Jožefova pisana obleka

Februar 27th, 2010
Vem, v naslovu muzikala, ki smo si ga nocoj ogledali, pred tedni pa je v Ljubljani doživel premiero, je tudi beseda "sanjsko". A priznam, predstava je lepa, živahna, sporočilna, ravno "sanjska" se mi pa, če sem iskren, ni zdela. Dobro se spomnim. Ko sem pred leti kramljal s tenoristom Marjanom Trčkom, mi je rekel: "Danes je veliko težje uspeti kot pred leti. Ljudem so vrhunski avdio in video posnetki tako zelo dostopni ... Vsak hip si lahko zavrtiš kak perfekten posnetek Dominga, si ogledaš Pavarottija v najboljši izdaji ... Kadarkoli, kjerkoli, z izvrstno opremo. Kot bi mojster pel v tvoji sobi. Težko je tekmovati z njimi." Mislim, da je prav to dejstvo krivo tudi za to, da ob današnji predstavi nisem skakal do stropa. Saj, če se že odločiš za muzikal, ogled tovrstne predstave, potem pač izbereš kaj znanega, morda gostujočega in vrhunskega. Projekt, ki vabi k branju Svetega pisma in spravi z Bogom, pa je v tej luči pač nekaj drugega.
Ameriški režiser mehiškega rodu, zdaj že dolgo misijonar v različnih deželah sveta, je po predstavi sam povedal, da so jo ustvarili v treh tednih. In to dejstvo, v kombinaciji z resnico, da gre za mlade ljubitelje in mnoge, ki so se s tovrstnim nastopanjem srečali prvič, spremeni pogled na občutja in ublaži kritičnost. Rečeš lahko le: bravo! Veliko delo so opravili. Webbrova glasba se mi je na trenutke zdela cenena za oznanjanje svetopisemskih vrednot, a tak je pač ameriški slog (njegov Pie Jesu mi je, denimo, ljubši). Še marsikaj njihovega, ameriškega, se zrcali v izvedbi. Izvrstna se mi je zdela pevka z vlogo povezovalke (mislim, da Tanja Pečenko), zanimiv in zelo gotov je bil vokal faraona (pevca ameriških korenin). Sem in tja me je zmotila kakšna tehnična napaka, pokanje, šum ali prepozna reakcija tehnika, ki je ozvočil pevce. Prevod bi bil, po moje, morda lahko bolj mehak. Sicer pa: ogromno dela so morali imeti s kostumi, sceno, učenjem songov, ki jih ni malo in še čem. Ravno prav dolgo in pogosto sem udeležen pri kulturnih ljubiteljskih projektih, da vem, da smo videli nekaj lepega in truda polnega. Zato mi je kar malo žal, da sem začel s "kao kritiko", a spisal sem jo bolj za osebni dnevnik, kot, da bi komu solil pamet ali koga prepričeval. Bog ne daj! In za konec: ko sem ravno pri besedi "prepričeval". Nekaj prepričevanja ali oznanjanja, če hočete, je tudi v ozadju ideje muzikala. Nam bratske cerkve so pripravile vse skupaj in z zloženkami, ki jih pridno delijo na vhodu, oznanjajo kakšno je njihovo poslanstvo, kje lahko dobimo brezplačne izvode Svetega pisma, kako nam lahko Božja beseda spremeni življenje in kje so njihove cerkve. Že sam govorni uvod in sklep po končnem priklonu sta precej "pridigarsko ameriška". Gospod Turinski, sicer ne tako prepričljivo kot ameriški TV pridigarji, izrazi svoje navdušenje nad skupnim ustvarjanjem, deležem Boga pri njihovem delu in oznani, naj dvorane ne zapustimo, če se nismo spravili z Bogom in med seboj. Nastopil je še omenjeni režiser in pokazal kako se stvari streže in zakaj v Ameriki mrgoli različnih cerkva in skupnosti. (Tudi) zaradi izvrstnih presladkih in precej prepričljivih retorikov. Kakorkoli, če želiš videti dobro, potem v omenjenem "predfilmu" in "pridigi po predstavi" lahko vidiš nekaj lepega. Še so ljudje, ki se trudijo za Boga, še so mladi, ki jim ni nerodno hvaliti Gospoda in skupinsko moliti pred predstavo. Nastajala je menda v času Tedna za edinost in tudi zato nosi v sebi ekumensko razsežnost. Vsekakor zanimiva reč. Našim otrokom je bila kar všeč. Nama tudi, čeprav ... Ah, bodi dovolj. Povedal sem več kot preveč!

