Nič se nisem še oglasil v zvezi z nameravano ukinitvijo ministrstva za kulturo. Nekaj o tej temi bi, glede na funkcijo urednika za kulturo, pravzaprav lahko rekel. Presenetilo me, kako lahkotno se je nova koalicija odrekla samostojnemu kulturnemu resorju. Tako radi se kitimo s kulturo poudarjamo, da v središču prestolnice stoji kip pesnika in ne vojskovodje, da smo edini evropski (morda tudi svetovni) narod, ki ima za kulturni praznik celo dela prost dan, zdaj pa naenkrat ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva.
Ni čudno, če so kulturniki, umetniki in akademiki z javnostjo vred, »našpičili« ušesa in če so se v glasu proti, združili tudi nazorsko zelo različni ljudje. Ne bom skrival, da tudi jaz nameravane ukinitve ne podpiram. Nekako ostaja grenak priokus, da so se o vsem zmenili v družbi, v kateri ni bilo nobenega kulturnika (umetnika, akademika…). Kulturna javnost je bila zgolj obveščena.
Tista utemeljitev, da bo zdaj za kulturo kvečjemu več denarja, ker bodo ministrovo plačo pač prihranili in razdelili kulturnikom, mene ne prepriča. Še več, ne verjamem ji, ker vem, da se zate v družbi močnih lahko potegne le tisti, ki te enakopravno zastopa… Tukaj pa kaže na primer pregovora, ki pravi: »daleč od oči, daleč od srca«.
Ne vem, zakaj se desna koalicija ni posvetovala vsaj s svojimi ljudmi, ki delujejo na tem področju. Je res modro postaviti barikade še preden je vlada sploh potrjena? Si je res treba nabirati sovražnike tam, kjer so ljudje najbolj občutljivi in imajo sorazmerno močan glas v javnosti? Je res nujno slutiti, da gre kultura na nek način oblasti na živce?