Oratorij, oblačila, Kitajci in Supermani

Oktober 10th, 2015

Zapustili smo Ampitafa, misijon, na katerem deluje Janez Krmelj, center, ki je del Akamasoe Petra Opeke. Vse dni smo lahko opazovali kako trdna je misijonarjeva vez z domovino. Že pred našim prihodom je bil ves čas povezan s Slovenijo, odkoder se je na pot odpravljal ultrazvok, ki bo lajšal delo v tukajšnji porodnišnici. Tečejo dogovori s študenti medicine, ki tradicionalno prihajajo na Madagaskar, odmeva letošnji oratorij, govori se o naslednjem prihodnje leto. Slovenski duh je res vseprisoten na tem rdečem otoku! Pred dnevi so v glavno mesto dospeli krovci iz Pivke in okolice, ki pod vodstvom domačega župnika že vrsto let pomagajo misijonarjem po svetu. Letos so za cilj svoje dobrodelne akcije izbrali Manambondro in ostrešje šole, ki jo je postavila Pustna sobotna iskrica. Prihajajo povsem na svoje stroške, plačajo si letalske vozovnice in žrtvujejo dopust!

S slovensko besedo se tule pogosto srečaš, če pozorno opazuješ kratke majice, ki jih nosijo domačini. Videti je, da je najbolj priljubljena tista, na kateri je napis „Oratorij“ ali „Oratorium“, ob njem različne letnice in nekaj dvojezičnih besed, slovenskih in malgaških. Oratoriji, ki jih na tukajšnjih misijonih vodijo slovenski animatorji, so tako priljubljeni, da misijonarji vsako leto znova iščejo način kako izbrati tiste, ki se jih lahko udeležijo. Janez Krmelj se je domislil izpitov, prek katerih se otroci lahko prebijejo na to veselo druženje. Iz skoraj tisoč otrok, ki so skozi leto spoznavali Markov evangelij, so s končnim izpitom izbrali sedemsto nadebudnežev, ki so si prislužili vstopnico na oratorij, ki so ga vodili mladi slovenski prostovoljci. Otroci so prišli iz oddaljenih krajev, nekateri so morali na pešpoti do oratorija tudi prespati, do novih doživetij so, mnogi bosi, hodili dva dneva!

Na začetku se mi je prav hecno zdelo, ko smo se srečali z delavcem, ki je prišel v pomoč, na sebi pa je imel majico z napisom „Turistično društvo Vetrnik“ ali učiteljico v lepi oranžni majici, na njej pa „Občina Vodice, računaj name!“. Dragi dobrotniki, potrjujem, da so vaše majice dospele do ljudi, ki so veseli, da lahko oblečejo kaj lepega.

Sicer pa so najbolj priljubljena majice s podobami predsedniških kandidatov. Kričeča oranžna barva, velik portret nasmejanega gospoda in še večje tiskano ime gospoda kandidata (Henry, Andry, dr. Andriano ...) z različnimi parolami. V predsedniške majice odetih je toliko Malgašev, da so morali gospodje gotovo razdeliti nekaj sto tisoč majic. Vsak. Gotovo! Vsaka peta majica je oglasni pano za katerega izmed tistih, ki so se skušali povzpeti na vrh države. Z oblačili je na Madagaskarju povezanih kar nekaj zgodb. Janez pravi, da jih mnogi nimajo niti toliko, da bi se lahko preoblekli. Škoda, da ne volijo predsednika vsako leto, garderoba bi bila bogatejša!

V mestih in večjih naseljih je v središču ogromno stojnic, prodajalcev vsemogočega in kupcev, ki morajo skrajno previdno ravnati z drobno vsoto, ki jo, če jo, premorejo. Veliko je oblačil, tudi stojnic s čevlji. Že na prvi pogled opaziš, da gre vedno in povsod za rabljeno robo. Majice, puloverji, hlače, bluze, srajce, čevlji in športni dresi, ki so v razvajeni Evropi odslužili svoje. No, naveličali smo se jih, iz mode so skočili, športni zvezdniki so zapustili klub, navijači nočejo več nositi njihovih imen na hrbtih, otroci so prerasli oblačila … Vse lepo in prav! Vendar: po kakšni poti dospejo v Afriko? V prodajo?

