih in zamejskih odrih. Tekmovanja, Grand Prix v Touru, festivali ... Eni najlepših spominov zborovske narave so povezani z Andražem in Komornim zborom Ave.
Takole smo jo 97. "mahali" v Ameriko:) Nekaj let se, z notami v rokah, z Andražem nisva srečala. Sem pa ob posnetkih pridno podoživljal vznemirjenje, radost in ponos biti del enega najboljših vokalnih ansamblov pri nas. In širše;) Ave mi je res ogromno dal in vedno bom hvaležen, da sem smel biti del njegove zgodbe. Dobre prijatelje mi je dal, užitke, o katerih bi sicer samo sanjal. Pel sem v dvoranah, ki jih sicer ne bi videl od znotraj in se srečeval z zborovsko literaturo, ki je drugače verjetno ne bi niti slišal. Pred meseci pa se je naša vokalna skupina Krila odločila in, z vzpodbudo dirigentke Mojce, po enem izmed nastopov (tekmovanj) razmišljala: "Kaj če bi za kak projekt prosili Andraža, da poustvarja z nami ..." Na naše navdušenje je prikimal, izbral program, zdaj pa grizemo ... Najprej smo se skozi note, za nas kar zahtevnega programa, prebijali z Mojco, v soboto pa smo se prvič srečali z maestrom;)
Polni pričakovanj smo točno zasedli Mengeš (župnik Janček, hvala) in v trdem delovnem ritmu vadili od dopoldneva do večera. Lepa izkušnja, v kateri zorimo kot vokalna skupina. Morda je škoda, da tudi z Andražem še vedno prebiramo note, da precej časa jemlje učenje ritma in zahtevne melodije. A brez skrbi, bliža se čas, ko bo dirigent predajal svoje srce in iskal pravo interpretacijo. Komaj čakam, ker vem kakšen mojster je v iskanju karakterja skladbe, kako barva razpoloženja in ustvarja zvočno podobo, ki sodi k določenemu delu. Predvsem pa je užitek slediti mu na koncertu.
Andraž v akciji na vaji A je že tako pri umetnosti - verjetno vsaki - najprej trdo delo, piljenje podrobnosti in tehničnih drobnarij, šele nato nagovarjanje srca. Pevcev in poslušalcev. Pod vodstvom Mojce in Andraža bomo povabili na naš koncert, ki bo najverjetneje oktobra. V prvem delu bomo ljudsko spevno razpoloženi, v drugem pa z Andražem predstavimo suito Swing and sing Wernerja Fussana in Schaferjeva Felixova dekleta. Pomagali nam bodo instrumentalisti, pripravljamo tudi kak igrani dodatek;)
Pozorne altistke Malo nas skrbi kam bomo stlačili dodatne vaje, sicer pa uživamo in pevsko rastemo. Ponosni smo tudi na našo dirigentko, ki je z veseljem stopila z dirigentskega odra, se prelevila v sopranistko in srka kar ji lahko da gostujoči dirigent. Dobra odločitev je bila to, upamo predvsem, da bo koristilo naši pevski tehniki, zvoku skupine in, da bo ta pevska avantura vliva nove želje po ustvarjanju. Preverite. Jeseni!

