Rdeči otok, bela obala

September 24th, 2015

Ste vedeli, da ima Madagaskar tudi morje? Seveda, za otok gre, velik otok. Torej: morje. Danes, v četrtek, smo ga spoznali. Pravzaprav smo že prenočili v bližini Mozambiškega kanala, a ponoči je vsaka celina lahko Mozambik in vsako morje črno. Podnevi pa se obala pokaže v vsej svoji razkošnosti, morje z močjo valov in domačini s prijaznim nasmehom ob doma izdelanih čolnih. Oprostite, morje mi je najprej prišlo na misel, dan pa se je začel na celini.

 

Dobro smo se odpočili. V sobi, ki smo jo delili radijci, ni bilo pretirano glasnega smrčanja, komarji so spoštovali našo željo in se umaknili, celo lokalna pasja potepuha sta lajež odnesla na drug konec mesta. Sicer pa nas vse omenjeno niti ne bi prav pretirano motilo, pot v Morondravo nam je dala vetra … Zjutraj smo vzpostavili spletni stik s svetom, pošiljali fotografije in pripravljali ostalo gradivo, s katerim se oglašamo iz dneva v dan. Naslednja postojanka: Radio Fanasina, postaja tukajšnje škofije. Ogledali smo si radijske prostore, preverili kako je s povezavami, antenami, studijsko in ostalo opremo. Ta je bila pred leti dobavljena in zmontirana s strani istih mož, kot na radiu, ki smo mu prišli v pomoč in domuje na drugi strani otoka. Marko in Izidor sta izvedela kar ju je zanimalo, sam sem videl, da program lahko nastaja tudi v precej bolj skromnih razmerah od naših. Marko se je posvečal opremi in podrobnostim, ki bi bile lahko drugačne, bolje nastavljene, Izidor je plezal do anten, jaz pa sem poslušal program. Niso govorili, studio je bil prazen, glasbena lestvica dolga. Pravijo, da vrtijo v glavnem malgaško glasbo, kljub temu pa je v času našega obiska pela Beyonce, na predvajanje pa čakali One Direction. Ja, svet je pač kljub razlikam res velika globalna vas.

 

Škofija ima na svojem posestvu velike bazene, v katerih pridelujejo spirulin. Podjetje, ki skrbi za pridelavo te pomembne sestavine za prehranske dodatke (upam, da ne brcam preveč v temo) zaposluje štirideset ljudi, ki ročno skrbijo za vse, kar je potrebno; od nadzorovanja rasti alg, njihovo »obiranje«, sušenje in končno predelavo. Ko smo želeli vstopiti in si ogledati bazene, nas je prijazno pričakal varnostnik in nam razložil, da smo pred vrati karantene. Opa, resna stvar. Seveda, farmacija! Spraševali smo se le, če bacili in podobne nadloge staro leseno ograjo tudi razumejo kot nepremostljivo oviro. Naj bo tako ali drugače, dobili smo dovoljenje in si ogledali vse omenjeno. Alge, ki jih naberejo, sušijo v električnih pečeh, nato pa jih v različnih oblikah pripravljajo za prodajo. Zanimiv je bil pogled na gospo v sobi, ki ji pravijo laboratorij in je ročno polnila kapsule. Ja, predse je nastavila kakih trideset polovičk kapsul, natresla vanje zeleni prah in nato vsako posebej zaprla. Zato: če se vam kapsule v lekarni zdijo pretirano drage … Halo, ročno so sestavljene, napolnjene z ljubeznijo in skrbno mislijo na uporabnika. Pravijo, da podjetje predstavlja pomemben delež v razvoju škofije.

 

Posušene alge, ki smo jih okusili, so bile dodatek bananam, ki predstavljajo pomemben del naših obrokov. Prima so! Zdijo se nam boljšega okusa, kot tiste, ki jih kupujemo doma. Drobne, zelene in jako sladke. Predvsem so primerne za prehrano na poti. Saj veste: zaužiješ jih lahko brez priprave, hranljivega imajo menda dovolj v sebi, pa še previdno je zavita vsaka posebej. Za prehrano v daljnih deželah je to pač pomembno. Skušamo biti primerno previdni pri vsem, kar zaužijemo, težko bo, če nas zvije kaj trebušno zoprnega. Tisti, ki so našo pot že izkusili, pravijo, da nam iskanje stranišč in brskanje za papirjem ne uide, a o tem morda v katerem poznejših zapisov. Upamo pa, da se takih tem sploh ne bomo lotili …

