Obiski ubogih in želja pomagati
Naša pot se nagiba proti koncu. Občutij, ki so se nabrala v meni je toliko, da bom gotovo še lep del decembra modroval o vsem, kar sem doživel, o ljudeh, ki smo jih srečevali, zgodbah, ki smo jih poslušali. Imeti privilegij odkrivati deželo z domačini in misijonarji, ki med njimi bivajo že desetletja, je nekaj velikega in zelo posebnega. Hvaležen sem za priložnost, ki mi je bila dana in iskreno upam, da bomo skupaj uspeli zbrati lepo vsoto sredstev za otroke, ki živijo v revščini.
Lahko smo vstopali v njihove domove, otroke smo smeli motiti sredi pouka, dovolili so nam posneti utrip vsakdanje vasice, prisostvovali smo velikemu praznovanju, slišali mnogo osebnih zgodb, tudi take, ki jih je prekinil jok, ki je ustavil spomin na človeško zlobo, krutost razmer in želje po preživetju. Od blizu in v ranjeno meso smo videli Etiopijo, navdušil nas je razvoj na nekaterih področjih in jezila zaostalost na drugih … Najbolj globoko pa bodo v meni ostala srečanja s hvaležnimi ljudmi, ki prek botrstva prejemajo pomoč iz Slovenije. Danes smo se srečali s štirimi družinami, spoznali štiri zgodbe, ki so si med seboj različne, pa vendar tako enake!
Domovanja revnih v prestolnici Addis Abeba smo spoznavali s pomočjo socialnega delavca, ki je prejemnike pomoči obvestil vnaprej in jim razložil kdo in zakaj bo s kamero in mikrofonom drezal vanje. Drzni, morda celo nesramni, ker smo vstopali v njihovo popolno revščino, smo bili le zato, ker bi radi prenesli zahvalo botrom, poiskali nove darovalce za otroke, ki brez pomoči iz Slovenije ne bi mogli preživeti. Tako pa lahko celo obiskujejo šolo.
V mestu je nešteto stanovanj, majhnih hišic, ki se stiskajo ena k drugi, pločevinastih zavetij, ki se zdijo še bolj borna od tistih, ki jih morejo zgraditi na podeželju. Kot po malgaškem smetišču smo se bližali prvemu obisku, temni hišici, ki je obdana z drugimi, prinašala zgodbo dekleta, ki ima starša in sestrico na vasi, sama pa živi pri babici, ki se ves čas našega obiska ni nehala zahvaljevati. Sklenjenih rok in ponižnega pogleda se je priklanjala in ponavljala tihe besede. Niti ene samcate nisem razumel, pa sem vseeno vedel kaj bo povedal prevajalec. »Gospa se zahvaljuje za darove, hvaležna je dobremu Bogu, da je na njuno pot poslal botre, angele, ki jim je mar za dekle, ljudi, ki jim ne bova nikoli mogli povrniti! Naj Bog blagoslovi dobre ljudi!« Ko nem opazuješ ta nič, ki je v njunem domu, ko ga primerjaš z bogastvom svoje hiše, ti je nerodno …
Od glavne ceste do njune zbite barake, pokrite z mehko valovito pločevino, vodi ozka pot med podobnimi hišami okoli katerih ni nobenega reda. Res je, da se vprašaš zakaj najprej ne pospravijo okoli hiše, zakaj ne poskrbijo, da bi bila skromnost vsaj malo urejena, a ko spoznaš njihovo kruto življenjsko usodo, ti je za okolico hiše vsaj vseeno, če že ne razumeš, da v neskončni revščini gotovo res ni volje za tovrstno delo. Na steni ubogega prostora je nekaj nabožnih podob, fotografije nekaterih sorodnikov, pred hišico ničesar, kar bi pripadalo babici in hčerki, v njej pa vse, kar imata. Postelja, odeja, nekaj starih loncev in knjig. Hvaležni sta, da s pomočjo darov lahko preživita, dekle lovi znanje v srednji šoli, rada bi postala medicinska sestra. Ko sem jo vprašal, če ima morda željo ob svojem delu početi še kaj drugega, je odgovorila: »Ja, na podeželju živi mnogo ubogih, ki nimajo dostopa do pitne vode in zato pogosto resno zbolijo. Rada bi jih osveščala, učila o zdravem življenju in jim pomagala iz revščine. Iz svoje revščine torej vidi tiste, ki so v še globljem breznu. Ko vprašaš srednješolca pri nas, pa se kaj lahko zgodi, da si v prihodnosti želi dober športni avto in hišo z bazenom … V naši kulturi se tako radi primerjamo z boljšimi od nas, tukaj pa se zdi, da vidijo šibkejše.
Nekaj sto metrov stran od prvega obiska, smo obiskali družino treh. Živijo na tako majhnem prostoru, da je nekdo od nas, obiskovalcev, moral ostati zunaj, če smo želeli vsi vstopiti. Vstopali pa smo zaradi želje socialne službe, salezijancev in prejemnikov pomoči. Neradi namreč vidijo, da je pomoč, ki jo prejemajo vidna sosedom. Hitro se lahko zaplete. V teh časih je prepovedano tudi snemanje in fotografiranje na ulicah, ljudje so zaradi izrednega stanja v državi zelo previdni.
No, pa stopimo nazaj v zavetje družine. Na borih osmih kvadratih živijo!! Stene, ki jim nudijo zavetje in intimo, so narejene iz pločevine, streha prav tako. Pred hišo je manj kot meter prostora do velike stavbe, ki je zrasla v njihovem naročju. Ob bornem domu je naslednji, takoj zraven še eden. Vmes pa blato, luže, smeti, kamenje, pohojene plastenke, gotovo tudi kakšni zajedalci, zoprne in nadležne nevarnosti!
