Ukradli so mu srce
Prišli smo do zadnjega tedna naše delovne akcije, ki nas je, na pobudo Misijonskega središča Slovenije, prinesla na četrti največji otok na svetu. Naj povem, da se misijonarji, vsi po vrsti, dobro zavedajo pomena središča, ki v domovini bdi nad zbiranjem sredstev, pošiljanjem vsega, kar pride na njihove postojanke. Vedo, da brez organizirane pomoči v različnih oblikah ne bi mogli delovati, izvrševati svojega poslanstva.
Ko sem se pogovarjal s francoskim in kanadskim misijonarjem, sem dobil občutek, da sta vesela pomoči od doma, da pa ta ni tako dobro organizirana, kot pri nas. Ne vem, morda je bil tak le moj občutek, to, da so naši misijonarji in misijonarke hvaležni za vsak dar in Misijonsko središče, pa vem zagotovo. Nedvoumno to vedno znova poudarja vsak posebej. Tudi mi trije smo Misijonskemu središču Slovenije in Radiu Ognjišče hvaležni, da lahko ob delu odkrivamo vse to, o čemer poročamo tudi vam. O hvaležnosti tistih, ki so pričakovali glas Radia Rakama in ga zdaj počasi tudi dobivajo, pa pričajo nasmehi, ko se ob priklopu oglasi glasba ali beseda. To je veselo!
Ko se bomo vrnili, bo potreben kratek oddih, majhen servis, ki bo naše misli naravnal na domače navade. Morda bo prav prišel „tehnični pregled“. Počakali bomo na domačega, tukaj, veste, je tehnični nekaj posebnega. Jani Mesec nam je povedal kako je s pregledom avtomobila. Takole: tehnični pregledi uradno poslujejo vsak dan do 15. ure, neuradno pa je bolje, če avto pripelješ kadarkoli po 15. uri. Zakaj? Na delovnem mestu v pregledih je velik napis „Skupaj se borimo proti korupciji!“ Ob napisu je kamera, ki vestno beleži ravnanje uslužbenca in strank. Vestno. Do 15. ure! Potem se kamera izklopi, mojstri pa … začnejo delati. Lažje je poslovati, ko nisi vsem na očeh. Bistvenega pomena za tehnični pregled je čistoča avtomobila. Če je dobro opran tudi motor pod pokrovom, potem si večino dela menda opravil. Sem in tja potegnejo ročno zavoro in to je to!
Med uradnimi urami kamere je pregled temeljitejši, a tudi mnogo cenejši. V času boja proti podkupovanju je cena tehničnega pregleda sedem tisoč ariarijev (nekaj več kot dva evra), po petnajsti uri, brez kamere, pa štirideset tisoč ariarijev. Ja, precejšnja razlika, a potrdilo o tehnično primernem avtu popoldne dobiš veliko hitreje. Odločitev je tvoja! Tudi Janez pravi, da se je modro odločiti za popoldansko ponudbo. Njegov misijon ima štiri avtomobile, registrirane na isti dan. Lažje je torej enega peljati na pregled in dobiti papirje za vse štiri. Logično, a ne? Že res, da morda prav zaradi „natančnosti“ na tehničnih pregledih, prihaja do nesreč v slogu: nenadoma odpovedal volan, iz neznanih razlogov voznik zgrešil most, na klancu navzdol odpovedale zavore, a sistem je pač tak.
Malgaši imajo s papirji veliko opravka. Ko na uradih urejajo osebne dokumente, se menda precej radi pomladijo. Lani so bili veseli fanta, ki je prisluhnil klicu in se odločil za duhovniški poklic. Pred vpisom v semenišče, so preverili dokumente in izkazalo se je, glej ga zlomka, da je bil gospodič krščen leta 1991, rojen pa dve leti pozneje! Ni panike, vse se da popraviti. Janez Krmelj pravi: kavbojska dežela, privaditi se moraš nanjo, vdati se v to, kar je, živeti z njo in ljudmi, ki ti znajo ukrasti srce! „Meni so ga že!“, pravi misijonar, ki se že desetletja iz dneva v dan spopada z mnogimi nelogičnimi vozli in njihovim reševanjem.
Ker postavljamo in obnavljamo radio, se srečujemo tudi z njegovim programom. Opazili smo, da vsak večer v enakem slogu, z enakim tonom govorijo o … O čem? Uro skupaj, en glas, podobna melodija in precej istih besed. Iz dneva v dan. Kaj je to, kaj sporočajo, govorijo, prebirajo? Izvedeli smo: osmrtnice! In to na kakšen način.