 

Popoldne smo se približali obali, začudeno zrli v »afriške rikše«, kolesarje, ki v posebnih prikolicah vozijo potnike. Nenavadno se mi je zdelo, da kolesarji taksisti prevažajo majhne otroke s torbami. Ja, v šolo jih vozijo. Gospodiči, kaj? V večjih mestih je, pravi Janez, moč videti velike razlike med redkimi premožnimi in revno večino. Pravi, da s poštenim delom na Madagaskarju ne moreš do premoženja. Tisti, ki domujejo v lepših hišah in imajo več pod palcem, so skoraj gotovo povezani s politiko, umazani s korupcijo, ki je na otoku velika težava. Znana zgodba? O globalnih rečeh sem že modroval, a ne?

 

 

Ob široki in dolgi peščeni obali je počitniška hiša Akamasoe, ki je zrno iz katerega raste nov center tega upanja za revnega človeka. V načrtih je porodnišnica, zaenkrat pa hiša, v kateri bomo preživeli noč s četrtka na petek, služi kot počitniški dom za otroke, družine in sodelavce Akamasoe. Zanjo skrbi hišnik, čigar otroci razigrano tekajo naokoli, zrejo v Izidorjev fotoaparat in telefon. Pokazal jim je sneg, utrinek s smučarije. Janez pravi, da tukajšnjim otrokom težko razloži kaj sploh je sneg, Izidorja pa nanj že ves čas spominjajo bele sipine, ki razkošno lepšajo obalo.

 

Skočili smo v Indijski ocean, se nekajkrat vrgli v velike valove in, priznamo, kratko kopanje razumeli tudi kot tuširanje. Skrb za osebno higieno, saj veste. Še ena od tem, ki bi si zaslužila posebno poglavje. Bogu hvala za osvežilne robčke in razkužilo za roke!

 

Danes smo okusili tudi hrano, ki jo je pripravila naša spremljevalka. Prijazna je bila z našimi navadami, nobenih nenavadnih začimb ali pekočih dodatkov. Krompir, pripravljen drugače kot doma, meso, za katerega upamo, da je bilo goveje, paradižnik in banana. Zdajle, za večerjo, pa smo poskusili juho iz sladkega krompirja. Izidor pravi, da je bil to pravzaprav krompirjev kompot. Res, zeleno obarvana juha s koščki krompirja, sladka kot precej sladkan kompot. Nenavadno, okus, ki potrebuje nekaj časa, da ga sprejmeš.

 

Kako? Zakaj upamo, da je bila govedina? Včeraj nam je Pedro Opeka povedal, da mu vseskozi kradejo mačke z dvorišča …

Full story »

Peter Opeka, čudežna beseda in dolga pot

September 23rd, 2015

Pretreseni smo. Do konca pretreseni sporočamo, da smo dan preživeli podobno kot včerajšnjega. Le pretreslo nas je veliko bolj. Dobesedno! Ambulantno vozilo, ki že šest let služi misijonu Janeza Krmelja namreč nima kakega sodobnega aktivnega vzmetenja, ceste na tem koncu pa imajo! Ogromno lukenj, zvrhan kup visokih ležečih policajev … Joj, kako nas je premetavalo tam zadaj. Pa nič ne de, prihrumeli smo v skoraj osemsto kilometrov oddaljeno Morondavo. 13 ur vožnje z nekaj res drobnimi postanki. Pa pojdimo lepo po vrsti:

 

Po skromnih treh urah spanja v Antanarivu, smo z osebno prtljago sedli v avto in se po neurejenih ulicah, ki so bile polne trgovskega živ-žav-a, prometne in drugačne zmede, pripeljali do drugačnega sveta. Mirne ulice, urejene hiše, čisti pločniki, mirni ljudje … Akamasoa! Pozneje se je pokazalo, da je ime zavetja smetiščarjev, ki ga že desetletja ustvarja Peter Opeka, prava čudežna beseda za marsikaj dobrega.

 

Kako spoštovani so misijonarji na Madagaskarju, se je pokazalo že včeraj, ko smo z vsem, kar smo pritovorili na letališče, brez kakršnekoli kontrole odkorakali mimo vrste ostalih potnikov. Janez je namreč po naključju srečal redovnico, ki je v nekaj korakih uredila, da smo se počutili kot del predsedniške delegacije. Gospodje na carini so se le prijazno smejali, mi pa veseli odvihrali mimo. Predvsem zato, ker nismo bili deležni kakih zoprnih vprašanj o računalnikih in ostalem, kar se je skrivalo med našim perilom.