Misijonarji so nam povedali, da pridejo v kontejnerjih, ki so po večjih evropskih mestih namenjeni zbiranju oblačil in obutve za dežele v razvoju. Torej: v upanju, da bo obleka, ki jo daruješ, prišla do pravega naslovnika, nekoga, ki bi jo z veseljem nosil naprej, jo pustiš na zbirnem mestu. Saj veste, malo si olajšaš kosmato vest, predstavljaš si nasmeh otroka ali odraslega, ki bo v pomanjkanju brezplačno dobil kar si mu namenil. Kje se zatakne, da morajo reveži te darove odkupovati? Kaj v tej verigi je šlo narobe? Nihče ne ve!

Vedo le, da oblačila v kontejnerjih dospejo do malgaških pristanišč, od tam naprej pa z njimi trguje organizirana „mafija“. Vsi vedo, da je tako, nihče ne more ničesar storiti. Ne vedo, kdo bdi nad potjo oblek do stojnic, komu gre denar od prodanega, kdo bogati na račun ubogih. Kje konča dobiček, v Evropi ali tukaj? Zavedajo se le, da je blago, ki ga dobijo na tak način, veliko kakovostnejše od tistega, ki je v prodajalnah Kitajcev, ki na tem otoku obvladujejo trgovino. Na ulici boš za „second hand“ majico s kratkimi rokavi odštel približno dvajset centov. Ali je oblačilo novo ali ne, bi, v rdečem prahu in umazani črnini ulic, tudi sicer težko ugotovil. Skratka, Kitajci imajo konkurenco.

Večina v kitajskih trgovinah kupljenih dobrin je slabe kakovosti, ljudje jim ne zaupajo, a druge izbire nimajo. Z nezanesljivim materialom smo se nekajkrat srečali tudi mi. Kupili smo vodovodne cevi, ki naj bi nosile nekaj bremena, pa niso zmogle niti navoja, ki smo ga skušali vrezati vanje. Po obratu ali dveh, se je cev ukrivila, zmečkala, kot bi bila iz plastelina. „Jah, kitajske so, nimaš kej!“, smo slišali. Baterijske svetilke so kratkega diha, Janez pravi, da ne zmorejo niti najmanjše vlage, zdržijo slab mesec, pa je spet treba po nakupih. Motorji, ki jih imajo v mestih, misijonarji tudi na podeželju, so v glavnem Yamahe ali Honde. Že na prvi pogled so drugačne od tistih, ki smo jih vajeni. Ja, spet imajo Kitajci ali Indijci prste vmes. Po licencah znamenitih japonskih motorjev jih izdelujejo. Verjetno jim prepustijo kak opuščeni program. Tako se misijonarji pogosto znajdejo tudi v vlogi mehanikov.

Sicer pa, česa vsega ne znajo! Ko vidiš ceste, mnoge stavbe, bolnišnice, šole, porodnišnice, vodne elektrarne, sončno energijo, ki razsvetljuje hišo, vse kar so zgradili, obnovili, zastavili na novo, ko doživiš nedeljsko mašo v veseli skupnosti, žar misijonarja pridigarja, ko vidiš na misijonu popravljene amortizerje tovornjaka, ki premaguje nemogoče ceste … Spoznaš, da je ni stvari, ki bi je misijonarji in misijonarke ne znali! Arhitektura, tehnično znanje, katehetske veščine! Koliko darov premorejo in česa vsega se lotijo, ker so prisiljeni v to. To je neverjetno!

Če hočeš živeti in delati v tem okolju in skrbeti za njegov razvoj, moraš biti Superman! Kar nekaj smo jih spoznali na naši poti. Ko bi videli kako skromni so! Pričevalci, ki kar trajajo in delajo, garajo. Noč in dan, dolga leta. Ne, misijonarji niso kitajska roba. Ne!

Šola tu, šola tam … Kot noč in dan!

Oktober 8th, 2015

Nov dan, četrtek. Tretji na Madagaskarju. Začeli smo ga z zahvalno sveto mašo v skromni cerkvici v Ampitafa. V zahvalo za uspešno delo, ki še ni končano, za projekt, ki ga peljemo proti ciljni strmini, jo je daroval Janez Krmelj. Zgodaj! Po tukajšnji uri imajo jutranjo mašo petnajst minut pred šesto, ko v Sloveniji jutranji tehnik in voditelj programa na Radiu Ognjišče ravno odpirata studijska vrata. Del pridige v slovenščini, Oče naš tudi, vse ostalo pa v malgaškem jeziku. Ob desetih domačinih smo bili trije zaspani Slovenci, ki smo, naj nam Gospod ne zameri, razmišljali tudi o delu, ki nas je še čakalo. Po zajtrku smo se odpravili na snemanje pogovora o misijonu Ampitafa, ogledali smo si osnovno šolo in nižjo gimnazijo, bolnišnico in porodnišnico.

