Etiopski Opeka in nenehni boj za človeka
Znova selitev. Danes, v četrtek, smo zapustili Lalibelo, na poti proti letalu opazovali pisano deželo, ki je od daleč videti kot reliefni model pokrajine v geografski učilnici. Mislim si, da bi bila Etiopija prava poslastica za študenta, profesorja ali ljubitelja geografije. Vsepovsod sledi erozije, globoki kanjoni, rodovitne planote, naselja na robu prepadov, ki jemljejo dih. Lepo je, zelo drugačno od naše zelene Slovenije, od Madagaskarja, precej samosvoje.
Ko sem opazoval pastirčke, ki so bosi tekali za čredicami koz, so se mi v njihovih krilatih oblekah zdeli kot pastirji na betlehemski poljani, kot figurice v jaslicah. V odmaknjenih področjih Etiopije se je ustavil čas! Pa vendar smo srečali tudi nekaj dobro opremljenih gorskih kolesarjev, ki so premagovali višinske metre proti Lalibeli. Vsi v dresih z etiopskimi barvami. Kdo ve, morda je trenirala tukajšnja reprezentanca. Tudi stadion, na katerem trenirajo svetovne tekaške zvezde, ponos etiopskega športa, je blizu našemu Don Boskovemu centru. Z Estifanosom, provincialom salezijancev, sva se pogovarjala o športnikih, ki so v svoji domovini prave zvezde, z vsemi olimpijskimi in ostalimi odličji pa tudi ponos naroda! Del njihovega uspeha je gotovo nadmorska višina, na kateri živijo in trenirajo. Lalibela je, denimo, približno 2550 metrov visoko. Večina športnikov pred velikimi tekmovanji odhaja na višinske priprave, tukajšnji tekači jih pač ne potrebujejo.
Ko smo dospeli v Addis Abebo, smo se nemudoma odpravili proti sklopu šol, vzgojnih ustanov, za katere skrbijo salezijanci. Velika reč! Najprej so nam pokazali tehnično delavnico, polno sodobnih stružnic in podobnih strojev, na katerih se uči mladina, ki po končanih izpitih v katoliški šoli, skoraj praviloma dobi zaposlitev. V ličnih šolskih uniformah, so na igrišču igrali nogomet in navijali za svojo ekipo. Srečali smo jih ravno v času kosila. Osnovna in srednja šola predstavljata izvrstno odskočno desko za vpis na univerzo. Maturitetni uspeh v salezijanski srednji šoli je najvišji v državi. Ustanovljeni so bili predvsem za to, da služijo ubogim. Tako marsikdaj zavrnejo dijake iz premožnih družin, ki bi z lahkoto plačali šolnino, saj želijo tudi revni mladini omogočiti dobro izobrazbo, ki je edino orodje s katerim se lahko dvignejo iz svoje bede. Zaradi tovrstnih odločitev, jim primanjkuje sredstev, s katerimi bi lahko dostojno plačali učitelje, ki izvrstno opravljajo svoje delo. Upajo na boljše čase in se hkrati zavedajo, da so v Etiopijo poslani zaradi skrbi za uboge.
Videli smo grafično in tiskarsko šolo, v katero prihajajo po znanje tudi tiskarji, ki že opravljajo svoje delo. Cerkev v centru je posvečena Mariji Pomočnici kristjanov, vrtec pa ubogim otrokom z ulice. Pogovorili smo se z duhovnikom, ki že petnajst let skrbi za vrtec v tem centru. In to kakšen vrtec! Ko smo se približali vhodnim vratom, je do nas v trenutku priteklo nekaj deset otrok, ki v vrtec prihajajo zjutraj, pozno popoldne pa sami zapustijo ta »vsakodnevni oratorij«. Ko je salezijanski duhovnik oče Donato povedal, da je otrok vsak dan okoli petsto in, da zanje skrbi sam … sem ostal odprtih ust. Ej, ljudje, petsto! Ubadal sem se s tremi, ki so segali po mojih hlačah, se želeli dotakniti fotoaparata in niso hoteli izpusti mojih rok. Od strani sta me dva cukala za majico, naslednji je hodil pred mano in želel, da ga fotografiram, ob njem pa sedmi, ki je čutil iskreno željo po prepevanju v mikrofon.