Tina jih je namazala!

Februar 25th, 2010
Skoraj vse ... Sedim za računalnikom, pijem Teekanne ...
... se sladkam z Milko ...
... in razmišljam kako drobne so štiri stotinke sekunde ... En droben mišji rep do zlata! ...
Saj ne, da mi nikoli ni dovolj. Le štiri stotinke so tako ... Kakorkolli. Tina, bravo!! Jutri pa na zlato! Zlatarna Celje čaka;)

"Predavatelja" ;-)

Februar 24th, 2010
Nocoj sva bila z Uršo v vlogi, ki je doslej nisva poznala. Če dobro premislim, niti ne vem prav dobro kako, da sva prikimala vabilu in se prelevila v dva, ki sta uro in pol naglas modrovala o svojem zakonu, ljubezni, vzgoji otrok ... Zgodba gre nekako takole: v ljubljanski župniji Vič, v sodelovanju z Zavodom Pelikan, organizirajo Šolo za starše. Letos razmišljajo o kakovosti našega življenja. Organizator Zvone Horvat Žnidaršič naju je, po namigu p. Marjana Čudna, že pred meseci prosil, če bi hotela sodelovati kot zakonca in spregovoriti na temo "Ljubezen se vrača v družino". Po kratkem razmisleku sva prikimala in si mislila: "No, saj bo tudi za naju dobro, če sedeva, se pogovoriva in pripraviva ..." Zdi se mi, da sem precej tipični predstavnik moške vrste, ki se ob pogovoru o osebnih rečeh raje umakne nekam nazaj in posluša (če že mora). Nikoli nisva bila člana kake zakonske skupine, nikoli nisem rad pred drugimi govoril o sebi in o svojem osebnem doživljanju. Tovrstne zadrege sem vedno (na raznih srečanjih in duhovnih vajah) reševal s humorjem. Včasih tudi na silo. Zato nocojšnjo izkušnjo razumem kot precej pogumno dejanje in sem vesel, da nama je uspelo! Govorila sva o sebi, iz sebe, o najinih izkušnjah, vzgojnih zagatah in pričakovanjih. Nisva se sprenevedala, bila sva "pač midva". In to je, so rekli, štelo največ. Sveta nismo rešili, čudežnega recepta za večno ljubezen nismo napisali in vzgoja je še vedno "loterija". Pa vseeno: lepa izkušnja in prijeten večer. Kako? Da bi radi slišali kak košček najinega razmisleka? Prav: - v ljubezni ni prostora za egoizem, - kompromisi so nujni, - odnos je podoben zrcalu, tvoja podoba se zrcali v dejanjih bližnjega, - vsaka stvar je za nekaj dobra, - "allways look on the bright side of life ...", - odnos mož - žena je najpomembnejši, ko otroci odrastejo, ostaneva midva ..., - pomembna je komunikacija ... Al' sva brihtna, kaj? ;-) Jutri bo nov dan, teorijo bo treba preliti v dejanja. Opa, to je pa nekoliko težje, a trud pri takih prizadevanjih je vedno poplačan (pravijo starejši zakonci). Gospa, ki naju je ves čas prijazno poslušala in pozneje tudi sama sodelovala v debati, je oznanila kot kakšna naju vidi, kaj je spoznala ob najinih besedah. Rekla je takole: "Jure, vi niste slab človek! Urša, vi ste pa zelo pametna ženska!" Razmišljam kaj je povedala njena ugotovitev ... Priznam, morda tole:

Ena A oddih!