Šolski prostori so povsem preproste koče, barake z blatnimi tlemi in slamnato streho. V domačih delavnicah zbite klopi in šolske mize se šibijo pod bosonogimi šolarji, ki jih je v vsakem razredu krepko nad standardi, ki pri nas veljajo za tri paralelke skupaj. Ko je učiteljica povedala, da nekaj zamudnikov še čakajo, sem pogledal po razredu in se vprašal kam neki bodo sedli. Velika tabla, kreda in nasmejan učitelj. To je vse! Nobene interaktivne table, elektronskih ali drugačnih pripomočkov, ničesar! Učenci so oblečeni v enake srajce, ob našem obisku pa so v popolni tišini, brez, da bi se kdo premaknil, najprej v en glas stoje pozdravili misijonarja. Ko jim je prijazno voščil dober dan in jim rekel naj sedejo, so to storili v miru, ki so ga v nekdanjih časih menda poznali tudi pri nas. V popolni tišini! Primerjava z našim šolskim sistemom, redom ali načinom poteka pouka je nemogoča. Na Madagaskarju je drugačen svet!

Najbolj jim zamerim, da pouk poteka v francoščini. Otroci doma govorijo malgaško, francoščina je kot uradni jezik prisotna le na uradnih dokumentih in v šoli, nikjer drugje. Od ne vem katerega predsednika naprej (želel je biti všečen Združenim državam Amerike) je kot uradna priznana tudi angleščina, a le na papirju. Skratka, učitelji razlagajo v francoščini, otroci odgovarjajo v njej, tudi vsi državni izpiti so v francoskem jeziku. Pa vendar, pravijo misijonarji, ljudje v glavnem ne govorijo francosko. Tule, v Ampitafa ali v Farafangani si s francoščino ne moreš pomagati. Ne znam si predstavljati, kako težko se je učiti in dokazovati znanje v jeziku, ki ni tvoj. Kako težko mora biti, ko v tujem jeziku skušaš dokazati, da si se naučil dovolj, da v domovini lahko nadaljuješ šolanje. Ostanek kolonizacije, francoski vpliv. Zakaj vendar? Ni čudno, da Malgaš živi v prepričanju, da je manjvreden, da je vsak prišlek (ki govori, recimo, francosko) več vreden in v življenju bolj spoštovan. Z uporabo svojega jezika bi gotovo dvignili samozavest in spoštovanje samega sebe, svoje zgodovine in kulture.

Full story »

Ukradli so mu srce

Oktober 7th, 2015

Prišli smo do zadnjega tedna naše delovne akcije, ki nas je, na pobudo Misijonskega središča Slovenije, prinesla na četrti največji otok na svetu. Naj povem, da se misijonarji, vsi po vrsti, dobro zavedajo pomena središča, ki v domovini bdi nad zbiranjem sredstev, pošiljanjem vsega, kar pride na njihove postojanke. Vedo, da brez organizirane pomoči v različnih oblikah ne bi mogli delovati, izvrševati svojega poslanstva.

Ko sem se pogovarjal s francoskim in kanadskim misijonarjem, sem dobil občutek, da sta vesela pomoči od doma, da pa ta ni tako dobro organizirana, kot pri nas. Ne vem, morda je bil tak le moj občutek, to, da so naši misijonarji in misijonarke hvaležni za vsak dar in Misijonsko središče, pa vem zagotovo. Nedvoumno to vedno znova poudarja vsak posebej. Tudi mi trije smo Misijonskemu središču Slovenije in Radiu Ognjišče hvaležni, da lahko ob delu odkrivamo vse to, o čemer poročamo tudi vam. O hvaležnosti tistih, ki so pričakovali glas Radia Rakama in ga zdaj počasi tudi dobivajo, pa pričajo nasmehi, ko se ob priklopu oglasi glasba ali beseda. To je veselo!