Kraljiza Mariza

Maj 20th, 2010
Sinoči je Ljubljano začaral fado. Portugalska poezija, ki, četudi ne govoriš portugalsko, zmore priklicati solze, pričarati morje, vzbuditi hrepenenje ... Drugo godbo je z izvrstnim in nepozabnim koncertom (vem iz izkušenj) načela Mariza. S svojimi glasbeniki je navdušila polne Križanke. Portret postavne dame kratkih las in zaprtih oči je pridno vabil na koncert. Plakatov je bilo v prestolnici kar nekaj. Prevladujejo sicer vabila na koncerte "arbitražne narave". Mišo Kovač, Oliver Dragojevič, Gibonni, Severina ... Po oglasnih mestih sodeč, je Ljubljana prava koncertna prestolnica.
Mariza je gostila Tita Parisa Spomnim se kako me je Mariza pred leti že navdušila. Skoraj si upam trditi, da nikogar, ki se sreča z njenim živim nastopom, ne more pustiti hladnokrvnega. Toliko energije, izrazne moči, glasbene strasti in navdušenih odzivov najdeš le na redko katerem odru. Gotovo! Med koncertom sem razmišljal kaj je tisto, kar me pri njej tako navduši. Kaj stori, da gre poslušalcu na jok, kaj nagovori, da se ti med skladbo prikrade misel: "Upam, da bo še dolgo trajalo ..."? Mislim, da se odgovor skriva v iskrenosti. Navdušujoča je glasbena spremljava. Akustična portugalska kitara, kitara, bas, tolkala ter (sem in tja) klavir in trobenta. Vrhunsko! Navdušujoče ... Strune rišejo Lizbono, bobni ponazarjajo vihar čustev, ko poet hrepeni po svoji domovini, mestu, ljudeh. Strune! Urni prsti in muziki predana srca ustvarjajo razpoloženje, ki predstavlja mirno zavetje glasu Marize. Ta je nekaj posebnega. Glas, ki napolni Križanke tudi brez ozvočenja. Glas, ki je pevko že pred leti pripeljal na glasbeni zemljevid, glas, ki mu pojejo hvalo v mnogih deželah sveta. V njem je paleta občutij, njegova moč je neverjetna! Če ste ji prisluhnili v živo, boste kupili vstopnico za njen naslednji koncert v vašem kraju. Ob njenem nastopu zbledijo muhe ednodnevnice, praznina vrhov glasbenih lestvic.
Mariza s svojim ustvarjanjem dokazuje, da nekaj "lokalnega", z iskrenim pristopom, vrhunsko produkcijo in predvsem Srcem lahko postane "globalno". Fado sicer ima tradicijo, ki ji pomaga pri osvajanju sveta, a brez njenega temperamenta, energije in osebnosti v kateri se pretakajo Zahod, Afrika, Svet, ne bi imel toliko moči! Tu so še izvrsten stik z občinstvom, enkratno ozvočenje in ples luči ... Sinoči je v pol urnem dodatku pokazala, da se odlično znajde tudi v "ne njenih" vodah. Končala je namreč z Nirvano in jazz skladbo Cry me a river, ki je bila pred desetletji spisana za Ello Fitzgerald. Odlično! Za konec so odklopili ozvočenje, odložili mikrofone in peli "po starem", brez elektrike, kot v mali lizbonski taverni Marizinih staršev, kjer je pri petih letih začela svojo glasbeno pot. To je to! Mariza ima vse: karizmo, izgled, srce, njena dežela tradicijo in zgodbe, izvrstni glasbeniki pa vse, kar za igranje v živo morajo imeti. Prima! V piano trenutkih večera so motili le študentje, ki so, po razgrajanju pred parlamentom, iskali novo igrišče ... Jah, Portugalska ima talent;), Druga godba dober začetek, mi pa spomine, ki ostanejo. Tak koncert pride vate, se razlije po spominu in te napolni z dobrim! Še bi lahko pisal. Res, navdušenje je veliko. Saj ste brali ... Ponujam košček za okus, prihodnjič pa nikar ne zamudite!

