Prav lépo je res na deželi, deželi ...
Kako se že nadaljuje ljudska iz naslova? " ... kjer hišča na samem stoji." Okrog so pa trav'nč'i zeleni, zeleni ... " Približno, približno tako bi lahko opisal tisto, kar me obdaja pri opisovanju doživetij današnjega dne. Na deželo smo jo mahnili, v Kiguhu, na misiijon, na katerem od začetka, nekaj več kot tri leta, dela in s sosestrami živi s. Bogdana Kavčič. Drugačen svet od tistega, ki nas je gostil včeraj. Seveda, mesto in vas sta si različna, v Afriki še posebej.
Po jutranji maši, ki je z dolgo Slavo, ki so jo zapeli v tukajšnjem jeziku, sporočala, da je praznik, smo s. Bogdani stisnili roko in zapeli v praznični pozdrav. Povezani smo bili z vsemi, ki na god Petra in Pavla obhajajo obletnice, povezani z veseljem nad novimi pastirji tudi v Sloveniji. Čeprav potrebe v misijonih vedno bolj sporočajo, da njive tu in tam potrebujejo še več novih delavcev. Zajtrk, skok do Izidorjeve sobane, objava bloga na spletu in pogovor z Ljubljano. V živo v program Radia Ognjišče. Z Natašo sva kramljala o vtisih včerajšnjega dne, nasmehu, ki ne bo pozabljen in specialnem olimpijcu, ki skupaj s sošolci čaka na dobro delo Slovencev.
Ko smo s kovčki in torbami napolnili terenski avto, izkopali dovolj prostora za naše "ta zadnje", smo sedli vanj in jo mahnili proti obronkom gora. Pa ne le to, po ovinkasti cesti smo premagovali kilometre, ki so nas peljali do nadmorske višine, enake tisti na Kredarici. Pošteno povem: kmalu mi je "zmanjkalo filma". Takole je: kratke zapise, alineje za moje večerno pisanje dnevnika, ustvarjam sproti. Ko se sestri razgovorita, ko se dotaknemo zanimivih tem in neverjetnih dejstev, zapišem vrstico ali dve, zvečer pa zapiske razvijem v blog. Sicer bi marsikaj pozabil. Danes mi je po nekaj ovinkastih kilometrih, sedeč zadaj in postrani (ne v smeri vožnje) ter ob pisanju osnutkov v telefon, postalo slabo ... Zoprna stvar, če je pred teboj še pet ur vožnje in blog, ki potrebuje vsebino. Poskušal sem, poskušal, pa ni šlo. Ko sem bled obsedel v tišini, se je pokazalo zakaj je s. Bogdana "sestra usmiljenka". Kako mi je bilo nerodno, ko je sestra zaradi mene sedla zadaj med kovčke in kako neznansko sem ji bil hvaležen, da je vztrajala pri menjavi. Ni in ni popustila, jaz pa ... No, usmiljenki pač moraš pustiti priložnost za delo usmiljenja. Mar ne?
Ah, pri kakšnih podrobnostih se zatikam. Saj sem vam povedal: zapiskov nimam. Promet po strmi glavni cesti, ki pelje skozi gozd in prek majhnih vasi je precej zanimiv. In hiter, posebej tisti, v katerem so udeleženi kolesarji in mopedisti. Ne vem kako dolg iztek imajo v dolini, da lahko tako zelo divjajo po klancu navzdol. Stara kolesa, kolesarji v strganih majicah, na nogah pa z japonkami, ki imajo, se mi zdi, zaradi zaviranja in zavijanja, z lesom odebeljene podplate, švigajo kot nori mimo avtomobilov. Mudi se jim pripeljati tisto raznovrstno prtljago do doma ali naslovnikov, saj ne vem. Šopi visoke trave, kot fižolovke ošiljene palice, velike vreče, nažokane z Bog ve čim vse, in prehitevanje avtomobilov, brezglavo hitenje, navidezno tekmovanje z ostalimi in resnično z usodo ...
Vmes pa mopedisti, napol razsuti avtobusi, kak tovornjak in precej avtomobilov. Dlje, kot smo bili od mesta, manj je bilo vrveža, višje kot smo bili, hladnje je bilo. Ko smo postali na vrhu prelaza, bi ne bilo prav nič narobe, če bi odprli kovčke in si oblekli jopico. Tudi tako je lahko poletje v Afriki.
