Pocitnice

November 6th, 2010
Med pocitnicami lahko clovek pozabi na marskaj, celo na stresice ... V tem blogu jih ne bo, ker pisem na hotelski racunalnik. Hotelirji pa pac mislijo na tuje goste. Nic ne de! Vceraj smo naceli nase zimske pocitnice. Vem, v sredo. Ja, v torek smo namrec igrali radio Plamen na Otoccu, dan pozneje pa smo jo lahko mahnili na dopust. Pocitnice so zimske! Prilagam dokaz, kolesarnico v Sentvidu!
Pod Smarno goro je bil dan, na svojem zacetku, megleno oblacen. Zacetek Gorenjske je bil zavit v meglo, pred Brezjami je celo zacelo dezevati. Kako? Mi imamo vendar pocitnice, hocemo sonce! Pa smo sli naprej. Pred Kranjsko goro je res prisijalo, oblake smo pustili zadaj! Velikanka, ki caka na svetovno prvenstvo je zarela v soncu:
Fantje so oblekli smucarske hlace, pa smo jo mahnili v Tamar. Zimska pravljica:
Lepemu sprehodu smo dodali kepanje, debato, prepricevanje, da koca ni vec dalec in podobne pohodne finte. Zdelo se je, da smo bili "tik tak" pri kapelici.
Pa ni bilo res! "Tik tak" smo bili nazaj! Tamar je prima, morda bi lahko imel le klance navzdol, v obe smeri;)
Tako, zdaj veste kje smo in kaj pocnemo. Do nedelje ... Ce me ne bo na blog, me, prosim, imejte za opravicenega;)

Pod svobodnim soncem

Julij 22nd, 2010
Jutri, v petek, 23. julija, bomo pokazali kaj smo ustvarjali nekaj mesecev. V poletnem gledališču Studenec pri Domžalah bo namreč premiera gledališke predstave Pod svobodnim soncem. Ko ljudje slišijo za naslov letošnje predstave KD Miran Jarc Škocjan, rečejo: "O, a res? Pod svobodnim soncem ... Super!" Naslov zveni znano, vsebina pa ... Vsebino boste pa lahko osvežili ob koncih tedna, tja do 15. avgusta. Od jutri naprej - vsak petek, soboto ali nedeljo! Na Studencu je vse pripraljeno za pravi epski spektakel. Mogočna scenografija Jožeta Napotnika, avtorska glasba Tomaža Habeta, pisana kostumografija Nade Slatnar, več kot 80 igralcev, čreda konj ... Glavni motor teatra Lojze Stražar veliko stavi na izbor predstave. Trdo trdo je garal nekaj mesecev. Vem, mnogi z njim, a njegov delež je OGROMEN! Če človek njegovega truda ne doživi od blizu, niti približno ne ve kaj vse je potrebno za tako veliko stvar! Ker bi vam rad pokazal kaj vas čaka, če prikimate vabilu, vas vabim k ogledu video posnetka spletne televizije Tvoje mesto. Obiskali so nas na vaji. Žal smo šele nekaj dni po snemanju vadili v kostumih, a duh predstave lahko ujamete tudi v civilnih cunjah;) Poglejte mogočno scenografijo, prisluhnite pogovorom - potem pa - nasvidenje na Studencu! Vabljeni. In še POSNETEK Z VAJE.

SEK seka!

Junij 13th, 2010
Priznam, velik dvomljivec sem bil. Je množična manifestacija potrebna? Koliko bo stala? Pa mislite, da bodo ljudje prišli? Kaj pa če bo slabo vreme? Kaj pa fuzbal? Prva tekma naših bo ... Še kak dvom bi lahko dodal, pa se nocoj pravzaprav ne spodobi. Veličasten utrip, dogodek, ki vzame sapo, mi je zaprl usta. Prav je bilo, da se je Cerkev na Slovenskem odločila in pripravila Slovenski evharistični kongres! Razglasitev mučenca Lojzeta Grozdeta za blaženega je bil eden od vrhuncev nedelje. Lepo in množično! Fotografij ne bom dodajal, video posnetkov ne bom lepil v blog. Sodelavci, ki so skrbeli za spletne strani našega radia so bili tako pridni, da je link do strani Radia Ognjišče več kot dovolj. Bravo! Tudi sicer je bilo najlepše spoznanje dneva kako fine sodelavce imam in koliko lahko naredimo, če stopimo skupaj in si pomagamo. Lepo se imamo, ko smo v akciji. Krasno je teklo: sodelovanje vseh v Celju, vez z Ljubljano, snemanja, predvajanja, arhiviranje, pisanje, fotografiranje, prepevanje, iskanje sogovornikov, vsa tehnična podpora v Celju in Ljubljani. Ne le danes, tudi v dneh romanja milostne podobe z Brezij v Celje. Vsi za enega, eden za vse. Kot nogometaši. Saj ni pomembno, da je Robert Koren zabil odločilni gol. Ne! Zmagalo je moštvo ... Tam in tu.

