Ko sem razporejal vabila za Koledar prireditev, mi je v oči padlo povabilo Glasbene mladine Ljubljanske na koncert z naslovom Glasba na vodi. In smo šli zvečer (začelo se je ob 21.15) to družinsko pogledat (malo tudi prisluhnit). Študentje Akademije za glasbo združeni v Kvartet klarinetov Bolineja so na ladjici na Ljubljanici (od Šuštarskega mostu do Tromostovja) izvajali klasično glasbo. Na ladjici sem opazil tudi Marinko Gombač iz Glasbene mladine. Vsekakor zanimiva ideja. Ladjica se premika po nekaj metrov in nato obstane. Takrat pa glasbeniki zaigrajo. Akustika je dobra, kajti zvoki se odbijajo od vode in nabrežja, ljudi je bilo v mestu tradicionalno veliko. Če imate prihodnjo soboto čas… in prihodnjo… je tole program:
15.08.2009 | 21.15: Trio Instrumentalis - klasična glasba
22.08.2009 | 21.15: Nina Kompare, sopran & Tomaž Plahutnik, citre - ljudske pesmi različnih evropskih narodov
Kategorija: "kultura"
Dopust mi še vedno hodi po malem po glavi. V zadnjem tednu sem se tam malo ukvarjal tudi z umetniškimi stvarmi. Otok, kjer letujemo nam ponuja vrsto motivov, vendar se že nekaj let posvečam naplavinam. Se pravi, da na obali pobiram zanimive kose (večinoma lesa), ki jih potem obdelam, poslikam, bodisi z barvo ali pa jih pustim kar naravne in jih le prestavim na drugo likovno ploskev.
Letos sem storil še korak naprej, saj sem klasično slikanje skoraj opustil na račun majhnih objektov, ki so nastajali. Bilo mi je v užitek, da sem se popolnoma obrnil od tega, kar večinoma slikam in sem raziskoval v drugih smereh.
Pobiral sem zanimive školjke, obrušene koščke stekla in od vremenskih neprilik skrivljene suhe veje. Nato sem jih s pomočjo lepila in barv vkomponiral v nove oblike. In kaj je nastalo? Na spodnji sliki sem združil šest fotofrafij v kolaž:
Na prvi sem odpadlo desko prebarval v morsko modro s prehodom v sinjo modro in ji s pomočjo vrvi, pripel košček lesa, ki asocira na sidro, star krščanski simbol.
Druga, osrednja slika prikazuje podobo »Ecce Homo«, ki je spomin na slike, ki sem jih delal še pred letom 1996.
Tretja, desno zgoraj je nekakšen merilnik moči vetra, saj so na različno dolgih vrvicah navezani kamni, ki se gugajo, če piha.
Levo spodaj bi bil objek, ki bi ga lahko poimenoval Mediteransko (lahko božično) drevesce. Na podstavku so prilepljeni koščki stekla, kot nekakšni biseri ali lučke, iz vej pa namesto bunkic visijo obalni kamenčki.
Sredi spodaj je na podlagi deske, ki je bila precej dolgo v morju, korenina, ki asocira na molivca ali ekspresivnega Kristusa na križu.
Desno spodaj pa še en mediteranski motiv naplavljene deske na kateri so razporejene školjke, polžki in brušeno steklo.
Vsak slikar, ki ne slika iz terapevtskih vzgibov, ob naslikanem tudi razmišlja. Hodi na razstave, prebira literaturo, tudi v pogovorih s kolegi ustvarja teoretsko podstat svojim delom. Ta pot se je seveda začela že v mladosti, se nadaljevala v šoli vse tja do fakultete. Tam smo bili še posebej »oboroženi« s teorijo, imeli pa smo manj prakse in kilometrine. Z leti se večini zgodi, da se to obrne. Ostajajo izkušnje in praksa, manj pa je teoretičnih poglabljanj, analize nastalega. Seveda obstajajo tudi častne izjeme, ki jim gre vse priznanje.
Slikarji smo na nek način obsojeni na »samost«. Le kolonije so trenutki, ko lahko v skupini spet nekoliko podoživimo skupno ateljejsko delo. Sicer pa se skozi leto večinoma sami lotevamo projektov in problemov. Nikjer ne piše, da mora biti rešitev do katere smo prišli prava, najboljša, še celo dobra ne. Delo mora tudi odležati svoj čas, da se pokažejo razkoraki med teorijo in prakso.
V letih svojega slikarstva sem se skoraj v celoti zapisal sakralnemu slikarstvu in s tem podobi. Zanimivo, ker sem na fakulteti skoraj v celoti vztrajal pri abstrakciji. Nekaj pa je vendar skupno in povezuje: izbor kolorita. Še vedno pri slikanju uporabljam skoraj izključno le prvotne (primarne) in drugotne (sekundarne) barve. Vse kar gre naprej od tu, se mi zdi že na nek način »umazano«. Rjave barve skoraj ne uporabljam, pa čeprav je to barva zemlje, prav tako ne črne, ki jo skoraj vedno nadomeščam s temno modro oz vijolično.