Plameniti konec tedna

Maj 16th, 2010
Rumene novice bi blog, ki je pred vami, naslovile: "Voditelja Ognjišča ujeli s spuščenimi hlačami!" Razumeti bi morali dobesedno. Ali pa: "Sodelavci Radia Ognjišče ne poznajo ure!" ... Vem, potrebujete podnapise. Ta konec tedna smo s predstavo Radio Plamen gostovali v Kranjski gori, Žužemberku, Novem mestu, Gorenji vasi in v Cerkljah. Deležni smo bili polnih dvoran, radostnega smeha, lepo obloženih miz in stiska rok prijaznih ljudi. Srečanj, ki so ostala v nas, je bilo doslej veliko preveč, da bi jih našteval. Poln jih je bil tudi ta konec tedna. Lagal bi, če bi dejal, da igralci nocoj nismo rahlo utrujeni. Pa vendar: lepega je neizmerno več, kot težkega. V Kranjski gori smo bili precej prezgodaj, pa smo jo mahnili na lep sprehod po svežem gorenjskem zraku. Časa med predstavama na Dolenjskem pa je bilo v soboto zelo malo. Prvo predstavo smo nekoliko skrajšali, skoraj leteli v Novo mesto in tik pred zdajci uspeli pripraviti oder. Izšlo se je! Še dobro. Smo pa pri krajšanju predstave nekoliko čarali in skoraj poslali Marjana brez hlač na oder. Zadevo je reševala Lidija, ki je zadnje dejanje oblačenja izpeljala na odru. Brez skrbi, vse je bilo spodobno! Toneta je namesto restavratorstva čakala kratka avdicija, Matejin Jakob pa nas je naglas (med predstavo) opozarjal na napake ...
Danes smo napolnili avlo OŠ Gorenja vas in naše želodčke z dobrotami, ki so jih pripravili prijazni gostitelji. To se nam, veste, redno dogaja. Zato tudi zdajle - hvala vsem gostiteljem! Ker kaže, da je bila nocojšnja predstava v Cerkljah na Gorenjskem ena zadnjih, smo jo začinili z vložki, ki sodijo k slovesu. Ve se, da predstave, ki se poslavljajo, prinesejo tudi kakšno presenečenje. No, kakor za koga. Če ste Radio Plamen videli, naj vam zaupam, da je nocoj, pred izvrstnim občinstvom in ob čudovitem razpoloženju, Dariu Žvrgi uspelo narediti avdicijo. Kako je bil presenečen ... Sam namreč ni pričakoval, da mu bo v 37. poizkusu končno uspelo;) Za nagrado je, do prve zadrege, vodil nočni program. Marjetice nismo izpustili brez deklamacije, Pepelka je imela kratek podaljšek. Tako se že dolgo nismo smejali! Blog ne premore orodij, s katerimi bi lahko opisal kako fletno smo se imeli. Res, Radio Plamen nam je dal vetra! ... Pardon, nam je dal ognja! Pred nami je nekaj dogovorov za junij, morda kak jesenski nastop, a vse kaže, da moč žerjavice počasi pojenja. Je že tako - in tako je prav! Ogromno nam je dal, videlo nas je preko 6000 ljudi, darežljivi ste bili s prispevki. V imenu radia, hvala! V svojem in Uršinem imenu pa se vsem soigralcem zahvalim za dobro voljo, energijo in sem vesel vezi, ki so se spletle med nami, med nami in poslušalci ter radiem in tistimi, ki ga doslej morda sploh niso poznali. Marjan, bravo! Bilo je "ludo i nezaboravno", pa čeprav nam je vmes zmanjkovalo glasu, pa čeravno smo utrujeni spali v avtu, ko smo se blizu novega jutra vračali z akcij. Bilo je lepo, pa čeprav smo na poti skuhali kak prekršek ... Najtežje je bilo verjetno "skakati od doma", iskati varstvo ali se usklajevati s sozakoncem, starši ... A brez vsega omenjenega, bi tudi lepega ne bilo. Zato: ustvarili smo Radio Plamen in videli: bilo je prav dobro;)