Mojstri so (bili) v mestu!

Junij 9th, 2010
Ko sem jih prvič slišal, sem ze zaljubil v njihov zvok, mehkobo harmonij, izbor skladb. Ko sem jih prvič videl, so me očarali s preprostostjo, duhovitostjo na odru, živim zvokom, ki je bil še boljši kot na plošči. The King's Singers. Njihove plošče se v naši hiši rade in zelo pogosto vrtijo. Posebej, ko sem sam doma in "težim" le sebi;) Šest možakov, pisana paleta glasbenih slogov. Perfektno. Zdi se mi, da sem ta izraz že uporabil, pa ga bom znova: bolje se verjetno ne da peti! King's Singers: kraljevi pevci, v resnici. Nocoj so imeli koncert v Ljubljani. "Vse" bi dal, da bi jih slišal, pa ni šlo. Povezoval sem koncert Lipe, Valvazorja in Slovenskega okteta v Litiji. Dober je bil, v Ljubljani pa Kingsi ... A brez skrbi - pretihotapil sem se na dopoldansko generalko in užival. Opazoval mojstre na delu, na vaji! Nekaj pesmi so celo ponovili. Yes! Prilagam skromni dokaz. Hvala telefonu;)
Dvakrat so že gostovali v Cankarjevem domu, nocoj pa prvič zapeli z orkestrom RTV Slovenija. Neobremenjen program, uspešnice iz filmov, Beatli ... Navdušujoča je njihova mehkoba, prevzame te žametni bas, navduši kontratenor, prepričajo ostali. Urša in Luka sta bila na večernem koncertu. Prinesla sta mi plakat s podpisi Kingsov in ploščo, nagrajeno z Gramyjem, Simple gifts. Komaj čakam, da jo zavrtim v domači dnevni sobi. Na kljuki bo napis "Ne moti!". Skratka, The King's Singers so nekaj najboljšega, kar lahko privoščite svoji duši, če ima rada večglasje, zanimive priredbe, close harmony. Moja se tako vzradosti, da je veselje! Jokam z njimi, kričim na glas, se po otroško pretvarjam, da sem del zasedbe;)) Kekec, vem. A kaj č'mo, tak'le 'mamo ... Sicer pa "You tube" pove več kot 50 odstavkov. Priredba Uspavanke Billyja Joela. Vzemite si štiri minute za uigranost, pevska čustva, žlahtno mirnost. Boste slišali: manj je več, človeški glas pa najlepši instrument! Če bi otroci poznali le take uspavanke, potem izraza "nočna mora" ne bi našli v nobenem slovarju: Boris, ki je delal z njimi, uredil njihovo gostovanje v Ljubljani, pravi, da so "fejst" fantje. Vzamejo si čas za tiste, ki imamo radi njihov zvok. Pridejo, odpojejo, se nasmehnejo, prodajo plošče, podpišejo plakate, kramljajo z oboževalci ... pa hop naprej. V Nemčijo, Anglijo, ZDA, na Japonsko, v Skandinavijo ... Več kot 150 koncertov imajo na leto. Upam, da bo kmalu kakšen spet blizu. In, da takrat ne bom drugje. Sicer pa: generalka je veliko vredna;) Najboljši so! P.S. Tudi v Litiji se je izvrstno pelo, da ne bo pomote. O tem pa kdaj drugič.