Ko se bomo vrnili, bo potreben kratek oddih, majhen servis, ki bo naše misli naravnal na domače navade. Morda bo prav prišel „tehnični pregled“. Počakali bomo na domačega, tukaj, veste, je tehnični nekaj posebnega. Jani Mesec nam je povedal kako je s pregledom avtomobila. Takole: tehnični pregledi uradno poslujejo vsak dan do 15. ure, neuradno pa je bolje, če avto pripelješ kadarkoli po 15. uri. Zakaj? Na delovnem mestu v pregledih je velik napis „Skupaj se borimo proti korupciji!“ Ob napisu je kamera, ki vestno beleži ravnanje uslužbenca in strank. Vestno. Do 15. ure! Potem se kamera izklopi, mojstri pa … začnejo delati. Lažje je poslovati, ko nisi vsem na očeh. Bistvenega pomena za tehnični pregled je čistoča avtomobila. Če je dobro opran tudi motor pod pokrovom, potem si večino dela menda opravil. Sem in tja potegnejo ročno zavoro in to je to!

Med uradnimi urami kamere je pregled temeljitejši, a tudi mnogo cenejši. V času boja proti podkupovanju je cena tehničnega pregleda sedem tisoč ariarijev (nekaj več kot dva evra), po petnajsti uri, brez kamere, pa štirideset tisoč ariarijev. Ja, precejšnja razlika, a potrdilo o tehnično primernem avtu popoldne dobiš veliko hitreje. Odločitev je tvoja! Tudi Janez pravi, da se je modro odločiti za popoldansko ponudbo. Njegov misijon ima štiri avtomobile, registrirane na isti dan. Lažje je torej enega peljati na pregled in dobiti papirje za vse štiri. Logično, a ne? Že res, da morda prav zaradi „natančnosti“ na tehničnih pregledih, prihaja do nesreč v slogu: nenadoma odpovedal volan, iz neznanih razlogov voznik zgrešil most, na klancu navzdol odpovedale zavore, a sistem je pač tak.

Malgaši imajo s papirji veliko opravka. Ko na uradih urejajo osebne dokumente, se menda precej radi pomladijo. Lani so bili veseli fanta, ki je prisluhnil klicu in se odločil za duhovniški poklic. Pred vpisom v semenišče, so preverili dokumente in izkazalo se je, glej ga zlomka, da je bil gospodič krščen leta 1991, rojen pa dve leti pozneje! Ni panike, vse se da popraviti. Janez Krmelj pravi: kavbojska dežela, privaditi se moraš nanjo, vdati se v to, kar je, živeti z njo in ljudmi, ki ti znajo ukrasti srce! „Meni so ga že!“, pravi misijonar, ki se že desetletja iz dneva v dan spopada z mnogimi nelogičnimi vozli in njihovim reševanjem.

Full story »

Nova spoznanja in pogum misijonarjev

Oktober 7th, 2015

Za menoj brni vrtalnik, levo od mene Izidor modruje, kako bi v sobo, ki bo kmalu studijska, pripeljal elektriko, Marko je zakopan v razdrt oddajnik, Janez daje naloge Malgašema, ki kopljeta kanal za napeljavo ozemljitve, meni, vajencu, so dali nekaj odmora. Izkoristil ga bom za pisanje, ki bo gotovo nekajkrat prekinjeno zaradi mojih nalog kurirja, prinašalca ali statusa f.r. (včasih smo temu pač rekli „fizički radnik“).

Včasih, s svojo štorastjo močjo, pomagam potegniti kak kabel, prenašam oddajnike, sprejemnike, kovčke z orodjem, celo „odšraufam“ ali „zašraufam“ (vem, odvijačim, ampak, a ni malo hecno) kakšen vijak in se zdim samemu sebi blazno pomemben strokovnjak. Občutek, da sem res majst'r, mi dajejo domačini, ki stojijo ob nas in nas radovedno gledajo. Zelo malo vem o tehničnem nastajanju radijske postaje, o elektriki in podobnih hecih nimam veliko pojma, vem le to, da te strese, če ne znaš z njo. Pozor, lahko pa poskrbim za komentiranje dela, neposredno javljanje z gradbišča … Ne, tokrat ne pride v poštev, imamo zelo slab signal. Raje poglejmo, o kakšni vsebini zapisa sem razmišljal danes. Popotniški pogled na deželo in ljudi, brez globokih misli na poslanstvo misijonarjev.