 

Nazaj k današnjemu jutru. Peter Opeka nas je na vratih svojega skromnega doma pričakal s prijaznim nasmehom, v jedilnici pa z zajtrkom, med katerim smo se prvič oglasili v živo. Navdušil nas je s svojo karizmo, besedami, ki bi lahko kadarkoli predstavljale vsebino naših radijskih duhovnih misli ali radijskega misijona. Peter Opeka živi kar govori, uči Evangelij, v katerem najde odgovor na vsa vprašanja, pot iz vsake stiske. Petindvajset tisoč ljudi ima trenutno streho nad glavo v njegovi vasi. Več kot dvanajst tisoč šolarjev obiskuje šole v sklopu Akamasoe.

 

Rad sem bral zapise o njegovem delu, si pogledal dokumentarec in različne prispevke, a, ko vidiš kje živi, ko ti je dano osebno začutiti kakšne čudeže dela, v kakšnih razmerah, ti vzame sapo. Odprtih ust in navdušen do konca, sem poslušal njegove besede, ki so nas nagovorile in so le podčrtale spoštovanje, ki ga je čutiti, ko ljudje hodijo do njega, mu segajo v roko in ga hvaležno pozdravljajo. Doživeli smo kako je mlad očka v naročju prinesel hudo bolnega dečka, z do skrajnosti otečenim obrazom, pred Petra in ga prosil za pomoč. Najprej ga je ljubeče pobožal, ga prijel za glavo in molil nad njim. Nato so mu svetovali obisk bolnišnice v Akamasoi, ki je za mnoge revne edino upanje. Ne morejo si privoščiti državnih bolnišnic, ne zmorejo plačati oskrbe in ostaja jim edino upanje. Upanje, ki v vseh šestindvajsetih letih ni niti eni revni družini odreklo gostoljubja. Niti eni! Pedro Opeka pravi: če živiš po veri v Jezusa Kristusa, ne moreš in ne smeš odreči pomoči. Nikoli, nikomur!

 

Ko smo se odpravljali z njegovega dvorišča, nas je pospremil kot oče, ki ga skrbi za otroke, ki odhajajo. Prinesel nam je vodo, prigrizke … Vedel je kako dolga pot nas čaka. Kljub obilici dela (pripravlja se na nedeljsko praznovanje štiridesetletnice duhovništva, čakal ga je sestanek s tisoč možaki, ki potrebujejo novo vzpodbudo za delo), si je vzel čas za nas. Komaj čakamo, da se snidemo znova v nedeljo.

Full story »

Po otoku diši

September 23rd, 2015

Čeprav nas je Matjaž v torkovem jutranjem programu pozdravil po malgaško, Jože pa v dopoldanskem po francosko, vam mi zdajle, kar po naše, pošiljamo prav lepe pozdrave. Saj ne vem katerega od afriških jezikov bi sicer moral izbrati. Začetek zapisa namreč nastaja na letalu, ki premaguje kilometre med Parizom in Antanarivom, med Evropo in Madagaskarjem, med varnim zavetjem doma, službe in precej neznanimi dnevi med Malgaši in našimi misijonarji.

Full story »

Oj, zdaj gremo ... oj, zdaj gremo!

September 21st, 2015

Pred vrati je nov dan. Zaspan sedim ob, do skrajnih meja nažokanem, nahrbtniku in razmišljam kaj vse sem pozabil ... Po izkušnjah sodeč se vprašanje ne glasi: "Ali sem morda kaj pozabil?" No, trenutno še lahko popravim napako, vrinem pozabljeno in razmišljam naprej. Sem naredil vse, kar sem moral storiti pred odhodom? Kdo ve ... Čas ve in pokazal bo. Upam, da bo usmiljen z mano. Nocoj, pa oh, nocoj, ko mesec svetil bo, jo bomo afriški vandrovci mahnili proti Benetkam, nato do Pariza in hop v Antananarivo. Madagaskar!