Komentar in odmevi

Junij 1st, 2010
Danes sem prišel na vrsto za pripravo rubrike Naš komentar. Sicer za to določeni na leto pripravimo štiri, morda pet komentarjev, a vseeno gre za delo, ki pusti pečat. Ni lahko, a hkrati je to opravilo, ki je podobno tistemu, ki ga opravljamo vsakodnevno. Razmišljamo o aktualnostih, življenju in misli skušamo posredovati naglas. Tokrat sem dobil kar nekaj odzivov. Takih in drugačnih. Prvi so mi vlili samozavest, drugi me utrjujejo v misli, da "politika" ni zame in, da smo precej nestrpni, nastrojeni na ... na karkoli že. Da boste vedeli kako in o čem sem razmišljal, objavljam "hamletovsko arbitražni" komentar;)
___________________________________________________________________________________________ B)ITI ALI NE (B)ITI ... Verjetno najbolj znan dvom iz gledališkega sveta. Pogosto je uporabljen tudi na deskah življenja. Ko smo pred velikimi odločitvami se oglasi Hamlet in vsadi spoznanje, da je že od nekdaj tako. Človek se mora v življenju pač odločati. Ko poslušamo kako vzgajati, nam modre glave rade svetujejo, naj naš trud vodi k temu, da bo otrok znal sprejemati odločitve. Pametne, seveda. A kako naj otroke naučim omenjene vrline, če sem sam neprestano v dvomih in obkrožen s skrbmi kako se odločiti … Poglejte: referendum o tem, referendum o onem … Eden je tik pred vrati, plakatna mesta polna, časopisnih člankov malo morje, razprav ogromno. Povsod! Skušam slediti razpravam, pa me govorci vedno speljejo v svoj brlog. Okrogla miza. Desna stran modruje, jaz si mislim: “Saj res! Približno tako je!” Leva stran omizja prevzame besedo, jaz pa sam pri sebi: “Šment, saj to je pa tudi res!” Kako se odločiti? Biti ali ne biti? Komu verjeti, komu zaupati? So rekli: preberi vsebino sporazuma, pa se sam odloči, saj so ga poslali po pošti. Figo, si mislim, ko poslušam dva pravna modreca, med seboj sošolca. Učila sta se ob istih profesorjih, iz enakih knjig. S podobnim znanjem stojita eden na tem, drugi na onem bregu. In kam naj stopimo pravni laiki, kako naj se odločimo mi, ki bi radi le mir v deželi, mir s sosedi in končno enkrat tudi že mir, ali spravo, če hočete, doma! Kako? Slišim prijatelje, ki pravijo, da jo bodo raje mahnili na izlet ali spali pred televizijo, kot pa, da bi se odpravili na referendum. A naučili so me, da je neodločiti se in ne oditi na volilno ali referendumsko mesto, pač najslabše kar lahko storim. Zato se še naprej mučim s poslušanjem argumentov in presojo! Kriza! In v tej stiski spoznavam, da imajo prav tisti, ki so rekli, da prelaganje take odgovornosti na pleča državljanov pač ni prava rešitev. Pa res ne vem več dobro, katera stran je razmišljala v tej smeri. Ampak res: cela vrsta pravnih strokovnjakov, na desetine različnih vladnih in nevladnih služb živi v deželi Kranjski. In zakaj? Zakaj neki se o tovrstnih odločitvah ne dogovorijo sami. Njihovi in naši strokovnjaki … Zakaj? Verjetno zato, ker je, kot smo rekli – tako težko sprejemati odločitve, posebej pa se lahko zaplete pri njihovem uresničevanju. Lažje je preložiti breme. Pa smo tam – zdaj pa mene skrbi, morda tudi vas … Ah! A pomagati se ne da, odločitve so sestavni del življenja. Na tisoče odločitev sprejema odrasli človek v svojem življenju. So take, ki zahtevajo razmislek in drugačne, ki se nam ne zdijo niti omembe vredne, pa vendar peljejo v določeno smer. Če bi takrat ravnali drugače, potem bi danes … Če bi se takrat odločil tako, kot se nisem, potem bi … Je slišati, kajne, precej neodločne narave sem. Verjetno res! Še v restavraciji sem v dvomu kaj naročiti. Naj izberem pijačo z mehurčki ali brez njih … In, ko se odločim, si, ob mehurčkih, mislim: “Pa zakaj nisem naročil negaziranega soka!” Ne vem zakaj se sploh hudujem nad politiki, ko sem pa sam iz podobnega testa. Pa vendar je razlika med odločanjem za mizo in v domači družini in tistim za zemljevidom, svinčnikom v roki in mejo, ki čaka, da jo zakoličimo. Pri tej odločitvi me pošteno jezi tudi misel, ki me je razveseljevala ob približevanju Evropski Uniji. Takrat so me prepričevali, da meje ne bodo več pomembne, praznovali smo kako so paddle tisti večer. Zdaj pa se vse vrti okoli navidezne črte. Vem, stvari so nedorečene, vmes so take in drugačne lumparije, pa vendar … Je to v življenju pomembno? Nikoli ne bom pozabil, zdaj pokojnega, očeta, ki je vse odkar se spomnim spremljal poročila, bral časopise, se jezil nad temi in onimi, iskal rešitve … Ko je bil res že hudo bolan, sem ga skušal razvedriti še s televizijo, prikazala se je razprava kravatarjev in oče je s šibkim glasom dejal: “Jure, ugasni! Te stvari niso pomembne. Prav nič!” In zakaj popolnoma zdravi, mladi, pri močeh ne spoznamo kaj je res pomembno? Zakaj se vedno znova pustimo zapeljati morda nepomembnim stvarem? Ne mislim le na referendum in podobne hece. Ne, mislim na vse, kar nam po krivem jemlje moči. Ali drugače: mislim predvsem na dobre in prave stvari, ki se jim ne posvetimo in jim pustimo, da tečejo mimo nas. O njih se ne odločamo. Če so, so. Če jih ni, jih pač ni … Še se bo treba odločati. Eno nedeljo na referendumu, pred naslednjo o obisku Slovenskega evharističnega kongresa. Zna biti, da bodo nasprotniki tudi na tem dogodku brusili meče. Iti ali ne iti? Se sprašujete kako in kam? Upam, da se boste prav odločili. Stara mama me je naučila: “Sveta Katarina, pros’ za zdravo pamet!” Tako, to je moj komentar. Ne vem, če sem povedal kaj pametnega, a nisem se smel odločati ali naj napišem komentar ali ne … Na vrsti sem bil! Oprostite.