Naslovnike obveščajo vsakega posebej. Ob novici, da je umrl sorodnik, prek rednega programa sporočajo vsakemu članu žlahte, da je umrl eden njegovih. Slišati je precej zapleteno, v prevodu pa bi bilo nekako takole: „Osmrtnice! V globoki žalosti sporočamo, da je svoje drage zapustil Neki Nekdo, delavec iz mesta Tegaintega. Prisluhni ti, Janez Nekdo iz vasi Teinte, umrl je tvoj stric Tisti Nekdo. Tudi tebi, dragi pranečak Franc Nekdo sporočamo, da je umrl tvoj stari stric Tisti Nekdo. Dovolite, da nagovorimo še vas, gospa Tudi Nekdo, ki ste imeli radi strica. Poslovil se je. ...“ In tako naprej in nazaj do vsakega poimensko. Včasih je rodbina velika, njihovih hiš precej, v njih pa kopica ljudi, od starega očeta do ducata pravnukov. Prek radijskega programa obveščajo vse in vsakega. Ob koncu neskončnega naštevanja pa vsakokrat sledi še pika: „Upamo, da smo imenovali vse člane rodbine Nekija Nekdoja. Če smo morda koga izpustili, pa naj nam, prosimo oprosti. Od hude žalosti imamo solzne oči.“ Tak način posredovanja osmrtnic izhaja iz tradicionalne navade oznanjanja smrti, ko je poslani sel hodil od hiše do hiše, trkal in sporočal žalostno novico. Z radiem je njegov poklic postal ogrožen, še vedno pa sporočajo vsakemu osebno! Ko pa ljudje tako radi slišijo svoje ime v radijskem programu ...
Tudi pri obvestilih imajo radi na moč osebni pristop. Jani nam je, ko smo premagovali pot do Faranfagane, prevajal obvestila: „Gospoda Janeza Novaka iz Zgornje Kungote obveščamo, da ima jutri ob devetih sestanek na uradu za javno izobraževanje na Ptuju! Torej, gospod Janez, ne pozabite, jutri ob devetih! Ne pozabite, želimo vam srečno pot.“ Sledilo je obvestilo o izgubljenem telefonu: „Obveščamo vas, da je Janez Novak iz Faranfangane izgubil prenosni telefon, znamke te in te, s sistemom Android 2.0. Zaradi pomembnih podatkov, ki so na njem, telefonskih številk in fotografij, prosi poštenega najditelja naj mu vrne telefon. Nagrada zagotovljena! Poslušalci, bodimo pošteni, zlezimo v njegovo kožo in ravnajmo tako, kot je prav. Želim vam mirno noč in pazite nase, tatovi so vsepovsod.“
Ja, v dolgih urah vožnje smo izvedeli marsikaj. Ko smo peljali mimo nesrečnega kuža, ki je svojo pot sklenil na cesti, pod kolesi avtomobila, nas je misijonar podučil, da psa, sovo ali kačo vedno pustijo na cesti, se jih ne dotikajo, pustijo, da strohnijo in upajo, da bo veter mimo vozečih avtomobilov odpihnil njihovo zlobo. Psu se v južnih krajih otoka tudi sicer ne godi ravno dobro. Če že srečaš kakšnega, je gotovo divji, pes, ki skrbi sam zase. Hišnih ljubljenčkov v glavnem nimajo. V zadnjih časih jih imajo najbolj pogumni za hišne čuvaje, sicer pa marsikje velja, da je pes hudobna žival, v katero je ujet kak duh zlobnega človeka, ki je bil preklet …
Pred leti je imel francoski misijonar pudljico, psičko, dovolil ji je hoditi v hišo, kar se tule sicer sploh ne sme nikoli zgoditi. Pričakovala je mladičke in, ko je prišel njen čas, jih je skotila v hiši. Ko so domačini izvedeli za to, je moral misijonar požgati hišo in s tem izbrisati prekletstvo, ki ga je dogodek priklical nad domovanje in kraj.
Daljne dežele, drugačne navade in pisan svet. Vse to lahko spoznavaš, ko si daleč od doma. Ob vseh nenavadnih dejstvih se zaveš, kam odhajajo misijonarji, kako zahtevno je njihovo delo. Po tolikih letih truda, so na področju misijona Ampitafa trije odstotki katoličanov. Trije odstotki. Vse, kar je Janez s pomočjo Akamasoe zgradil v teh letih, pa služi vsem, tudi tistim, ki nikoli ne bodo stopili v katerokoli cerkev. Za človeka delajo misijonarji, ne glede na karkoli!