S. Bogdana, na katere misijon smo dospeli popoldne, je misijonarska veteranka črne celine. Burundi, Ruanda, Centralnoafriška republika in še kaj ... Izvrstna poznavalka razmer je, legenda, ki s svojo mirnostjo, vedrostjo, prijaznostjo, pogumom in zaupanjem v Boga očara vsakega, ki jo ima priložnost spoznati. Že, ko sva se pogovarjala v našem radijskem studiu, sem začutil njeno enkratnost in bil navdušen nad njeno energijo in optimističnim pogledom na svet in v prihodnost. Pa izkušnje, povezane z grozovitim genocidom v Ruandi, zgodbe, ki presunejo ...
Ko je pred dobrimi tremi leti prišla na nov misijon, je sestrsko skupnost, kraj in župnijo pretresla tragedija, ki z dvajsetimi belimi križi na travniku pred cerkvijo še vedno kriči v bolečini. Tukajšnji župnik je organiziral pot, ki je mlade pevce peljala na obisk ene izmed župnij. Za prevoz mladih je naročil tovornjak! Za tukajšnje kraje nič nenavadnega. Tovornjak z nosilnostjo sedmih ton je bil, kaže, preobremenjen. Prevažal je stodvajset potnikov. Tovornjak ... Še danes ne vedo ali so mu odpovedale zavore ali je bilo kaj drugega. Sredi noči je s polno hitrostjo treščil v veliko drevo ob cesti, ki v precej strmem klancu pelje na misijon. Dvajset mrtvih! Tudi redovnica z misijona, župnik in voznik tovornjaka. "Grozna, zaradi žalosti in krvavih prizorov, nepozabna noč. Bog pomagaj!" Nesreča je v stiski in neizrekljivi bolečini povezala sestre, ki so ravno začenjale dejavnosti na misijonu in ljudi, ki so trepeli zaradi izgube svojih dragih. Le nekaj potnikov v nesreči ni bilo poškodovanih, mnogi so utrpeli trajne poškodbe, groza je bila neizmerna. Na deblu poškodovanega drevesa je danes spominska tabla, ki govori kaj se je zgodilo tisto noč in nemo opozarja na previdnost na cesti.
Sestri se dobro spominjata tudi nesreče, ki se je njihovi skupnosti pripetila v sosednji Ruandi. Avto z devetimi potniki se je prevrnil v prepad, se v zraku šestktrat obrnil okoli svoje osi, z vso močjo priletel v drevo in ... vsi potniki so izstopili nepoškodovani. Čudež! Angeli varuhi imajo na afriških cestah res veliko dela. S. Vesna se v hudih trenutkih na cesti, denimo v neprehodnih razmerah sredi deževne dobe, kar pogovarja s svojim terencem, ga poboža po armaturni plošči in prosi naj je ne pusti na cedilu.
Deževna doba v Burundiju traja od sredine januarja, do konca maja, kratka deževna doba, ki obarva jesen, pa od sredine septembra do božiča. V zadnjih letih so pogoste in nevarne erozije tal. Zaradi plazov v porušenih hišah umre veliko ljudi. Podnebne spremembe pa skrbijo za to, da so meje med različnimi vremenskimi obdobji vedno bolj zabrisane, pravila, ki so jih poznali od nekdaj, počasi izginjajo. Tudi zato prihaja do migracij, ljudje se selijo v vremensko bolj prijazne province, lahko tudi v sosednje afriške dežele. Pred leti se je zaradi suše v drugo provinco Burundija preselilo kar petsto družin naenkrat. Ubogi ljudje prodajo vse svoje imetje, tudi zemljo s hišo, če jo premorejo, da le zberejo sredstva za pot drugam. Stavijo na vse ali nič in se zato pozneje ne morejo več vrniti na svoj dom. Pogosto jih v novih krajih doleti žalostna usoda. Slovenska Karitas skuša migrantom pomagati z vpetostjo v enega izmed mednarodnih programov, ki bdijo nad migracijskimi tokovi.
Nadvse prijetno je biti in potovati s sestrama Vesno Hiti in Bogdano Kavčič. Lepo se razumeta, dolgo se poznata, imata lepo skupno zgodovino, enako poslanstvo, izreden smisel za humor in nas obiskovalce, ki krademo njune moči. Prava podoba sestrskega razumevanja se mi zdita, neverjetni "vodički" po misijonski deželi, sestri, ob katerih zgodbah ostajaš začuden in navdušen hkrati. Kaj vse sta doživeli, s kolikimi mlini na veter sta se borili in koliko zmag že dobojevali.