Zakaj to pišem? Zato ker gre pač za zavestno odločitev, ki je plod teoretičnega razmisleka. Sem namreč mnenja, da slikarstvo nima funkcije odslikave vidnih realnosti, ampak je vedno transformacija vtisov tistega, ki slika. Zato je tisto, kar je na sliki tako zelo drugačno, od tistega kar nam kažejo oči. Na nek način je to potem nova realnost, preoblikovana in ponujena na novo.
Zanimivega gosta sem imel danes, dr. Julija Bertoncelja. Strojnega inženirja, nekdanjega profesorja Ljubljanske Univerze, ki je veliko let preživel v tujini, tokrat pa se je predstavil z knjigo: Šepetanja na kolesu. Ne gre za kak inženirski priročnik o delovanju koles, ampak za literarni opis poti s kolesom v Rim, ki jo je avtor opravil v tednu dni lani septembra.
Ko sem delo prebiral, se mi je porodilo več vprašanj. Zakaj se nekdo s kolesom odpravi tako daleč, sploh tja, kjer nimajo ravno urejenih poti za kolesarje? Kaj ga je tja gnalo? Zaobljuba, stava, romanje? Na nič od tega ne odgovori in tudi v pogovoru ni želel. Omenil je le, da se mora vsak človek, kdaj odpraviti na svoje potovanje in tam šepetati in prisluhniti predvsem sebi. Zanimiva trditev. Knjiga je torej zbirka kratkih razmišljanj, lahko bi rekli na meji s kakšnim kolesarskim vodičem, ki jih je dr. Bertoncelj zapisal v zelo berljivem, nekoliko humornem in samoironičnem tonu. Razmišlja o stanju duha pri nas, vrednotah, smislu izobraževanja vrhunskih strokovnjakov, ki se potem lahko ukvarjajo le z obrobnimi problemi, celo o Patrijah razmišlja in podobnem. Knjižica ni prav debela, poskrbel pa je, da se lepo bere, tudi zaradi nekaj večjih črk in prostora med vrsticami.
Ob takih delih, se mi vedno zastavlja vprašanje, kaj človeka žene, da se spusti na področja, ki niso enostavno obvladljiva? Pa naj gre za ceste v Italiji, ali pa za poseganje naravoslovca na družboslovno področje. Avtor je oboje opravil več kot dobro, kako pa bo njegovo delo sprejelo bralstvo, je že drug problem. Knjiga niti ni poceni (če sem prav videl stane izvod 50€), ne da se je kupiti v knjigarnah, vsi izvodi so oštevilčeni…, imeli pa jo bodo v večini javnih knjižnic. Bomo videli, vsekakor zanimiv projekt. Kdaj bo na sporedu pogovor z avtorjem? V torek 14. julija ob 10.15!
Na Dan državnosti 25. junija, na Radiu Ognjišče začenjamo poletni projekt Škofijska mesta. V šestih četrtkih bomo obiskali Ljubljano, Novo mesto, Celje, Koper, Mursko Soboto in Maribor. Na mesta bomo pogledali iz turističnega in umetnostno zgodovinskega pogleda, predstavili njihove znamenitosti in poslušali glasbo, ki je povezana z njimi. Radijski dan bo v celoti ubran na temo izbranega mesta. Se pravi, da bodo kratki prispevki in predstavitve mest, na sporedu že od jutranjega programa naprej, vse tja do poznega popoldneva.
Projekt Škofijska mesta smo začeli v nadškofiji Ljubljana. Naša gostiteljica v Ljubljani je arhitektka Špela Kuhar. Špela je skupaj z možem Robertom Potokarjem, soavtorica »Arhitekturnih sprehodov in ogledov«, »Gremo v mesto Ljubljana«, zelo svežega vodnika, ki je lani izšel pri ustanovi Fundacije Piranesi. Sprehod po Ljubljani sva začela na ljubljanskem gradu, se z vzpenjačo spustila do Tržnice in nadaljevala na Plečnikovem Tromostovju. Potem sva se odpravila preko Miklošičeve do Vegove ulice in sklenila sprehod v Križankah. Na sprehod po ljubljanski stolnici sv. Nikolaja pa nas je popeljal stolni prošt in župnik Jožef Lap. Tudi oddaje Žitnica slovenstva, Naše škofije, Dijaška oddaja in Viže s harmoniko so bile in še bodo povezane s temo Škofijskih mest.
Še to: odločili smo se, da bomo k sicer radijskemu projektu pristopili izrazito multimedijsko. Tako lahko sprehod po Ljubljani spremljate tudi v videu, preko naše internetne strani radio.ognjisce.si. Za kamero in montažo je poskrbel Izidor Šček.