V teh dneh se pospešeno bere Sveto pismo! Pri svetem Jožefu v Ljubljani poteka Svetopisemski maraton in ljudje lahko prisluhnejo ali pa celo sami javno berejo Božjo besedo. Akcija je vredna pozornosti. V svetu, kjer kraljujejo nakupovanje, opravljanje, politiziranje in Kmetija, lahko zasledimo tudi sončne žarke nečesa, kar zbuja upanje in ne depresije. Ob katerikoli uri lahko zaidete na Poljane, slišali boste besede iz Svetega pisma, knjige ki navdihuje ljudi že od začetkov.
Jaz sem bil pri sv. Jožefu že včeraj. Z najmlajšim sva jo primahala peš, se usedla in prisluhnila. Ljudi res ni bilo veliko, morda za seme. Ampak seme klije in obrodi sad. Žal mi je samo, ker nisva uspela ostati dlje. Mali se je nad Božjo besedo tako zamislil, da je pozabil povedati dve besedi (oči lu…!)… Namesto njega sem jih povedal jaz (ali lu…?), ampak hlačnica je bila že mokra in lužica na tleh. Še dobro, da mi je prijazni Benjamin pokazal krpo in sem lahko vse počedil. Potem sva počakala le še na prevoz in o svetopisemskih besedilih razmišljala bolj v prenesenem pomenu.
Kategorija: "kultura"
Bolj kot se bliža datum razstave (29. oktobra bo v galeriji Družina v Ljubljani), bolj me daje »nervoza«. V zadnjih dneh sem vsak dan v ateljeju in prav hvaležen sem, da žena to tako potrpežljivo prenaša. Veliko sem že naredil, veliko še moram. Pred časom sem prav na teh straneh prikazal še surov oltar, ki sem ga naročil pri mizarju. Ta zdaj dobiva svoje obrise. Tvorijo ga tri velike glavne slike, na spodnjem delu pa še sedem manjših. Danes naj pokažem, kakšen motiv sem izbral. Na srednji glavni in tudi višji ploskvi je Kristus glava Cerkve, upodobljen kot Pentokrator, na glavi ima mitro. Levo od njega je Marija, na desni pa Janez Krstnik, največji od prerokov. Če dobro pogledate, lahko ugotovite, da gre za jasno motivno in vsebinsko navezavo na osrednji del Gentskega oltarja (Huberta in Jana van Eycka, iz približno 1432), ki pa je po moje predelan. Tako ustvarja dialog med prej in zdaj in hkrati ponuja staro preverjeno v novi podobi.
Slika je narejena s telefonom, zato ni najboljša, vendar pa naj bo za okvirno predstavo.
Tako je naslov novi monokomediji igralca in režiserja Gregorja Čušina. Naj že takoj na začetku povem, da se z vsako novo igro (ta je že četrta po vrsti: Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec) Čušin vse bolj oddaljuje od lahkotnih ritmov in vse bolj koplje na globoko. Če smo se v Hagadi in Evangeliju po Čušinu vsi navduševali nad ritmom, štosi in nenadnemu preskoku iz smešnega v krvavo resno, potem je Pešec že nakazal pot v angažirano krščanstvo, kjer je le še kotek (ali klopca v cerkvi) prostora za mlačnost. In še tega kota pri Jonu besnem preroku ni več. Čušin besede zabija v naše Ninive. Brezkompromisno, brez dlake na jeziku. Všeč mi je, ker smo morda po petdesetih ali več letih spet dobili angažiranega katoliškega avtorja. Če so se pri Hagadi neverujoči še lahko zabavali, potem jim je z vsako naslednjo Gregorjevo igro ostajalo manj maneverskega prostora. Kar sploh ni slabo, glede na to, kar lahko ta čas gledamo na naših odrih… Pešec in Jona tako nagovarjata katoliško publiko. Nalivata nam čistega vina. Morda nasujeta tudi nekaj soli na morebitno rano, a ne zato, da bi bolelo (pa čeprav tudi to), ampak da se ne bi zagnojilo!