Ko sem v urah vožnje, mnogih srečevanjih z misijonarji in deželo, skrbno poslušal, sem si stokrat rekel: pikola, tole štorijo si bom pa gotovo zapomnil, tako nenavadna je. Figo! Vsega je preveč, pomnilnik je poln do rdeče oznake, zgodb je več kot naših vprašanj. Pred dnevi sem se domislil rešitve za luknjasti spomin. V telefonsko beležko lovim dejstva, ki bodo morda tudi vam pomagala pri barvanju slike o Madagaskarju:

Voda: Ne vemo kaj imamo! Doma odpremo pipo, pristavimo kozarec in pijemo. Tukaj? Bog ne daj. Vedno kadar smo v Vohipeni odprli vodo, je v lijak pritekla čokoladno rjava voda. Ko bi z njo lahko napolnil kozarec, se je počasi začela bistriti. Izidor pravi: „Nimaš, kej! Najprej reklame, šele nato uporabni program.“ Doma stopiš pod tuš, odpreš toplo vodo in primeš v roko ročico tuša. Tukaj: hladna voda v škafih, namesto tuša pa posodica. Pa gre, brez skrbi!

Stranišče: Včeraj smo prvič sedli na školjko z desko. Pravijo, da jih polomijo domačini, ki pri khm … opravljanju potrebe prisegajo na tradicionalni počep. Mnogi skočijo na školjko, počepnejo, deska poči. Zato ob zaprtem stranišču, ko te tišči in ne veš, če je kdo v njem, dobro staro škiljenje pod vrata ne pomaga. Nog ni videti, so na školjki. Ko se vrnemo, bomo po koncu akcije na wc-ju, pogrešali vlivanje vode iz posode ali škafa v školjko. Kako dolgočasno je pritisniti gumb na kotličku ali potegniti vrvico. Brez zveze!

Gostišča, hoteli: V mestih in večjih krajih najdete na pol podrte hiške, z nič kaj posebej lepo urejeno okolico, nobenih zapeljivih gostinskih prijemov, ki bi še sitega naredili lačnega. Ne! Le ob strani ali nad vhodom je napis „Hotel“. Tukaj to pomeni, da v lokalu strežejo hrano. Marsikaj dobrega, pa tudi kaj takega, čemur se je bolj modro odpovedati. Pogosto se, denimo, pred vhodom praši, na vročem soncu pa cmari kak krožnik ocvrtih rib. Kdo ve v kakšnem olju, kdo ve kdaj so bile pripravljene, kdo ve … Želodček ne bi bil pretirano vesel. Hotel (pa naj ima še tako zveneče francosko ime), najpogosteje nima možnosti prenočišča.

Parašiji in tolažba: Povejte, kako vam zveni „paráši“? Prijazno, ne? Morda kot „arašidi“, kot kak okusni slani prigrizek? Ne, ne. Odgovor je napačen. Gre za posebne podkožne bolhe, ki domujejo predvsem na vzhodni obali otoka. Čakajo na gostitelja, opazijo primerno boso nogo, skočijo … in se zarijejo pod kožo, najpogosteje pod noht. Pravijo, da zoprno srbi, pojavi se rdečica, lahko tudi boli. Paraši se pridno hrani, leže jajčeca in jih na tisoče lahko pusti v tvoji tački. Ja, nič kaj prijazni niso z gostitelji, barabice male! Misijonarji pravijo, da se jim skoraj ne moreš ogniti. „Nimaš kaj, to boste dobili. Saj ni problema, tukaj vam bodo to odstranili z lahkoto.“ Videli smo to „lahkoto“, ko so jih odstranjevali misijonarju. Ne, hvala! Štunfe na noge, pa če zgorim;) „Ja, včasih skočijo tudi pod nohte na roki ...“ Misijonarji nas znajo res potolažiti. Kadarkoli se nemo spogledujemo ali glasno razmišljamo o „grozoti česarkoli“, pravijo: „Oh, ne lom'te ga, to ni še nič! Boste vi videli, ko ...“. Vedno je tako, pa naj gre za drisko, luknjaste ceste, vročino, parašije ali kaj drugega.

Ko sem danes pred vhodom v zakristijo opazil kar veliko kačo, sem jo takoj zatožil fantom. Po ribiško sem ji dodal kak centimeter, a v pretiravanju nisem šel čez rob, res ne. Zajetna za debelino kakih treh, štirih prstov in dolga dober meter. No, prav, prav, približno … Nisem je meril, presenečenje pa ima velike oči, vem. In tolažba misijonarja? „Kje si jo videl? Pri cerkvi? O, ja, veliko jih je tukaj, rade pridejo, tudi take, ki pojedo mačka!“ ??? In kaj potem pomaga podatek, da kače na Madagaskarju niso strupene?