Oče Donato pa je ves vesel, ker ima za pomoč trenutno prostovoljko iz Italije. Sicer pa sam skrbi za petsto otrok. Ojoj, ojoj! Radosten nam je razlagal, da je v tem delu morda najbolj podoben vzorniku Don Bosku, ki je reševal fante iz pekla ulice. Vrtičkarji se popoldne ne vrnejo v varno zavetje hiše. Kje pa! Veliko staršev je brezdomcev, beračev, ki z družino bivajo na ulicah velemesta, ki je za ljudi brez zavetja lahko zelo kruto. Iskreno se je zahvalil za podporo Slovencev in poudaril, da bi bilo brez botrov iz Slovenije veliko težje. Otrokom vsak dan priskrbijo obrok, zaradi katerega večina tako rada prihaja vsak dan.
V Etiopiji se ničkolikokrat spomnim na tiste, ki v Sloveniji z nesramnim tonom obtoževanja sprašujejo, kaj dobrega sploh stori Cerkev. Če bi se nergači, ki jim nič ni prav, ta teden vozili z nami in opazovali delo misijonarjev, bi jim takšna vprašanja sploh ne prišla na misel. Prepričan sem, da ne!
Z Jožetom Andolškom sva danes odgovarjala tudi na vprašanja iz studia Radia Koroška, ki na Avstrijskem Koroškem, redno spremlja Jožetovo delo in pridno skrbi, da so darovi s Koroške pogosto neverjetno visoki. Poslušalcem sem zagotovil, da gredo darovi v pravo smer. To trdim z veliko gotovostjo, saj iz dneva v dan spoznavamo množico projektov, ki se jih lotevajo salezijanci v Etiopiji in sadove darov, za katere s pomočjo Misijonskega središča Slovenije skrbi Andolšek. Nad videnim je začuden tudi direktor Misijonskega središča Slovenije Matjaž Križnar, ki je danes dobil potrdilo kako dobro deluje program botrstva.
Vsak, ki pozna delovanje misijonov, dobro ve, da bi bilo nemogoče delati na daljavo, če v deželi, ki ji pomaga, ne bi bilo tistih, ki pridno delajo med revnimi, ki služijo prav na prizorišču potreb. Med tistimi, ki se razdajajo do konca in so iskreno veseli vsake pomoči, še bolj pa napredka vsakega (tudi najmanjšega) posameznika, ki je vključen v projekte, je na prvem mestu provincial Abba (oče) Estifanos. Z nami je bil vse dni doslej. Ne morem se načuditi njegovi mirnosti, preudarnosti, predanosti reševanju težav, zaupanju v Božjo pomoč. Spoznali ste ga, ko sem pisal o srečanju z dekletom, ki jo je začel reševati iz pekla ulice. Danes nas je znova pretresel, ko smo bili ob njem, ko se je srečal z dekletom, ki se je za korak, ki vodi iz groze prostitucije v normalno življenje, odločila pred sedmimi meseci.
Medtem, ko nam je mlada lepotica skušala zaupati svojo neopisljivo zgodbo, se je zlomila, oče Estifanos, ki je sicer domačin s severa Etiopije, pa z njo! Nič čudnega, da se je zjokala pod težo spominov, ki jih, zaenkrat neuspešno, skuša potlačiti, pozabiti nanje, jih pustiti zadaj. »Niti v sanjah ne želim več pomisliti na vse, kar se mi je dogajalo, ko sem bila na ulici!«
Na pot obupa pločnikov Addis Abebe se je prvič odpravila, ko je bila stara petnajst let! Domači so jo poslali v velemesto k sorodnikom, tam je srečala družino, pri kateri je čuvala otroke, pospravljala, skrbela za gospodinjstvo. Rosno mlado dekle je kmalu zajadralo v brezno prodaje, iz katerega ni mogla splezati več kot pet let. Pripovedovala je, kako je iz dneva v dan lahko zdržala le s pomočjo alkohola. Bilo ga je vedno več, groznih zgodb in nepopisnega zlorabljanja pa tudi! … Tu se je zlomila, solze so pritekle tudi rešitelju, ki je na moč čuteč, preudarno tih in razumen mož. Kako slabo sem se počutil, kako nerodno mi je bilo! Nerodno in hudo. Estifanos pravi, da ga ob tako krutih resničnih zgodbah popade tudi »sveta jeza«, ki požene bes na pot do iskanja rešitev!