Februar 22nd, 2010
Del zimskih počitnic smo, kot sem že pisal, preživeli na Gorenjskem. Pravzaprav se vedno raje zatekamo na Bled. Savica je res krasna! Družinski hotel daje vse (in več) kar potrebuje družina s tremi fantini. Ima čudovit bazenski kompleks pri sosedu. Savno za odrasle in zunanji bazen, s pogledom na grad, za otroke:
Bazen je pravi magnet za fante. K sreči pa obrajtajo tudi sneg. Na Pokljuki ga je toliko, da Luka (na sliki levo) izgleda, kot bi bil brez desne noge, pa se mu je le vdrlo v sneg. Zima je letos pač prava:
In prava zima prinese tudi meglice nad jezero. Tule je dokaz: blejski otok so vrnili Cerkvi, ta pa ga je prestavila nekam na Pokljuko. Poglejte, ni ga. Človek ga morda le še rahlo sluti:
A rac in labodov to ne moti kaj veliko. Letos namreč lahko izbirajo agregatno stanje vode. So taki, ki imajo raje trdno podlago pod nogami in tisti, ki prisegajo na jezero v tekočem stanju:
Če tudi sprehajalce zamika podobna izbira ... Lahko! Vendar na lastno odgovornost.
Nismo se dali. Meglo smo pregnali s sprehodi, kopanjem, izleti in predvsem družabnimi igrami. Spet sva spoznala, da fantje pravzaprav ne hrepenijo po televiziji in računalniku, le kaj boljšega jim moraš ponuditi, pa je. In Activity, enka, pantomima in podobni heci pač nimajo konkurence. No, resnici na ljubo naj dodam, da je bil del večerov olimpijski, na Emo pa tudi nismo pozabili. Kakorkoli - bili smo skupaj in priklicali smo tudi sonce!
Špancir okoli jezera je bil to nedeljo odločitev mnogih. Prava procesija ...
Pa nič ne de, mi smo se imeli super! Ta dan in ves čas počitnic. Kako že pojejo Avseniki: "Prelepa Gorenjska, v ponos si mi ti ..." Podpišemo!
Nedeljo in počitnice smo končali, Urša se je prelevila v redovnico. Dost' nas 'ma, dedcov! Muzikal moje pesmi, moje sanje še vedno polni dvorane in navdušuje gledalce. Nedeljska predstava, ki sem si jo ogledal, me je znova presenetila! V najlepšem pomenu besede. Super sklep počitnic. Jaz bi še ...

Pismo hvaležnosti!

Februar 14th, 2010
S. Agata Kociper, misijonarka v Amazoniji, se je včeraj takole zahvalila ob uspeli Pustni Sobotni iskrici: Spoštovani g. Jure, gospod Stane Kerin in vsi organizatorji letošnje Pustne Sobotne iskrice, iskreno in toplo pozdravljeni. Še posebej pozdravljeni vsi darovalci za naše potrebe v Amazoniji. Še preden utrujeni zaspite, boste verjetno še kar nekaj časa podoživljali ta pester in dobrodelni filmček akcije za Brazilijo, v katerega ste voložili vse moči, bi rada da bi se odprli za našo zahvalo in pozdrav z brazilskih poljan. Naj vam povem, da sem tudi jaz od zgodnjega jutra, do večerne ure spremljala bogat dan prek interneta. Zares nekaj neverjetnega našim očem, a Božjim je vse mogoče. Tudi to, kar ste uspeli skupaj spraviti v sami organizaciji, z udeležbo v dvorani, z maškarami, imenitnim čarovnikom, glasbo, plesalci in še in še. Z vsem doživetim ste nas zares očarali za dobro in plemenito življenje, tako doma kot v misijonih. Naj letošnja Pustna Sobotna iskrica žari in se blešči v vašem in našem srcu, ne samo danes, ampak vse dni tega Gospodovega leta 2010. Še več, vse življenje.. ! Naj vse iskrice upanja ki so se porodile danes in te dni iz vaših darežljivih in ljubečih rok, zasvetijo kot ozvezdje neba, ter pričajo svetu da je slovenski narod kot gorčično zrno, majhen v primerjavi z brazilskim ki šteje okrog 190 milijonov, a zmožen tako velikih in tolikih dejanj pristne in osvobajajoče ljubezni. Nimam besed za to, kar ganjena čutim v srcu danes, zato pa rajši spregovorim z Jezusom: "Karkoli ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." Štejte si v ponos, da ste tako intenzivno vključeni med indijanska ljudstva v tem obširnem pragozdu, ob velikanskih rekah, ki nas osvežujejo in dajejo hrano za preživetje. Mi pa smo ponosni na vas. Lep pozdrav tudi od vseh sester, naše inšpektorice s. Carmelite in škofa ki vam v imenu domačinov skupaj izrekamo milijonkrat BOG PLAČAJ, OBRIGADA (v portugalščini - hvala) ANJU (v indijanskem jeziku - tukano - hvala lepa). Vaša vedno hvaležna misijonarka s. Agata Kociper No, pa povejte: mar ni to več kot odličen dokaz, da se je izplačalo? Je! Zame že ...
S. Agata med svojimi v Amazoniji