Stadion

Maj 10th, 2010
Nisem Zokijev navijač, s tira so me vrgli zapisi o skoraj sužnjelastniških odnosih do delavcev v Stožicah, skrbijo me blazni krediti o katerih se govori, jezi me samozadostni odnos oblastnikov in nabiranje političnih točk za vsako ceno ... Tri pike so tokrat res na mestu. Pa vendar: rad imam sodobne objekte, občudujem vrhunski šport, rad grem na koncerte. In vse to naj bi ponujal Športni park Stožice. Brez obremenjevanja tehtnice, smo se odločili, da danes prisluhnemo županovemu vabilu in "pofirbcamo" kakšna je košarkarska dvorana, kako izgleda stadion ... Ja, spet tri pike;) Takih, ki so radovednosti prepustili kompas je bilo veliko. V prvi uri "odprtih vrat" menda kar štiri tisoč.
Delavci so s polno paro delali tudi danes, župan so se menda sprehajali med rajo, delili so brezplačni sladoled. Gospodje v čeladah so nam razlagali v kaj zremo in kaj še manjka. Najprej so nam pokazali košarkarsko dvorano. Pred tem pa povedali, da bo na ogromni betonski ploščadi lep park s tekaško progo, klopicami, drevesi in senco. Ne bo majhen!
Fant, občutek, kot bi čakali na vstopnice za kak Final Four.
Dvorana je mogočna, ogromna, lepa že brez sedežev, opreme, parketa. Še evroligaša ustvarijo, pa bo. Da le ne bo zmanjkalo denarja.
Mimo velikih lukenj, ki kažejo nekaj etažno garažo, smo prišli do stadiona. Objekta, zaradi katerega je bilo prelitega ogromno črnila. Pred nami se je pokazalo igrišče, ki bi v Barceloni ali Parizu zadoščalo za "trening plac", v Ljubljani pa si bodo gotovo belili lase kako ga napolniti, kako preživeti.
Trav'ca zeleni ...
Objekt je lep, stadion menda angleškega tipa. Od prvega gledalca do roba zelenice je osem metrov. Tekma z Avstralijo bo, sodeč po današnjih odmevih, razprodana. Jose Carreras, ki bo, pravijo, oktobra prvi koncertiral, pa bo imel lepo dvorano;)
Tako smo si ogledali čudo, ki buri duhove, budi pričakovanja, ustvarja skrbi, dela razprtije in hkrati povezuje mnoge. Spomenik je skoraj končan. Imeli smo kolesarski izlet, ki nas je peljal mimo razpadajočega Plečnikovega stadiona, ki se osamljen sprašuje: "Je res prav tako?" ... Ga niso zgradili za Evharistični kongres? Bog ve, če bi Janković dovolil, da se letošnji odvije na novem stadionu? Še dobro, da do takrat ne bo dokončan. To bi bilo vroče krvi ... Množica je odšla, vrhovni sanja o dnevu, ki mu je potrdil, da ima prav, delavci pa delajo za sramotno mezdo še naprej. Tudi ponoči! Športni park je lep, svet pa čudno zapleten. Igre, kaže, bodo. Kako bo s kruhom, se pa še ne ve!

Ostrovrharjev pohod

April 25th, 2010
Za menoj je lep kup nastopov, za nami cela vrsta lepih dogodivščin, pa se nisem oglasil ... Danes popravljam napako. Sopevec Martin nas je povabil v Podgrad, na pohod o katerem je (v rubriki Vabilo na pot) govoril tudi Blaž. Pa smo šli!
Lep sončen dan, nekaj zamude na začetku, pa smo stopili na 2 uri dolg pohod, skočili v zgodovino.
Spremljali so nas sonce, graščaki, princese, vitezi in ostali predstavniki odteklega časa, ki so našli zavetje pod zastavo Kulturnega društva Podgrad. Na poti so nas čakali z okrepčilom in razlagami o Ostrovrharju, srednjem veku. Zanimivo, poučno in prijazno. Pot je krasno označena:
Opaziti je tudi table, ki usmerjajo med borovnice. Res jih je veliko, pravijo, da je v sezoni nabiralcev celo več kot jagod.
Takole se vije pot med borovničevjem, ki je danes nosilo še zelene sadeže. Sezona bo obilna!
Prvi grad na poti ima ob sebi zapuščeno teniško igrišče, drugi, Stari grad, pa kamnolom v katerem so domačini izdelovali mlinske kamne. V zanimivem prikazu smo slišali kako zahtevno delo je bilo iztrgati mlinski kamen gori. Ob kamnolomu sta se urila viteza, ki sta trening prekinila le zaradi fotografije:
Pohod po obronkih ob Ljubljanici, Savi in Kamniški Bistrici se je končal pri Lazarjevih, na znanem kmečkem turizmu, ekološki kmetiji. Verjetno se večina pohodov konča s takim prizorom:
Potroštali so nas z obaro, nagradili s petjem ljudskih pevcev, vokalne skupine Sotočje, bojem vitezov in dam ter z bruhalcem ognja. Zanimivo. Mi smo plesu dodali preizkus v mečevanju in, hvala Bogu, vsi celih glav in rok odšli domov. Nogometu naproti. Pišuka, težko "zmatraš" mlade pobe ... Lepa nedelja je bila to. Podgrad, hvala! Hvala pa tudi Mateji, ki me je prijazno zamenjala v studiu, mi podarila "frej Gospodov dan" in kramljala z menoj za poslušalce. Upam, da nisem bil preveč zadihan ali preveč gostobeseden.