Dnevi, ki so za nami so polni pričakovanja, trepljanja po ramah, naročanja, na kaj vse moramo paziti, koga vse pozdraviti, komu predati kak dar ... Slovenci smo res povezani z misijoni, zdi se mi, da prav posebej z Madagaskarjem. Obljubljam, da bomo slovenskim misijonarjem prenesli tudi vaše pozdrave in občudovanje, molitev in darove pa tako ali tako občutijo. Vsak dan, pravijo! Dnevi, ki so za nami, so prinesli tudi nekaj strahov. Kar nekajkrat sem slišal, da smo "res ta pravi", češ, "jaz se pa ne bi odpravil tja dol". Še dobro, da nismo vsi za vse;) Čeprav je otok velik, prevelike gneče ne bi prenesel. In prav je, da ponavadi ostajamo doma. Od tod lažje pomagamo tistim, ki v nečloveških razmerah pomagajo ubogim.

Na pot odhajam tudi z mislijo na pokojnega očeta. Kolikokrat mi je dejal: "Ko bosta čas in priložnost prava, bom, upam, doživel tudi lepoto kakšne eksotične dežele!" In tu mi prav pride (tudi) njegova: "Bog se najbolj glasno smeji, ko človek kuje načrte!" Prehitel ga je, in ga veliko prezgodaj popeljal v "najlepšo možno eksotiko". Verujem v to! Vem, mislil je na lepote kakšne nemisijonske dežele, pa vendar bi bil navdušen tudi nad rdečim otokom. Si kar mislim. Bil je prijatelj z misijonarjem Francijem Buhom, ki je na Madagaskarju pustil neverjetno globoke sledi. Doma je bil, kot mi, izpod Šmarne gore, in ponosni smo nanj. Čeprav zdaj skupaj gledata na svojo faro in Afriko, ju bom imel v mislih in srcu, ko bom kramljal s "sodobnimi Buhi". Vem, da bosta spremljala našo pot ...

Ko smo danes v radijskih prostorih polnili velike kovčke, prelagali oblačila, zavijali tehnično opremo, ki jo nesemo s seboj, tehtali prtljago in delili zdravila, smo se začeli zavedati, da gre zares. Ko smo sedeli v kapeli in bili navzoči pri sveti maši, darovani za uspeh naše poti, sem si rekel: "Jure, odgovorni dnevi te čakajo! Bo šlo?" Odgovora še nisem prav dobro slišal, a upam, da ... Upam, da bomo zmogli uresničiti zaupano, da bodo poslušalci lahko spoznali kako veliko delo opravljajo slovenski in drugi misijonarji, kako pisan je naš svet in koliko premalo smo hvaležni za vse, kar se nam zdi samoumevno. Drugačen svet nas čaka. Če bi ne bilo tako, se ne bi bilo treba cepiti proti vsem mogočim boleznim. Če bi ne bilo tako, potem mnoge dobrodelne akcije ne bi dosegle tako velikega odmeva ...

V pripravah na pot sem prebiral, da Madagaskar mnogi imenujejo "pozabljena celina", "izgubljeni kontinent" ... Cela vrsta podatkov, doživetij, avantur in zgodb, ki bi nas lahko ustavile ali pa nam dale novih moči. Skušali smo izbrati drugo možnost. Veselim se, da bom lahko končno videl in doživel tisto, kar poslušam in spoznavam že vsa radijska leta. Nešteto vprašanj smo voditelji zastavili različnim misijonarjem in misijonarkam. Zdaj grem po odgovore. Veliko jih bo in tudi zato smo trije. Trije, ki vas lepo pozdravljamo in se vsem zahvaljujemo za dobre misli, molitve in darove, ki gredo z nami. Predvsem hvala radijskim sodelavcem, ki bodo opravili drugo polovico dela in so nam v teh dneh stisnili roko. Skupaj jo mahamo na pot, z nami greste!

Zdaj pa ... spat. Za dobro uro. No, pred tem pogledam, če so baterijski vložki že polni, pretočim "arcnije" v plastenke, pod tuš ... Kdo ve kdaj nas čaka naslednji. Potem pa ... Aja, potni list! Fant, še dobro ... Grem! Še enkrat preveriti kako je z nahrbtnikom! Lahko noč!

Madagaskar, prihajamo!

September 18th, 2015

Pozdravljeni! Ja, izgubljeni blogovski sin se je vrnil ... Dober razlog imam za to! Lep razlog, da svoje misli, doživetja in opažanja delim s širnim svetom. Odhajamo na pot, čakajo me doživetja, za katera pravijo tisti, ki so jih že izkusili, da jih ne bom nikoli pozabil.

Full story »