Kategorija: "kultura"
Pestro radijsko delo vsake toliko časa navrže gosta posebne vrste. Da ne bo pomote, vsak človek je poseben, a nekateri pustijo posebno sled. Morda zaradi osebnosti, načina govora, osebne karizme ali pa ker se ukvarjajo s kakšno nenavadno stvarjo.
Tako sva se leta 2008 srečala z Robertom Markušem, takrat še aktivnim članom francoske Legije tujcev, ki je ob koncu 15 letne službe v Legiji izdal knjigo Borci brez preteklosti. Ped petimi leti sva posnela enourno oddajo o življenju v Tujski legiji in moram reči, da me je njegova življenjska izkušnja nagovorila. Mariborčan, ki je po stečaju TAM-a ostal na cesti, se je podal v Francijo in vstopil v Tujsko legijo, ne da bi znal eno samo francosko besedo, samo z željo, da pusti dotedanje življenje za seboj.
Karkoli si že mislimo o Legiji, Robert o njej govori izjemno spoštljivo. V njej se je marsikaj naučil, v njej po 15. letih zaslužil pokojnino.
Knjiga Borci brez preteklosti je imela zanj nepričakovan uspeh. Po treh ponatisih v slovenščini, se je leta 2011 odločil za prevod v francoščino in zdaj leta 2013 se je odločil, da napiše še nadaljevanje »Legija« - anekdote in tradicija. Knjiga na 350 straneh prinaša nekatere dogodke iz njegove petnajstletne vojaške kariere. Nekatere humorne, druge tragične, takšne kot je pač vojaško življenje, ko ga podoživljamo v spominih.
Pravzaprav je izjemno, če pomislimo, da je mladi kovinar, zdaj vojaški veteran, našel sebe in svojo usodo tako daleč od domovine, da je do zdaj izdal dve knjigi in da je kljub vsemu kar je doživel, poln optimizma in načrtov. Z ženo in otroci se želijo preseliti v Slovenijo, saj je, kot pravi sam, ki je kot vojak videl skoraj vse kontinente, povsod lepo, a doma najlepše.
Kljub temu, da knjigi iz jezikovnega vidika tudi kaj manjka, pa ima tisto česar marsikatera knjiga nima, namreč prepričljivost, ki jo lahko da samo lastna izkušnja. In Robert zna pripovedovati, beseda mu teče, zgodbe prav tako. Morda nagovori tudi vas.
»Hotel sem vrnit slikarstvu spet nekaj sijaja,« je na odprtju svoje razstave v Narodnem muzeju Slovenija zavzdihnil Tomaž Perko. In ga je! Ni kaj.
Perko nas s svojo razstavo pelje v preteklost, ko je slikarstvo še imelo pridih veličastnosti, ko je še nekaj pomenilo, ko so si slike lahko privoščili redki dobro stoječi posamezniki. Te zlate dobe že dolgo ni več. Sesula se je s socialnimi spremembami, s statusom posameznikov, končno tudi z izumom fotografije in drugačnim pojmovanjem vloge slikarja.
Kljub temu ima Tomaž Perko v našem prostoru svojo ceno in svoj sloves. Na odprtju razstave, ki se po ljubljanski postavitvi seli na Nizozemsko, se je trlo ljudi. To je za razstave prej izjema kot pravilo, govori pa o tem da Perko ima publiko in svoje (zvesto) občinstvo.
In kot se je Tomaž Perko s svojimi deli poklonil starim holandskim mojstrom, smo se mu na razstavi njegovih najnovejših del, poklonili mi. Poklonili smo se mojstru, ki obvlada svojo obrt, ki zna, kot so znali stari in ki končno, na večna vprašanja daje čisto relevantne odgovore s svojim načinom.
Končal sem sliko z naslovom »Angeli in demoni Toneta Pavčka«. Gre za sliko, ki jo bodo ob 60 letnici mature, še živi maturantje poklonili OŠ v Mirni Peči na Dolenjskem. Ta zdaj domuje v novi zgradbi in nosi ime po Pavčku, sicer rojenem v Šentjurju, leta 1928. Prvi razred je Pavček obiskoval v prostorih stare šole v Mirni Peči.
Slika sicer na več načinov kaže Pavčkovo povezavo z Mirno Pečjo in ljubkimi dolenjskimi griči, poraslimi z vinsko trto. Za njegovo levo ramo je silhueta nove, moderne šole, nad njo pa posnetek trga z znano Mirnopeško cerkvijo, ki so ji pred nekaj leti dvignili zvonik. Ob cerkvi je tudi mežnarija, v kateri je bila nekoč osnovna šola.
Za veduto Mirne Peči je silhueta angela, ki je lahko angel varuh, ali pač le naslov Pavčkove zadnje pesniške zbirke, ki je izšla leta 2011. Na sliki sicer najdemo še kar nekaj bolj ali manj skritih obrazov, ki po eni strani nakazujejo tematike Pavčkovih pesmi (npr Domače živali, Pijanost, Poganske hvalnice…), po drugi pa govorijo o osebnih angelih in demonih, ki so ga zaznamovali.
Sliko sem sicer ustvarjal s tehniko podslikav in nadslikav akrilnih barv na podlago, ki sem jih kasneje odtiskoval in pretiskoval. Slika tako deluje kot koprena, ki se lušči iz ozadja in v plasteh nakazuje postaje svoje simbolistične zgodbe. Likovno delo je mogoče umeti samo z daljšim zrenjem in vsaj minimalnim poznavanjem Pavčkovega literarnega opusa.
Pavčkova podoba je hkrati portret in simbol. Razodeva pa pesnikovo dobrodušno, nekoliko šegavo naravo, njegov pogled na svet in seveda mehkobo krajine, ki se je preslikala tudi v njegovo dušo.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil slavnostni koncert zborov in orkestra, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava. Mladi pevci, od osnovnošolcev do tistih, ki so že začeli profesionalno pot, pa so nekoč hodili na škofijsko, so pokazali svoje pevske dosežke pred polno dvorano, na čelu katere je tokrat sedel predsednik republike Borut Pahor. Ta je v svojem govoru pohvalil dosežke gimnazije in se hkrati zavzel za dostojno obeležitev prve mature, ki je v celoti potekala v slovenskem jeziku, pred natanko 100 leti v Zavodu sv. Stanislava.
V prvem delu so se predstavili člani otroškega pevskega zbora, ki deluje v sklopu Osnovne šole Alojzija Šuštarja z izborom otroških skladb. Nato so odlomke iz Webrovega Fantoma iz opere zapeli prvi letniki okrepljeni še z mešanim gimnazijskim zborom. V drugem delu pa je sledila prva izvedba novega dela Hvalnica stvarstva, ki ga je prav ob tej priložnosti napisal skladatelj Damjan Močnik. Ta je tudi dirigiral orkestru in zborom skupaj s solistoma, odlično sopranistko Kristino Bitenc in basbaritonistom Domnom Križajem. Bitenčeva se že nekaj let izpopolnjuje v tujini in trenutno poje v operi v Strasbourgu, Križaj pa ob študiju na ljubljanski medicinski fakulteti dela še prvi letnik solopetja na Akademiji za glasbo. Z njima sem posnel tudi kratek pogovor, ki bo v kratkem objavljen na radiu.
Bilo je lepo in navdihujoče. Ljudje so na koncu celo vstali in tudi na tak način pokazali, da cenijo rezultate opravljenega dela.