Full story »

Janezova Ampitafa

Oktober 6th, 2015

Ampitafa. Po poti, ki je bila na trenutke precej podobna tisti, ki smo jo premagovali do Manombundroja, smo dospeli na misijonsko postojanko, ki jo vodi Janez Krmelj, naš gostitelj in vodnik po Madagaskarju. Spoznavamo kako zelo je obremenjen. Škofija Farafangana je namreč že dve leti brez škofa, Janez pa je, že od prejšnjega škofa sem, njen ekonom. Biti odgovoren za finance brez škofa, še nekako gre, veliko težje je to funkcijo opravljati brez denarja! V škofijski blagajni pa, če sem razumel prav, trenutno ni prebite pare! Vidim, da skrbi Janezu jemljejo veliko moči. Ves ta čas, odkar jih je zapustil sposoben in priljubljen škof, je naš misijonar na poti. Med mestom, v katerem je škofijski sedež in misijonom, ki je oddaljen dobrih šest ur zahtevne vožnje. Razpet je med delom, ki je del skupnosti Akamasua in obveznostmi, ki jih narekuje škofija. Tukajšnje škofije lahko delujejo izključno zaradi darov iz Evrope, zato je naloga škofa, da skrbi za denar, da ga skuša pridobiti. In ker v Faranfangani ni odgovornega, Janez težko spi in nosi težka bremena.

Dospeli smo v trdi noči, zato vam ne morem veliko povedati o kraju, ki je del skupnosti Petra Opeke. Imam občutek, da smo odmaknjeni od glasnega sveta, na samem, na kraju, do katerega na koncu, ko zavijemo z državne cestne polomije, pelje dvajset kilometrov ceste, ki jo je Janez zgradil z buldožerjem. Tistim, ki je bil pred leti sad Pustne sobotne iskrice. Torej smo spet doma, v kraju, ki je tesno povezan z našo akcijo »Dobroti dajemo glas«.

Ko je Janez skušal poskrbeti za cesto, ko se je odločil skrajšati razdaljo med ljudmi, je bila tukaj goščava, polna bodičastega grmičevja, velikih dreves, neprehodnega prostranstva. Vzel je mačeto in iz dneva v dan začrtal nov del trase za cesto, ki je danes več kot vzor vsem državnim luknjam. Vse kar v našem svetu opravi veliko cestno podjetje v navezi z državo, mestom, gradbinci …, je opravil sam. Pogosto je ostal na poti po več dni, prespal pod milim nebom, se hranil z divjimi pomarančami in sekal! Kaj vse počnejo misijonarji. Naredil je cesto! In to kakšno.

Buldožer, za katerega so darovali naši poslušalci, je doslej izravnal 120 kilometrov cest! Na lastne oči smo se prepričali, da darovi res dospejo do misijonarjev in prek njih do ljudi, katerih življenja nas nagovorijo k darovanju. Cesta nas je pripeljala globoko na deželo, na misijon, ki je središče za nekaj okoliških občin. Tu deluje šola, ki jo obiskuje 500 otrok. Ko smo slišali za to številko, smo se le debelo spogledali. 500 otrok! Med vožnjo sem nismo videli skoraj nobenega naselja, nobene hiše. Odkod neki pride mladež po znanje? Morda bomo videli zjutraj. Zdajle le slutimo, da nas obdaja drugačna pokrajina od tiste, ki je bila z nami v prejšnjih dneh.

Tule, pri Janezu, nas čaka pomembna naloga. Glas Radia Rakama čaka na to, da ga bo lahko slišal tudi tukajšnji človek. Pred dnevi smo v dolini ojačali signal in upamo, da bomo delo tule lahko nadaljevali. Izidor in Marko se bosta vrgla v delo, glavni bodo znova oddajnik, sprejemnik, studijska oprema in Janezovo veselje ob misli, da bodo ljudje v Ampitafa lahko slišali lokalni program, bili obveščeni o razbojniških tolpah, ob glasbi malo pozabili na skrbi in slišali duhovno vzpodbudo, ki jo zmore prinašati radijski program. Zaradi vsega naštetega smo prišli na Madagaskar, zato smo tukaj!

Črtice na naših telefonih kažejo, da bomo tule precej nedosegljivi, kje bomo našli spletne povezave za naša oglašanja, še ne vemo. Janez pravi, da je kakih pet kilometrov proč točka, kjer je signal nekoliko močnejši. Bomo videli! Zapis, ki nastaja, bomo torej nesli na pošto v naravo. Če berete, kar pišem, nam je uspelo! Gremo naprej!