Nekateri Gregorju Čušinu očitajo (morda oni, ki ga v njegovih igrah sploh še niso videli), da je vzel vse preveč osebno! Ampak, kako za Božjo voljo, naj človek sicer vzame svojo vero, če ne osebno? Naj se pretvarja? Vedno le prikimava? Naj le igra? Če tako pogledamo na Jona besnega preroka, kmalu ugotovimo, da v njem avtor misli krvavo zares, pa čeprav je vse zavito v monokomedijsko embalažo. Igra je v tem primeru le medij, ki nam sporoča, naj v svojem življenju ne igramo. Kajti življenje v sodobnih Ninivah ni limonada, ampak je prostor, kjer se je večkrat potrebno posuti s pepelom in sesti na raševnik. Zaradi vsega navedenega, vam ogled Jona besnega preroka, močno svetujem (pa čeprav se boste morda tudi sebi kislo smejali).
Sliko sv. Cecilije sem končal. Takole izgleda. Mislim, da je kar uspela. Po eni strani zaradi podobe, spominja na nekaj starega, po drugi pa je naslikana v sodobnem slikarskem jeziku, kjer je prav toliko kot podoba sama, pomembna tudi barva, poteza, linija in ostale likovne zakonitosti. Še beseda ali dve o svetnici, kot poročajo izročila:
CECILIJA, mučenka, 22. November
„Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti, zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom, sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja“, pravi konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila. Zavetnica cerkvene glasbe je rimska mučenka sveta Cecilija. Da ne gre zgolj za zgodovinsko legendo, priča mesto v Kalistovih katakombah, kjer so leta 1854 odkrili njen grob, omenja pa jo tudi papež sv. Urban I., ki je vodil cerkev v letih 222 – 230. O sveti Ceciliji vemo, da je bila Rimljanka, zaročena s poganom Velerijanom, ki mu je na poročno noč povedala, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Če se bo dal krstiti, ga bo lahko videl tudi on. Soprog Valerijan je res sprejel vero v edinega Boga in po krstu videl angela, ki je Ceciliji podajal venec iz vrtnic in lilij. Kasneje se je zaobljubil, da bo skupaj z bratom, katerega je prav tako navdušil za krščanstvo, skrivaj pokopal mučence, ki jih je dal ob preganjanju kristjanov pobiti mestni prefekt. Bila pa sta izdana in obsojena na smrt z obglavljenjem. Tu se jima je pridružila še Cecilija, kajti prefekt se je polakomnil družinskega imetja. Zgodba pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje.
V 15. stoletju so sveto Cecilijo začeli častiti kot zaščitnico cerkvene glasbe, ker je, kot navaja poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Razen pevcev in glasbenikov so jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel.
V mesecu oktobru imam napovedano razstavo v galeriji Družina v Ljubljani na Krekovem trgu. Slike so v večjem delu že narejene (manjka jim še nekaj detajlov in pozlata), danes pa sem od mizarja dobil še zadnji večji kos – oltar.
Naj razložim. Že nekaj let se pri razstavah ukvarjam s prostorsko postavitvijo, ko galerijski prostor spremenim v sakralnega. Za posamezno galerijo pripravim slike, ki so prav zanjo odrezane (les) po meri, vanjo postavim oltar, ambon, slike ki spominjajo na vitraje… Vanjo postavim tudi stole, glasba, ki se vrti v ozadju, pa nehote ustvari vtis celote. Pravzaprav skušam prikazati, kako naj bi posvečeni prostor izgledal po moje. Zanimivo se mi zdi, da ljudje, ko stopijo v galerijo, nehote začnejo šepetati, veliko se jih usede na stole in za nekaj trenutkov pozabijo, da so pravzaprav prišli na razstavo. S tem je moj namen dosežen, namreč želim si ustvariti tak prostor, kjer je mogoče meditirati (moliti). Ker to počnem že nekaj let, sem si pridobil nekaj izkušenj in tako bo tokratna postavitev v Družini nekaj posebnega. Zamislil sem si dvojni prostor: ladjo in kripto (to namreč ponuja galerija sama). Oba prostora bosta imela svoj oltar in ambon. Ladja bo svetla, kripta nekoliko zatemnjena…
Oltar za ladjo sem dobil danes (za kripto je že narejen). Zamislil sem si ga kot aplikacijo na stare gotske krilne oltarje. Visok je skoraj tri metre, dolg več kot dva… Z mizarjem (mojstrom Močnikom, ki je stregel mojim projektantskim muham) sva bila oba izjemno zadovoljna, ko je bil prvič sestavljen skupaj. Surova izvedba izgleda takole, zdaj pa me čaka še poslikava.