Sestra Bogdana pravi: "Ko sem prišla v Afriko, se mi ni zdelo, da je svet tu zelo drugačen od našega. Doma smo živeli v sila skromnih razmerah, tukaj so ljudje prav tako tolkli težke dni. Danes se zaradi razvoja v Evropi zdi, da je prepad veliko večji. Sicer pa se ve, da sta Ruanda in Burundi državi, ki sta v Afriki verjetno najbolj podobni Evropi. Ne občutimo velikih razlik ne v klimi, ne v prehrani." Sestra je seveda mislila na vse, kar v Burundiju lahko uspeva. Na rodovitni zemlji je res moč videti mnoga lepo obdelana polja, primitivno namakanje zemlje, različno zelenjavo, polja ananasa in plantaže banan. Pa mango, avokado in marsikaj drugega. Ko bi le politika od nekdaj želela delati za človeka. Pa ni tako! Zato se država ubada z veliko revščino, misijonarji so veseli, če uspejo vsaj ublažiti stopnjo podhranjenosti.
S. Bogdana je na misijonu s pomočjo darovalcev doslej zgradila, uredila že petnajst "studencev". Ogledali smo si urejene izvire vode, ki bodo zdaj, upajo, stalno skrbeli za dotok sveže vode, ki jo ljudje v velikih rumenih posodah nosijo na domove. Pred leti so vodo zajemali iz umazanih zajetij, močvirij, ki so zdaj jih uredili, poskrbeli za naravno filtracijo vode, urejen prostor za točenje, vse potrebno, kar mora tak prostor imeti. Voda ohranja življenje, urejen vodnjak pa pomaga k izkoreninjanju želodčnih in mnogih ostalih bolezni. Lepo je, če so zajetja vode blizu vasi, blizu domov tistih, ki vodo potrebujejo. Tukaj je tako. Dvestopetdeset družin prihaja po vodo k omenjenim studencem. Dva urejena izvira sta v neposredni bližini osnovne šole, ki v teh dneh začenja dobivati nujni prizidek, nov del.
Akcija "Za srce Afrike" gradi šest novih razredov v župniji, ki šteje 19.000 ljudi, od tega okoli 16.000 katoličanov. Šolska zgradba doslej premore devet učilnic, v katerih se gnete kar 850 otrok, zato si verjetno predstavljate kako nujni so novi prostori. V ponedeljek so začeli dobivati temelje. Jani Lampe se je na široko zasmejalo, ko je tukajšnji župnik povedal, da pri delu sodeluje kar 400 prostovoljcev, staršev otrok in ostalih, ki se zavedajo, da bo pridobitev dobra za vse. Karitas si namreč želi vključenosti lokalne skupnosti. Ta je bila dejavna tudi pri gradnji prej omenjenih izvirov vode. Domačini namreč prispevajo kamenje, pesek, ilovico in plačajo tri zidarje, ki znajo "izdelovati studence".
Ob vseh dejstvih, o katerih berete, smo danes občudovali tudi mogočno naravo. Pot med griči in gorami, preproste hišice skromnih družin, otroke, ki so nas obkrožali kjerkoli smo stopili iz avtomobila, rdeče peščene ceste, glavne ceste z velikimi luknjami, ogromno sotesko, ki je bila do zadnjih nemirov menda lepo obiskana turistična točka, danes pa sameva. Seveda, večina evropskih držav prek svojih zunanjih ministrstev, še vedno odsvetuje pot v Burundi. Poslušali smo o mnogih primerjavah med Burundijem in Ruando, ki je menda naredila veliko večje korake v lepšo prihodnost. Burundi pa počasi in tiho, navidez precej osamljen, "b(u)runda zadaj". Premore pa prijazne ljudi, ki se radi nasmehnejo, ki vedno znova sprašujejo: "Kako si?". Odgovarjamo: "Hvala, dobro. Med dobrimi ljudmi smo."
In dobri ljudje tukaj v svojem jeziku zvečer zaželijo: "Urati imana." Kar pomeni: "Sanjaj o Bogu." Kako lepa obogatitev pozdrava "lahko noč", mar ne?
Torej: hvala, ker ste z nami in sanjajte o Bogu.