Čas je relativna zadeva, odvisna je od tega na kateri strani straniščnih vrat stojiš, pravi neka modra duhovita misel. In res je nekaj v tej smeri. Namreč čas mineva drugače hitro, glede na hitrost življenja, ki jo živiš. Ko se življenje »ustavi«, čas dojemamo drugače. Ni več naš gospodar. Če nam ga ob priliki zmanjka, zamahnemo z roko in rečemo, da bomo tisto postorili naslednji dan. Ali pa naslednji… ali pa sploh ne. Čas je ob tem posebej povezan s pojmom svobode. Ko ni več tisti, ki nas ima v pesti, ampak ga imamo mi (ali pa si to vsaj domišljamo). Vsekakor se trudim, da bi bil v teh dneh jaz njegov gospodar. Da me ne bi imel več v pesti in da bi postal potrošnik soljudi. Tistih, ki so mi blizu, ki jih imam rad in so na nek način odvisni od mene.
Kategorija: "osebno"
Napočil je čas dopusta. Tudi zame. Žena in otroci so že od konca šolskega leta na morju. Danes se jim pridružujem tudi jaz. Pot od Ljubljane do Zadra je tekla kot namazana, sploh zdaj, ko so odprli avtocesto do Novega mesta. Mi vedno potujemo na relaciji Ljubljana – Novo mesto – Dolenjske Toplice – Črnomelj – Vinica – Bosiljevo – Zadar. Časovno je to trenutno najhitrejša povezava, saj sem za pot potreboval le tri ure in 20 minut, brez kakšnega norenja, kot pač kažejo predpisi. Res pa je, da zjutraj ob 3.h ni kakega hudega prometa. Ja ob tretji jutranji uri je potrebno iti na pot, saj gre naš trajekt na pot že ob 9.h. Pred tem pa je potrebno v Zadru postoriti še kakšno stvar, kaj nakupiti… Vse to so že utečene poti.
Trajekt nosi ime Bartol Kašić, tako da mi je tudi po imenu blizu, premeril pa bo še pot treh ur in pol in potem bom na cilju. Cilj je majhen dalmatinski otok, ki ga najdete v veliko križankah in se imenuje Olib. Tam smo pognali že skoraj korenine, saj se tja vračamo vsako leto, pa še vmes. Klima, mir, ljudje so nam prirasli k srcu.
Da se ne bom preveč razgovoril, kajti tole je vendarle samo testni poizkus, kako gre z internetom na trajektu.
Takole pa izgleda moj pogled zdajle!
Ko smo zamenjali spletno podobo, me je kolega Robert Božič, ki skrbi za naš splet, prosil naj prevzamem tudi skrb za pasice v glavi naše spletne strani. Od takrat se je zamenjalo že kar nekaj oblik, ene bolj posrečene, druge manj, vse pa avtorske, drugačne, posebne. Pravzaprav je treba biti kar pazljiv pri slikanju za pasico. Motiv mora biti dolg in ozek, kar ni vedno lahko...
Ta, ki je zdaj v glavi naše spletne strani, se mi zdi še posebej posrečena. Naša dva na čolničku, v kristalno čisti vodi. Morska podoba sporoča v kakšnem času smo, da je čas dopustov. Modre barve so prav posebne in jih ni lahko »uloviti«. Morda bi kdo mislil, da sem jih šel lovit na Kubo. Mene te barve že asocirajo na Castrov raj.
Pripenjam še nekaj pasic, pa sami presodite katere so bile bolj uspele in katere manj.
Tole je ena zimska.
Ena pomladna.
Zgornjo morsko poletno bo zamenjalo žito. Tudi to je poletna, a precej drugačna. Jesenske pa še pridejo.
Poleti je dež nekaj posebnega. Pride na hitro z jasnega. Najprej zapiha, potem se pooblači in že padejo prva kaplje. Plohe in nevihte se lahko spremenijo v prava mala neurja s točo in škodo. Pa ne bi o tem.
Všeč mi je bila današnja ploha v Ljubljani. Pregreto ozračje je ponujalo temperaturo preko 30 stopinj in tisto kar je bilo (sprva) tako lepo, je bil topel dež, ki je začel padati. Ja, tople kaplje so lepile lase in obleko na kožo. Ko pade prvi, topel dežek, na tleh tudi posebej zadiši. Težko bi opisal ta vonj, ko voda še ne zmoči popolnoma razgretega betona. Taki so bili prvi trenutki nevihte. Potem se je ta seveda precej spremenila. Ozračje se je ohladilo za šest stopinj in kaplje niso bile več tople. Prav poseben trenutek je minil in vsi smo le iskali streho, da ne bi bili popolnoma mokri.
Na radiu že nekaj tednov poteka oddaja z zanimivim, nekaj metaforičnim naslovom »Žene pa so gledale od daleč«. Gre za spominska in literarna besedila, ki jih je zbrala dr. Marija Stanonik, opisujejo pa, kako so, predvsem duhovniki, obhajali mašo v najtežjih trenutkih 20 stoletja. Gre seveda za vojne razmere, zapore in podobno. Skorajda si ne moremo predstavljati, kaj vse so ljudje prestali v prejšnjem stoletju, v času, ki niti ni tako zelo oddaljen od nas. Vse stvari so dokumentirane, zapisane v knjigah, revijah, pismih. Iz njih pa sije velika moč, ki trpine postavlja v vlogo zmagovalca. V stiski so se nehote približali svojemu vzorniku, Velikemu duhovniku Jezusu Kristusu. Že ena sveta maša v takih nemogočih razmerah, pogosto v ilegali, je dala neverjetno tolažbo in budila upanje.
Knjiga, sicer mala antologija pričevanj, bi morala že iziti tudi v knjižni obliki, pa zaenkrat še ni. Kdo ve zakaj? Vesel pa sem, da je »izšla« pri nas, kot zvočna knjiga! Danes sva z dr. Stanonikovo posnela zadnji del, pogovor o odmevih in vtisih. Ti pa so brez izjeme izvrstni. Priporočam!
Dr. Marija Stanonik v Žireh.