Dekle je danes, pri enaindvajsetih letih, tik pred zadnjim izpitom za frizerko. Pomagali ji bodo pri začetku dela in prepričani so, da bo uspešno nadaljevala življenje. Povedala je, da je Bogu hvaležna za najmanj tri stvari: da ji je na pot poslal rešitelje, da je poskrbel, da se ni okužila in, da je našla fanta, ki jo spoštuje, jo ima rad in si želi skupno življenje z njo. V kratkem se bosta zaročila in upam, da bo zgodba dobila tudi pravljični konec. Saj veste: … in srečno sta živela do konca svojih dni!
Oče Estifanos je res angel v človeški podobi. Zelo je hvaležen, da ima pomočnike tudi v Sloveniji. Ko se je dekle, o kateri sem vam pravkar pripovedoval, poslovilo, je vzel telefon, poklical Lio iz podobne zgodbe predvčerajšnjim in jo povabil, naj pride na srečanje. Iz žepa je potegnil denarno pomoč, zagotovilo, da je sobodajalci ne bodo vrgli na cesto. Grozilo ji je namreč prav to! Še danes. Dekle je bilo precej nezaupljivo, v dveh dneh mu je poslalo celo vrsto sporočil, v katerih ga je zaskrbljeno spraševalo, če bodo res poskrbeli za vse, kar so obljubili. Ni zaupala, ni mogla verjeti. Ob vseh doživetih izživljanjih, prevarah in lažeh, jo popolnoma razumem. Ko je prejela, kar sta bila dogovorjena, je obljubila, da v ponedeljek začne šolanje in nemoteno nadaljuje jemanje zdravil. Neizmerna sreča je zasijala z njenega obraza. Že drugič. Po kdo ve kolikem času!
Oče Estifanos se razdaja za vse, ki se obrnejo nanj, če le more, pomaga vsem, ki vedo, da se iskreno in z vsemi močmi zavzame za šibke, da ga neizmerno bolijo krivice, da ima dobre povezave na mnogih položajih, da je srčen, dobronameren in do konca zaupljiv. Danes popoldne pa sem ga, utrujenega in žalostnega, srečal na vhodnih stopnicah doma salezijancev. Dolgo se je trudil, da bi pomagal družini, v kateri se je z resnimi zdravstvenimi težavami srečevala dojenčica, štirimesečno dekletce. Srčna napaka je zahtevala operacijo na odprtem srcu. Obrnili so se nanj in urejal je vse potrebno, da bi v Addis prišel priznani italijanski kirurg in operiral punčko. Uspelo mu je, strokovnjak je pristal, z njim bi v naslednjih dneh prišla tudi pomočnika. Zdravniki v mestni bolnišnici bi se lahko nekaj naučili, dekletcu bi pomagali, starša osrečili … A človek obrača, Bog obrne! Ko so mu danes sporočili, da vse drži, da bo italijanska ekipa v torek pripravljena, je nemudoma poklical mamo majhne bolnice in v joku slišal: »Oče, naša punčka je danes odšla k Bogu!« Udarec, ki mu je najprej vzel vse moči, potem pa ga je vodil v molitev in k novim prošnjam …
Koliko podobnih razočaranj doživljajo tisti, ki so v celoti predani pomoči drugemu, mnogi, ki so povsem na razpolago Bogu! Pa vendar ne obupajo, porazi jim dajejo novo moč, kar je slabega, skušajo obrniti v dobro! Vedno ne gre, a nič ni pomembnejše kot to, da se po padcu zmoreš postaviti na svoje noge. Dobri mož dela brez prestanka! Devet let že ni izkoristil dopusta. »Ne morem na oddih, ne smem misliti nase, ko pa me ves čas potrebujejo ubogi!«
Čeprav pogosto rečemo: »Ta svet je skrenil s poti! Konec ga bo … », so ljudje, ki budijo upanje. Bogu hvala zanje in za priložnost spoznati jih. Ko bi se me le kaj prijelo. Kaj malega. Prevelike pošiljke njegovega duha bi se pošteno ustrašil!