Z Izidorjem sva videla tudi injekcijske igle. Očka zaradi svoje trajne invalidnosti ne more skrbeti za preživetje družine, ne more daleč od doma in ne zmore tistega, kar bi zaradi svoje odgovornosti rad. Mamica se je z otrokom v naročju prijazno smejala in zahvaljevala za naš obisk. Brez darov botra, pravi oče, bi bilo njihovo življenje v slepi ulici. Tako pa si lahko privoščijo kos kruha in čisto vodo.
V naslednji hišici … zavetju … šotoru (sploh ne vem kako naj imenujem te prostore) je živela mlada mamica z dvema hčerkama, očka pa je zaradi obolelosti za AIDS-om trenutno v bolnišnici. Tukaj je bilo prostora nekaj več. Če bi najprej prišli k tem dekletom, bi zapisal, da ne morem verjeti, kako malo prostora imajo za bivanje, ob izkušnji prejšnjega obiska pa vidim, da tudi majhno ni premajhno, in hkrati, da tudi majhno ni dovolj majhno, da ne bi moglo biti še manjše. Vse je majhno, le revščina je neizmerna!
Ko sem socialnega delavca vprašal po kakšnem ključu država deli ta »socialna stanovanja«, je odgovoril, da naključno. Zato je torej tudi od sreče odvisno koliko prostora bo v tvojem zavetju. V najmanjšem ob ozki postelji ni prostora niti za stol! Kako kruta loterija! Kaj pa možnost prejemanja botrske pomoči, komu pripada? Zanjo zaprosi socialna služba, pogosto salezijanci ali šola, ki zazna v kako hudi stiski so družine. Mesečne prejemke nakazujejo na njihove račune, nad katerimi najpogosteje bdijo mamice.
Povsod podobna zgodba: zgarani, utrujeni, pa vendar nasmejani obrazi ljudi, ki ne vedo na kakšen način bi pokazali svojo hvaležnost. Vsi so se zahvaljevali Bogu, botrom in ljudem, ki so jim omogočili ta dar preživetja! V zadnjem domu so nas pričakali babica, dedek in vnukinji, od katerih ena prejema pomoč, vsi pa morejo skromno preživeti z njo. Besedo »skromno«, prosim, razumite po etiopsko, afriško …
Kako zelo se zavedajo, da je šola bogastvo, trdo delo za uspeh pa nujno, dokazuje deklica, ki jo je mama odšla iskat v skupno učilnico, v kateri socialni prostovoljci ponujajo pomoč. Bila je sobota, bližali smo se dvanajsti uri, mama pa je odgovorila, da je dekle že od jutra tam. Uči se, ker bi rada prišla do lepih ocen, ki odpirajo pot naprej! Ko sem jo vprašal kaj rada počne v prostem času, kaj jo veseli kadar ni v šoli, je odgovorila, da ob vrnitvi iz šole pomaga mami, poskrbi za mlajšo sestrico in se, dokler ima svetlobo, uči!
Jože Andolšek, ki nas je popeljal med »svoje« Etiopijce pravi: »Od blizu smo doživeli revščino in slišali nemi krik nedolžnih otrok! Doživeli pa smo tudi veselje otrok, katerih oči žarijo, v obraz pa sta jim zapisana dostojanstvo in lepota Božjega otroštva!« Prav ima, ko trdi, da njihova revščina, umiranje nedolžnih, krivice, ki jih trpijo od najnežnejših dni naprej, za nas ne smejo ostati nevidne. Otroci umirajo, preslabotni so za protest, ne zmorejo kričati, zato jim moramo posojati glas in jim stati ob strani. Jože v svoji skromnosti in popolni predanosti tukajšnjemu revnemu človeku premika gore. Pri kolikih projektih je že dejavno sodeloval, koliko načrtov še kujeta s provincialom salezijancev očetom Estifanosom, vesta le sama. Jaz lahko dodam le to, da sem prepričan v uspeh prav vsake dobre misli, ki se rodi v tako pozornem, čutnem, dobrem, idej in življenja polnem človeku, kot je gospod Andolšek. Tudi z njim sem spoznal, da so slovenski misijonarji, pa čeprav deluje v glavnem na daljavo, izjemni ljudje! Vse, kar prinašajo v naš svet je nujno! Ne le za uboge daleč stran, ampak za vse nas, ki smo ljudje tega sveta. Preveč krivičen in trd je, da bi mu smeli pustiti, da ostane tak!
Dobro razumem Jožeta, ki pravi: »Kadar uspem v zgodbah življenja komu pomagati, sem hvaležen Bogu, da mi je naklonil opravljati poklic, iz katerega sem s pomočjo mnogih uspel narediti poklicanost, o kateri sem sanjal že kot otrok!« Njegovo srce je polno usmiljenja, veselja, želje po pomoči in ostalih vrednot, ki danes, se zdi, izumirajo, pa ni res! Bleščijo se navznoter, sodobni človek pa se ozira za bliščem, ki žari navzven. Jože in ostali misijonarji tega sveta sijejo v vse smeri! Bogu hvala zanje!
V meni se je ob vseh današnjih obiskih, pa tudi v doživetjih ostalih, spoznanj polnih dni, krepila misel, da bom v naslednjih mesecih res skušal storiti vse, kar je v moji moči, da prepričam poslušalce, da bi kar se da bogato sodelovali v Pustni sobotni iskrici. Saj boste, kajne? Vem, da nas nikoli ne razočarate. Hvala in Bog povrni že vnaprej ...